Blog of diving penguins and sailing dogs …

V torek zjutraj, se počasi začnemo spravljati iz že kar precej bučnega in glasnega Bodruma. Nika opravi še zadnjo rundo po nakupovalnih stojnicah. Sploh se ne spomnim več, kaj je bilo treba še nujno nakupiti. Okoli 10h odrinemo iz mestnega pristana in proti jugo zahodu. Današnja pot nas vodi okoli polotoka na katerem leži Bodrum in v zalive severno od Bodruma. Rt polotoka Bodrum je znan po močnem meltemiju, ki se med turško obalo, Kalymnosom in Kosom še posebej ojača in potegne tudi do 10-20 vozlov močneje kot sicer. Na en tak razjarjen meltemi smo žal naleteli tudi mi. Od Bodruma proti zahodu smo ga imeli še v laško orco in 25 vozlov na mirnem morju s skrajšanimi jadri je FirstTux še rezgetajoče prenašal. Ko pa smo okoli rt zavili priti severu pa se je začelo nabijanje v 30-35 vozlov meltemija, valove in peneče se morje. Na srečo je bilo vse skupaj začinjeno s prelepim sončnim dnevom in nekaj srečanji z 30 in večmetrskimi jahtami (jadrnicami), ki so razvitimi jadri mimo Turgutreisa orale proti jugi z meltemijem v hrbet seveda . Mi pa žal z motorjem v nasprotno smer – prekletstvo počitnic, ki jih časovno diktira dopust, obveznosti in ne moreš čakati na lepše vreme 🙁

Med potjo smo doživeli poučno epizodo in vajo iz teme MOB (Man over board). Namreč, mnogokrat, ko so zadeve navidez pod kontrolo, barka pluje, sonce sije, čeprav malo bolj piha, jadralci podcenjuje(j)mo okoliščine in se ne zavedamo, kako blizu je nesreča ali celo tragedija. Na srečo tokrat ni bilo v nevarnosti človeško življenje, ampak bojino. Na Tuxu imamo namreč bojo – bučo, okroglo, kakšnih 60-70 cm veliko bojo – bokobrab, ki je ne moremo spraviti v noben box, zato že celo življenje ždi privezana na zadnjo ograjo in obešena na zrcalo barke. Običajno ji tam ni hudega, topot pa se je zaradi guganja in valov (in verjetno slabega vozla) odvezala in čofnila v morje. Katja je to opazila par sekund, ko je bila buča še nekaj deset metrov od barke. Veter je pihal proti obali, oddaljeni cca. 1 miljo, pluli pa smo proti vetru. Seveda smo takoj začeli manever “MOB” – reševanje člana posadke iz penastega morja

Preden smo v valovih obrnili barko, pri tem obdržali na krovu vse preostale člane posadke, našli čaklju, jo raztegnili in se usmerili proti plavajoči boji, ki jo je veter nosil proti obali, je minilo vsaj tri minute. V tem času se je razdalja do boje povečala na vsaj 200m, Katja jo je komaj še spremljala med penastimi valovi. Vračanje do boje, ustavljanej barke (da boji ne razbiješ glave, krog okoli nje,  je vzelo naslednje minute in znašli smo se že precej bliz na začetku kar oddaljene obale. Dvakrat zgrešena vrv in priložnost za zahaklanje boje in v tretje smo v zadnjem možnem poskusu, 150m pred obalo na srečo rešili ponesrečenca.

Razmislek kaj če bi v morje čmoknil človek, v slabši vidljivosti, z malo nesreče, bi lahko zgubili člana posadke in barko na čereh obale. Torej, nobeno sonce ni dovolj toplo in nobeno morje dovolj mirno, da bi se lahko prepustili ležernosti. Žal ti takšen dogodek da misliti. Glavno da je buča rešena!

