Blog of diving penguins and sailing dogs …

Naslednji dan odrinemo proti zahodu, kar pomeni proti meltemiju. Naš Turek v restavraciji Rose Mary, je med drugim napovedal tudi “storm”. “We know it will come, but we don’t know when!” Ups, Katja ga čez nekaj minut vpraša, kaj je to po njegovem “storm”. No lightning, no black clouds, just a little higher winds than this days. “This day” pa meltemi šiba med 20 in 25 vozlov. Neprijetno, če moraš pluti proti vetru. Zdaj je tu! Žal! Čeprav so mi takšni stormi mnogo bolj všeč kot jadranske nevere, ki ponoči v 30 minutah razturijo vse živo.

Torej do 30 vozlov v nos. Prva priložnost za postanek je English harbour nekaj milj dalje – da ne mučimo prišlekov že prvi dan. Ampak zaliv je precej velik in zelo udobnega zavetja ne daje, vsaj ne na sidru, na jettije pa nam ne diši. Po kopanju nadaljujemo proti zahodu in se odločimo za Kragilibuk Guzlemek. Zaščiten, dolg zaliv na koncu ponuja le neko zanikrno “restavracijo”, ki jo vodi ostarela, redkozoba angleška hipijevka. Po večletnem potepanju po Turčiji je v Anglijo pripeljala turškega moža. Po nekaj letih se je odločila za vrnitev v Turčijo, čemur se je mož odločno uprl. Tako zdaj ločena živi v zalivu na turški obali in ob pomoči lokalcev fura napol gostilno. Glede na videno smo jedli raje doma. Ziher je ziher. Barilla je povsod enaka 🙂

V naslednjih dneh nas čaka dolga pot do zahodnega rta polotoka Datca. Spet proti meltemiju.

V nedeljo zjutraj (spet ne dovolj zgodaj) plujemo ob južnih obalah Gokova Korfezi, ki so odrte proti vetru. Amazon creek je sicer lep, ampak spet odprt proti meltemiju, v zaščitenem notranjem delu pa odločno preplitek za kobilico FirstTuxa.

Odločim se, da danes preživimo v zalivu Kucuk Cati in jutri navsezgodaj, preden se dvigne meltemi odrinemo dalje. Zalivček je zaščiten in po mediteransko se vežemo na sidro in z vrvmi na zahodno obalo. S Katjo od lokalnih smetarjev (no niso smetarji, ampak lokalni ribiči, ki skrbijo za čiščenje zaliva), kupiva kilo majhnih ribic, šparov in picov (jok kilo – torej niti kilo) ter paradajz in zelenjavo. 10 YTL (€5) vse skupaj. Na lešo so dobre, še najboljša je sveže ulovljena Nikina riba (ribica).

V ponedeljek ob 6h odrinemo proti vzhodu in okoli rta proti Marmarisu.

Okoli 11h smo že okoli rta in postanek je v zalivu pred antičnim mestom Knidos. Oziroma po domače “mrzle vode”. Prvi namreč skočim v vodo, ki nima niti 20C. Ko skoči tudi Nika, izdavi samo iskren “pi… je mrzlo”.

Ogled razvalin mesta je preveč za naše razgrete glave, zato se samo sprehodimo po okolici in v gostilni pomenkujemo z lokalnim posebnežem (našemljen v pisane hlače in kodrasto lasuljo za vabljenje turistov v njegovo gostilno).

Popoldne spet jadramo z vetrom v krmo (20kn+) mimo južne obale polotoka Datca, mimo grškega otoka Symi proti zalivu Dirsek na Zahodni obali polotoka Bozburu. Pričaka nas idila (žal preveč jadrnic) in majhna gostilnica, kjer nas spet okupirajo meze in izgara (gril). Prekrasen miren večer v kokpitu.

Obljubljeni tuš je sicer z morsko vodo, ki teče po majhnem curku, umivanje je bolj udobno na krmi barke.

V četrtek zjutraj zapustimo Kalimnos in odjadramo proti jugu. Nekam na kopanje, ker vročina postaja neznosna. Pserimos je prvi grški otok na poti proti Kosu, kjer bomo tankali diesel, ki je v Grčiji precej cenejši kot v Turčiji, skoraj 30 centov pri litru. Meltemi nam piha v pol krme in z več kot 7 vozli smo hitro pred otokom.

Pserimos je majhen otoček s 130 stalnimi prebivalci, ponuja na SW obali zaščiten zaliv z lepo peščeno plažo. Nekaj gostilnic, trgovinica, hotelček in majhno pristanišče za dnevne izletnike.

