Blog of diving penguins and sailing dogs …

Komaj dober mesec in pol je minilo, odkar smo v Turčiji zapustili FirstTuxa, zdi se pa, kot da je bilo lani.
Kupi obveznosti v službi, projekti, izzivi, cilji in človek kar malo pozabi na malo azijsko ležernost.  Sicer še sploh nismo končali vseh nalog in obveznosti,  Katja še ni predal vseh projektov, jaz še pišem maile in poročila, spakirali še sploh nismo nič, vendar nas jutri letalo odpelje iz Ljubljane v Turčijo.
Naslednje tri tedne bomo “osvajali” obalo od Kusadasija do Fethiye.

Tole bi moralo biti poročilo o soboti, 2.majaj 2009, a so delfini v popolnosti prevladali nad ostalim dogajanjem. Namreč že pred odhodom v Turčijo sva s Katjo načrtovala spisek “dobrot”, s katerimo bova Niko prepričala o potrebnosti in zanimivosti jadranja v Tručijo. Namreč 11 letnim deklicam se zdi guncanje iz Hrvaške do Turčije dolgočasno, brezveze, sploh pa s starši. Med “vabami” je bilo ob nakupovanju “nepotrebščin” – zapestnic, ogrlic, uhanov, etc, tudi plavanje z delfini, o katerem sanja že nekaj let.

Med brskanjem po internetu sem v bližini Kusadasija našel tudi vodni park Adaland, v okviru katerega deluje tudi Adaland Dolphinpark. Ob vsakodnevnih showih ponujajo tudi plavanje in druženje z delfini. Ne glede na ne ravno nizko ceno smo se odločili za družen obisk showa z delfini, kakor tudi plavanja z njimi. Z dolmušem (minibus) smo se zapelajli do Adalanda, kakšnih 3-4 km oddaljenega parka na gričkih ob morju.

Aquapark z bazeni sicer še ne dela, zato pa so delfini že zavihali rokave in čakajo na naše denarnice. Na vhodu nas usmerijo proti Dolphin parku, kjer čakamo do cca 13:30, ko stopimo do show bazena, kejr nas že čakajo delfini. Z velimi zanimanjem prilavajo do roba in ležeč na boku dvigajo glavo iz vode. Tako najlažje vidijo kaj se dogaja na “obali”. Vznemirjeno začnejo plavati po bazenu in poskakovati iz vode. Kljub temu, da smo ponosn i da so nas “veseli” pa je nervoza verjetno namenjena hladilnim torbam z ribami, ki jih slutijo ob bližajočem nastopu.

Za nas pripravijo v stranskem bazenu dva delfina, mlajšega samca in samico Sissi, ki se na koncu izkaže za najbolj družabno.

Trener razloži nekaj pravil:

• delfine se boža samo z odprto dlanjo in ne praska, treplja ali žoka
• izogibati se je treba dotikanja po smrčku – gobcu, očeh in nosni luknji, ker jih to moti  (verjetno se boji da se zaduši)
• delfin mora imeti vedno dovolj prostora da lahko plava
• na prsih prekrižane roke mu pomenijo da nič ne pričakuješ od njega – da ga ne boš božal, objemal ali ljubčkal
• delali bomo več “vaj”, kjer bo vsak prišel do svojega dela pozornosti in naklonjenosti delfina:

Božanje plavajočega delfina, ko priplava mimo, rokovanje, ko se Sissy povzpne iz vode in jo primeš za dve prsni plavuti. Ljubčkanje na gobec – Sissy priplava do tebe in ti v “sklečko” sklenjen roke položi godec in čaka na “lupčka” – potem se vrne do trenerja po ribo- srž vse igre! Na koncu pa še ježa na delfinovem trebuhu. Na hrbtu mimo plavajoča Sissy ti ponudi prsni plavuti in te vleče po bazenu.

Ta predstava je za delfine tudi trening, zato ob robu sedeči trener zahteva sodelovanje tudi plavalcev. Čeprav ji on nekaj razlaga in piska s predirljivo visoko piščalko, se Sissy tudi zmede in ko se hočeš z njo rokovat, te hoče poljubiti. V takšnem primeru prekrižaš roke in Sissy gre do trenerja za nova navodila tako dolgo, da naredi kar trener zahteva.