Torej, bojevanje z valovi nas je nagradilo z obratom stran od meltemija proti vzhodu in v Guvercinlik Korfezi oz Gulluk Korfezi, na karti zanimive in razčlenjen zalive severno do Bodruma. Pogled na strme obale, odprte proti meltemiju, sploh pa geometrično načrtovana naselja počitniških vil, apartmajev, sterilnih, narejena za prodajo Angležem in drugim Evropejcem so nam vzele voljo do raziskovanja tega dela obale. Verjamem, da se najde nekaj idiličnih vasic, ampak tiste vile so me znervirale. Zdaj mi ej jasno do kod se zvečer Bodrum napolni s plesočim, odišavljenim, porjavelim, zabavajočim se krdelom ali čredo, kakor vam drago. TO je zaledje Bodruma.

Za povrh je še morje polno ribo gojnic in školjčišč, tako da slalomiramo med bojami, bazeni in zasidranimi čuvajskimi barkami. Vse je neoznačeno, ponoči bi se zapletel v 10 minutah. Za prenočevanje si izberemo zaliček za severo zahodni obali Gulluk Korfezi, ki je zaščitena pred meltemijem. Takoj smo v zavetju obale se morej umiri in zgladi in mirno drsimo proti našemu zalivčku.
View Larger Map

Zaliv varen, miren, osamljen, razen novo zgrajenega naselja vil na severni obali ter delavcev, ki v večernih urah lovijo ribe na obali. Voda globoka 3-5m pesek idealno za sidranje, žal ne vidiš dna zaradi peska in mulja. Tole nam je veno manj všeč in kolca se nam po zelenilu in nedotaknjeni naravi Gokova Korfezi in južneje proti Marmarisu in Fethye. Tole je en pozidan dr.. od obale 🙁 Je pa varno.

Čistimo barko, brišemo sol in zvečer uživamo v samoti zaliva.

V sredo naredimo krajši skok nekaj milj proti severu do mesteca Iassos. Dve gostilni, pomol z nekaj jadrnicami so edini znak turizma. Prašna in blatna obalna cesta, bosopeti in umazani otroci ter smredeče ribiške barke, na katerih ribiči pletejo mreže. Slutimo, kako izgleda celinska Turčija proti severu in vzhodu. Ampak meze pri lokalnem gostilničarju so pa dobre !

V četrtek se moramo podvizati proti severu, še nekaj poti je pred nami ter opravki v Kusadasiju pred ponedeljkovim poletom v Ljubljano.

Zaradi močnega meltemija izbiram zaščitene zalive za spanje, vendar nas kljub temu ne premami nova marina kakšni 2 milji jugo vzhodno od mesta Altinkum. Nekako se človek odvadi tega rednega plačevanja privezov in sidranja, pa še sicer proti jugu odprt zaliv pred mestno peščeno plažo obeta dobro zaščito vsaj pred valovi meltemija. Tam so že tri barke zato se jim pridružimo kakšnih 150 metrov od obale na 5m peščenega dna in 40m verige, ki nam kljub 25 vozlom vetra obeta dober spanec na mirnem morju. Izberem najbolj vzhodno mesto med sidranimi barkami, ki obeta najbolj mirno morje.

Altinkum je spet tipično počitniško mesto s trgovinicami z nepotrebščinami, lokalčki z angleško hrano in velikimi LCD TVji z angleškimi športnimi programi, polno opečenih in pegastih ter tetoviranih Angležev in krepkih Angležinj, ki baje tukaj s socialno podporo preživijo boješ kot brezposelni doma. Nezanimivo, ampak nekako moramo do Kusadasija.

Naša “najbolj mirna vzhodna” sidrna pozicija se izkaže obenem najbližje trinadstropni betonski diskoteki, ki obrnjena na morje (proti nam) celo noč do 4 zjutraj oddaja tup, dup, tup, dup zvočne in svetlobne tresljaje. Spim pokrit čez glavo, z iPodovimi in-ear slušalkami (kot čepki za spanje) pa skozi svojo muziko še vedno slišim in čutim tup, dup, tup, dup. Ne vem kako hotelski gostje ne poživinijo od hrupa. Verjetno so gluhi ali pa na smrt zadeti.

Zjutraj hitro odpeketamo naprej proti Kusadasiju. Seveda spet proti meltemiju, ki pa proti Samosu slabi. Med Samosom in turško obalo in proti Kusadasiju plujemo že skoraj po brezvetrju.