Meltemi vedno bolj nažiga, zato je zakopano sidro edino zagotovilo mirnega kopanja. Na plaži ne zdržimo dolgo, ker sonce neusmiljeno žge. V senci pijemo kavo in ližemo sladoled. Lokalni pobalini prodajajo hobotnice po €30 za slabe tri kile, kar sami naj jih imajo.

Naslednji skok je do marine na Kosu, oziroma do pumpe.

Nadaljujejmo  divjo dirko v pol krme nazaj proti vzhodu mimo Bodruma proti zalivu Gokova, globokem zalivu pod notranjosti. Proti večeru najdemo privez na boji pred gostilnico v zalivu Çökertme. Pričaka nas prijazen reklamator gostilniške ponudbe Rose Mary, ki nas priveže in na hitro predstavi ponudbo. V naslednjih dveh urah nas trikrat pride pobarat, če smo že pripravljeni za večerjo. Odločimo se za ladjsko kuhinjo in večerni obisk na manjši meze. Mažemo solate (hobotnične), kavo in halvo. Ker iščemo rešitev za jutrišnji postanek, kamor bosta lahko Andro in Mary prišla s taksijem iz letališča Bodrum, se Dean spoprijatelji s Turkom iz sosednje mize. Prototip osvajalca osmana. Dvakrat pečen, kodrasti črni lasje, tetovaža, mišice, kratke hlače in bela majica brez rokavov. V ustih ves čas čik in pivo pred njim. Če so takšni pred stoletji prišli pred Dunaj, ni čudno da s(m)o se jih vsi bali.

Izkaže se, da je mnogo manj nevaren, kot izgleda. Lokalni skiper, solastnik majhnega čarterja, se ukvarja s prevažanjem turistov na čarterjih, ter kot transfer skiper za Bavarie in druge jadrnice, ki jih vozi iz Izole v Turčijo. Tako mu je kristalno jasno, kje je Slovenija, Ljubljana in vse ostalo.

Sledi krajše predavanje o zalivu Gokova, kam se splača iti, kje so varni privezi, kaj preskočiti. Za jutri svetuje Sogut ali English harbour na dnu zaliva na južni obali. Takoj pokliče prijatelja v Sogut, ki lahko gre po “prišleke” (Nikina definicija za Androta in Mary) za ceno €90. 110km v eno stran, vožnja tja in nazaj ter čakanje 5 ur! Ceneje kot taksi, pa še ve kam peljat, ker tam živi. Androtu posredujemo telefon.

Naslednji dan se z vetrom v krmo gugamo proti vzhodu in oblubljenim plažam na Cleopatra’s beach, ki je polna guletov in kopalcev, zato takoj “produžimo” proti zalivu Sogut, kjer se privežemo v Global Sailing club. Lastnika sta Turek in njegova angleška žena, ki sta skupaj s tremi otroci v 80ih letih obplula svet na HallbergRassyju 49. Gredo se nekakšen eko sailing paradise. Plusi: prekrasen klub v senčnem gozdičku, z jadralsko šolo (optimisti + laser), restavracijo, trgovinico, wcji + tuš, pontoni z elektriko in vodo, minusi: stane €20 in sladka voda, ki jo dobiš na pontonu je slana, očitno jo delajo z razsoljevanjem. Ker prideta prišleka pozno ponoči, jih moramo pričakati na pontonu in se s tem sprijaznimo. Vasica je od boga pozabljena, obstaj samo zaradi jaht, ki se ustavljajo na “jettyjih” (plavajoči ali pomoli na kolih) in jedo in pijejo v restavracijah. Spet meze … izgleda da ne bo nič z lahko in siromašno poletno hrano.

Okoli polnoči prideta Andro in Mary in veselje se po uničenem viskiju konča proti jutru.

Zjutraj sem se, kot se mi na barki izjemoma vedno dogaja, zbudil že precej zgodaj, pred osmo. Sonce se je vzpenjalo po hribu, pomol je bil še v senci, v bifeju nasproti pa je neka mama že pridno čistila in pripravljala bife  za prve goste. Sicer ni znala niti besede angleško, ampak sva se nekako pretolkla do grške kave z malo sladkorja in malo mleka. Mimogrede, grška kava = turška kava.

Kmalu privekajo iz barke še drugi in hitro se spakiramo proti cca 25nm oddaljenemu Patmosu, ki obljublja marsikaj. Med drugim tudi enega pomembnejših samostanov grške pravoslavne cerkve z jamo, kjer so se St.Johnu (JAnezu?) prikazali prizori Apokalipse.