Čeprav vse skupaj traja skoraj pol ure mine kot blisk. V bistu je veličasten občutek biti v bazenu skupaj z delfinom, ki meri 2-3 metre in nežno plava med nami. Delfinova koža je nekako gumijasta in nič kaj podobna ribi. Plava umirjeno in radovedno. Ljudje smo navajeni komunikacije z živalmi s katerimi se pogosto srečujemo. Tako hitro “beremo” psa ali mačko, razumemo kaj pomeni kakšna kretnja, grimasa na obrazu ali obnašanje. Težje je že s kravo, ovco ali prašičem. Pri delfinu pa pojma nimaš kaj ti sporoča, ker nisi navajen njegovih znakov, načina plavanja, kretenj. Kakorkoli bilo je enkratno in šele kasneje začneš podoživljati vse trenutke. Takrat pa na vse pozabiš.

Ko sem vprašal Niko, kako se ji je zdelo ljubčkati se z delfinom, je takoj ugotovila, da ji je iz gobca smrdelo po ribah! Seveda, če pa jih je ves čas dobivala za nagrado za vsak ljupček.

Show pa so izvedli ob 14:00 ostali štirje delfini, ne vem ali so bolj divjaški in ne smejo plavati z obiskovalci ali pa Sissy ne zna vseh vragolij. Skakanje iz vode, skozi obroč, do balona 3-4 metre nad vodo, do ribe iz trenerjevih ust, etc. Zraven pa seveda vedra sardel za nagrado. Iskreno upam, da se pri tem vsaj zabavajo.

Vse skupaj je namreč zelo “prisrčno in zabavno”, a delfini so v ujetništvu sicer velikega, a kljub temu umetnega bazena brez rib, širjav, valov in narvnih izzivov. Delfini so mi kljub temu ljubši, ko švigajo pred kljunom v metrskih valovih močnega juga nekje na sredi jadrana in uživajo neizmerno svobodo in strast do življenja v divjini.

Počasi pakiramo stvari, urejamo stvari, ki bodo ostale na barki – potapljaška oprema, nekaj perila, oblek, jadralske obleke. Po mestu kupujemo še zadnje spominke za “sošolke”. V ponedeljek nas bo SunExpres iz letališča Izmir odpeljal do Muenchena in potem še drugi skok z letalom do Dunaja. Jutranji taksi skok do letališča – cca. 70km, nas bo stal €45 in dobro uro časa. Taksi smo si že dan prej rezervirali v mestu in zjutraj nas čaka pred marino.

V Turčijo se vračamo enkrat konec junija, ko bomo odkrivali obalo in notranjost južno in vzhodno od Kusadasija – Bodrum, Marmaris, verjetno vse do mesta Kas.

Danes se zaključuje naše potovanje v Turčijo.

Bilo je zanimivo, ker so nas velikokrat obiskali delfini. Igrali so se pred špicom barke in mi smo jih lahko opazovali. Uživala sem tudi, ko smo videli razne znamenitosti mest in veliko ogromnih in velikih cerkev. Z mamo sva velikokrat šli v mesto in v majhnih trgovinicah nakupovali. Ko smo se vozili včasih celo 15 ur na dan, mi je bilo zelo dolgčas. Najbolj všeč na celem potovanju pa mi je bilo, ko smo v Adalandu plavali z delfini. En mi je dal celo poljubček. Delfini imajo zelo gladko kožo in vsakih 20 minut morajo priti na površina da zajamejo zrak. Ogledali smo si tudi njihov nastop. Prej sploh nisem verjela da lahko delfini skočijo tako visoko. Na koncu predstave so nas delfini z repom pošpricali z vodo. Bili smo zelo mokri.

To potovanje si bom za zmeraj zapomnila.