Preskočimo arhipelag Arkoi, skupinico otočkov, ki precej spominjajo na dalmatinsko obalo okoli Kornatov. Goli, pusti, tisočeri otočki s prelepimi zalivčki in plažicami. Nika si je naročila peščeno plažo in upamo, da jo bomo našli na južni strani zahodnega rta Patmosa. Plaže so res peščene, je pa obala precej plitva, zato končamo v 4m globine kakšnih 50m od obale. Moram se žrtvovati in se pustim zagrebsti v pesek, v čemer Nika neskončno uživa, dosti ne zaostajajo Katja, Dean, Jana, mene pa ležečega na hrbtu opeče po obrazu kot prašiča. Vse za otroke !

Popoldne vplujemo v Skalo, edino pristanišče na Patmosu, skupaj s 300 metrskim “love boatom”. Patmos je poln predvsem zaradi samostana.

Z Deanom se podava na lov za scooterji s katerimi bomo osvojili Choro, glavno mesto in samostan. Iz €20 pridemo na €15 za dva scooterja za cca 3 ure in malo bencina moramo dotankati. Jana in Dean šibata ko strela, družina Kositer pa je zaradi (mojih) kil malo počasnejša. Polagamo ovinke, turiramo v hrib in drvimo v dolino daKatja bremza in Nika uživa. Ogledamo si tudi zaliv SE od pristanišča, kejr kanimo prespati. Mestni privez za jahte grozi s cenami in obveznimi postopki prijave. Tega pa se ne gremo!

Okoli sedmih svoj prostor (edini še prost) prepustimo 25metrski jahti, za katerega je Deanu še nekaj dni bilo žal, da ga ni vnovčil vsaj za €200.

Privežemo se na bojo v omenjenem zalivu, ki je poln jadrnic in čolnov na bojah in sidrih. Jedli smo …. ma ne vem kaj, ampak bilo je dobro. Položimo samolovke, vršo in čakamo ….

V sredo zjutraj po kopanju v sveži vodi švignemo na jadra proti jugu, proti Lerosu in Kalimnosu. Vrša in samolovke so bile prazne.

Po večurnem jadranju se ustavimo za kratko kopanje na Lerosu in tako uresničimo info, ki smo ga dali Janini mami. Ker Jana ni točno vedela kje smo je vedno rekla, da na Lerosu in smo ga šli tudi res pogledat. Luškan zaliv, voda sveža, več pa od Lerosa nismo odnesli.

Pot nadaljujemo ob E obali Kalimnosa in upamo na prostor v globokem zalivu ob vasici Vathi. Žal ne, edino (pol)mesto na koncu pomola mi ni ustrezalo, pa mi je bilo ptem skoraj žal. Namreč tudi naslednji zalivi so bili naseljeni s tunišči, ki pa niso najboljši sosedi pri prenočevanu, namreč smrdijo, pa še kakšne nebodigatrebe lahko privabijo. Končamo v mestu Kalimnos, privezani na rivo sredi mesta. Srečamo jadrnico Savarna (Hanse 531) ter popotnika Keitha in Pam,  Avstralca, ki že nekaj let plujeta od Severnega morja, kjer sta v Greisvaldu prevzela Savarno, ob obalah Europe, po sredozemlju okoli Grčije, Turčije. Njun blog je bogat vir podatkov in vtisov o obiskanih obalah.

Kalimnos je zanimivo mesto, sicer obkroženo z industrijskimi obrati in precej hrupno, vednar kljub temu ima grško dušo. Večerja na rivi.

Dopoldne smo seveda najprej sprobali meze pri sosedu preko ceste pri vhodu v marino.

Dolme, neka pekoča zadeva z zmletimi paprikami, paradižnikom, morska zelenjava, sirove rolice kot v kitajski, tzatziki, melancani v solati in svež beli kruh …..

Celo dopoldne sva se potem z Deanom ukvarjala z urejanjem turške GSM številke in dostopom do interneta. Ko smo bili zadnjič v Turčiji, nas je kasneje pričakal prelep račun za GSM in tokrat sem se odločil, da najdem kakšno cenejšo varianto. WiFi dostop je sicer marsikje mogoč, ampak ne vedno in običajno takrat ko ga rabiš (dostop do maila, pisanje bloga, banka, etc), ga ni.

Pot do dostopa preko tuškega ponudnika (turška GSM kartica), pa ni enostavna:

• potrebuješ potni list
• Simobilovi telefoni so nažalost zaklenjeni. Prepričan sem bil, da so s tem že nehali. Torej kakršno koli drugo kartico vstaviš, je ne moreš uporabljati.
• enako velja za Simobilov USB stick za dostop do intenreta – zaklenjen
• rabim torej nezaklenjen GSM telefon, da vanj vtaknem turško GSM kartico in po možnosti mora imeti vgrajen modem in kabelsko povezavo na računalnik – po možnosti USB

Torej, po trikratnem obisku Turkcellove prodajalne, končamo z najcenejšo možno rešitvijo:

• nov Nokia GSM 3110c, odklenjem, uporben bo tudi kasneje v Grčiji (cca €125)
• nova Turkcellova predplačniška številka (cca €8)
• predplačanih 1GB prometa, ki ga moraš porabiti v enem mesecu (cca €20 ali nekaj takega)

Torej telefon je glavni strošek, sicer pa za ta denar dobimo relativno zanesljiv in hiter dostop do interneta.

Jana in Katja “oropata” trgovino Migros v marini. Cene v marketih niso pretirano nizke, skoraj bi rekel da na nivoju slovenskih, izbira pa dobra.

Sprememba crew liste stane sicer drobiž (€3), ampak uradniki so baje zelo natančni in storitev marine, ki to uredi v 2 urah je celih €50. Ker se nismo hoteli ukvarjati in čakati na morebiten polom s turškim harbour mastrom, smo vse skupaj prepustili marini in počakali na papirje na sladkem bazemu, pod palmami in na ležalnikih. Uspemo se še dogovoriti, da v marini pustimo trd kovček, ki ga na barki nimamo kam dati.

V naslednjem tednu, do prihoda Androta in Mery imamo namen obresti Dodekaneze pred turško obalo. Fuornoi, Patmos, Lipsos, Leros, Kalimnos, torej vse do Kosa, kjer bomo spet skočili v Turčijo nekam v okolico Bodruma, kamor že v petek priletita Andro in Mery. Vsi ti otoki so precej dobro ocenjeni na drugih jadralskih blogih.

Zgodaj popoldne dvignemo jadra in cilj je grški otok Fuornoi. Ker smo precej pozni in otok daleč, se določimo da ga preskočimo in obrnemo proti otoku Agothonisi.

Zvečer že po temi pristanemo v majhnem grškem mestecu na pomolu, ki je sicer poln ščurkov. Najprej smo seprepričevali, da so to neke druge živalice, a smo se na koncu vdali in Katji se je skoraj znešalo in je praktično hotela izvesti deratizaxcijo barke- za vsak slučaj. Večer končamo spet z mezami na prekrasni terasi z modrimi mizami in stoli. Grške otoške cene, meze €4-6.

Za cilj naslednjega dne si izberemo Patmos.

Tako je to, če ima človek dolg jezik. Najprej smo obljubljali javljanje na blogu in zdaj nas seveda prijatelji in sorodniki vsak dan spominjajo na to obvezo.

Saj nam ne manjka vtisov in doživetij, ampak vročina je vedno bolj neznosna in lenoba vedno večja. Mnogo lažje je ležati v senci in se iti siesto, kot pa v kabini sedeti za računalnikom in pisati blog. Ampak vseeno, se bomo trudili.

Torej Nika, Katja in jaz smo v petek, 26.6. iz Ljubljane poleteli proti Istanbulu in Izmiru. Turkish Airlines nas je celo pot krmil, tako da smo na domačem (turškem) letu komaj uspeli pojesti obrok. Še €50 za taxi in okoli 23:30 smo pristali na FirstTuxu v Kusadasi marini, umazanem od dveh mesecev počivanja. Ni lepšega občutka, kot zlekniti se v kokpit in opazovati poletne zvezde. Kusadasi živi skoraj celo noč, zato ti ni dolgčasa.

Mestne plaže niso privlačne in voda ne čista, zato smo soboto in nedeljo do večernega prihoda Deana in Jane preživeli na bazenu s sladko vodo, obkroženem z senčniki, ležalniki in bifejem. Glede na dnevnih 30+ stopinj smo se zadrževali predvsem v senci.
Zvečer smo pohajkovali po mestu, mezili, nakupovali in handlali.

Ob tem sem celo uspel sestaviti Nikin novi podvodni skuter, napolniti njegove baterije, kupiti razdelilce in vtikače za britanske napajalnike.

V nedeljo okoli 23:30 sta prispela Dean in Jana. Pametni taxist ju je mirno odpeljal mimo vhoda v marino nekam v center mesta. Še dobro da sem čakajoč ob cesti zagledal Deanovo frizuro in smo jih s telefonskim klicem priklicali v pravo marino.