Da ne bi slučajno mislili, da smo včeraj šli kmalu spat, po celodnevni vožnji. Najprej smo morali urediti vse papirje v marini in potem pridobiti vizume. Osebje je izjemno prijazno tukaj. Pozdravit nas je prišel tudi manager marine in vljudno poklepetal z nami. Gospodična na recepciji pa nam je kolikor mogoče hitro uredila papirje za letni privez, dala osnovna navodila in vzela vse podatke in potne liste, da nam bo v soboto uredila vizume. Neverjetno super, saj po prebranem na internetu urejanje papirjev v Turčiji lahko traja tudi cel dan.

Takoj za formalnim delom, nas je Nika zvlekla v mesto in do polnoči smo se sprehajali po uličicah, šli jest in se zabavali. Celo šišo smo uspeli pokaditi. Sicer bolj na hitro, ker je bilo zvečer precej mrzlo, mi pa smo bili še v kratkih hlačah. Zvečer smo se samo vrgli v postelje.

V soboto zjutraj sva z Andrejem Niko pustila spat, sama pa se odpravila na sprehod po marini, da si malo ogledava, kaj vse tukaj je. Bazen, ki ga lahko uporabljamo, je trenutno popolnoma oporečen, tako da bomo videli, kaj bo poleti. Kavica, ki sva si jo privoščila ob obali pa je bila odlična. Opazovala sva ljudi, ki so kot mravljice hodili sem in tja po marini in urejali svoja plovila. Večina jih ima kolesa ali skuterje. Pravi živ žav. Nekje 30 bark tukaj prezimi in ljudje pravijo, da je prav luštno.

Ura je bila nenadoma 11 in morala sva zbuditi Niko, če smo hoteli priti pravočasno do Aquaparka na šou z delfini, ki smo ga Niki obljubili. Pred marino smo ujeli minibus, ki nas je za 1,25€ na osebo pripeljal pred Dolphin park. Vsi trije smo bili vznemirjeni. Plavanje z delfini je nekaj, kar bi moral vsakdo poskusiti. Je sicer drag hec, 80€ na osebo, a nam ni bilo žal.

Trenerji so nam vse lepo razložili, kako se delfina boža, kako se moraš umirjeno gibat v vodi,da ne lamataš okoli sebe z rokami in nogami,da moraš odstranit iz rok vse prstane, ure in podoben nakit, da ga po nesreči ne raniš in oblekli so nam rešilne jopiče, da so nas lepo držali nad vodo, saj nismo imeli v bazenu dna. Nato smo šli v vodo. Bilo nas je 7. Razporedili smo se po bazenu in delfinček je začel plavati okoli nas in se pustil božati. Neverjeten občutek. Sploh se mi zdi za nas, ko nas delfini vedno tako zvesto spremljajo na naših poteh in smo vedno tako blizu, pa še nikoli v dotiku z njimi. Res nepozabno. Potem smo po trenerjevih navodilih delfinu lahko dali poljubček, se z njim rokovali, mu plavali na trebuhu tako, da na s je vlekel. Res nepozabno. Vse skupaj je trajalo vsaj pol ure.

Na koncu smo si ogledali še enourni nastop, ki nas je prav tako čisto prevzel. Vodni park smo zapustili polni vtisov.

Vrnili smo se na barko, sonce je pripekalo in kapetan je odredil čiščenje in razsoljevanje barke. Vsi trije smo poprijeli za delo in temeljito počistili zunanjost barke in v dveh urah se je Tux svetil kot nov.

Potem smo se spravili k zasluženemu počitku, s tem, da je Andreju uspelo zadremat, meni pa bolj malo, saj je Nika podoživljala cel nastop z delfini in kar naprej sva se pomenjkovali o najinih vtisih.

Tako, zdaj je ura tukaj 20 minut do 3h in gremo spat. Andrej in Nika sta se naigrala človek ne jezi se in kalaho, jaz pa sem napisala skoraj cel roman.

Jutri je še zadnji dan, v pralnico moram odnest perilo, počistit notranjost barke in spakirat. Čaka nas še en obhod mesta in potem psihična priprava na ponedeljkov polet domov.

Se vidimo in slišimo spet v Sloveniji!