Zvečer spet v domači marini v Kusadasiju.

Sobota mine v jadranju med Knidosom in Bodrumom, turškim St.Tropezom, ki nas pričaka v popoldanskih refulih s polnim mestnim pristaniščem. Ob vhodu nas ovoha gumenjak iz marine, ki nas seveda vabi v marino za €45, kar se nam zdi odločno preveč. O prostih mestih v mestu pa ne ve kaj dosti, ampak vem jaz! Vsa so zasedena z lokalnimi guleti, ki vozijo turiste, prodajajo spominke, ribe, etc in tako tudi ljubosumno čuvajo svoje priveze na obali, ki jih dajejo kruh. Guleti so stisnjeni kot golobi na strehi, eden ob drugem, vsi na sidrih, ne vem kako jih ne zamotajo. Odkrijemo 20m proste obale v kotu, na ugodni lokaciji, edino proti vetru je obrneno. Vržemo sidro in se približamo obali. Turki kot običajno tečejo pomagat, a žal moramo iz priveza do 19:00, takrat s enamreč vračajo gultei, ki so žez dan na izletih. V 20 minutah se organizirajo (turki) in se odločijo, da se bomo privezali na sidro, zadaj pa bočno na privezanega guleta, tako da ne bomo zasedali prostora (tudi če pride redar ne plaačamo) obenem pa bomo sredi mesta. Odlično, sploh zaradi nočnega odhoda s taksijem na letališče. Večer prebijemo po mestu in v restavraciji našega gostitelja ob privezovanju. Kako mu je ime ne vem, ker ga baje vsi kličejo Amigo (tudi mama?). Turki so izredno prijazni in ustrežljivi, kljub temu pa se mu je 20 minuit prijaznosti in dva zavezana štrika neskončno splačalo. To mi deli!

Jana&Dean/Mery&Andro ob 2 ponoči odrinejo na letališče. Pelje jih (spet) Amigo! Srečno pot.

Ostala družinska posadka preživi še nedeljo in ponedeljek privezana na gulet sredi Bodruma (v ponedelejek odrinejo na izlet, ampak zdržimo na sidru do prihoda nazaj). Uspem na potapljanje na dve lokaciji na Black Island. Čerpav se dogovorim na sosednjem guletu, pa grem na barko, ki je v hotelskem centru cca. 5 km iz mesta. Tja me pelje moj potapljaški vodič, Turek s precej več kot 100kg na mopedu. Sopihava v klanec in drviva kot kugla v dolino, vse seveda brez čelade. Lastnik enega izmed treh centrov, ki delajo skupaj. Sezone imajo 5 mesecev, “pozimi” pa dela kot tehnični potapljač. letos je “zidal” podmorski del marine na Cipru.

Potop presenečenje: vidljivost odlična – 30m, podvodni vrtovi, ribe velike – kirnaj 20kg, murene, ugorjev gneča. Skorajda me je bolj spominjalo na rdeče morske koralne vrtove, kot pa na hrvaške temno modre globine. Sicer pa je ravno Bodrum znan po dobrem potapljanju in vidljivost.

Na pomolčku pred restavracijo Iskele bi sicer z veseljem preživeli še kakšen dan, a bliža se odhod Jana&Dean in Mery&Andro, zato moramo počasi proti Bodrumu. V zaliv Orhniye pa se bomo še prav gotovo vrnili.

Pred odhodom se ustavimo še na plaži ob vzhodni obali, kjer je dolg peščen jezik, ki sega daleč v morje. Hecno izgleda, ko ljudje tudi 100 in več metrov od obale hodijo skoraj po gladini. No, razlog postank ni bila hoja za gladini, ampak Deanova obljuba Niki, da jo bo častil z vožnjo z vodnim skuterjem. Nika je bila sicer zelo vesela, ampak previdnost ji je narekoval, naj za voznika raje vzame očija. Pri Deanu nikoli ne ve kdja bo začel delati neumnosti. Kljub vsemu je oči očitno bolj zaupanja vreden.

Torej z Niko kakšnih 15 minut divjava s skuterjem po zalivu in uživava oba. Čeprav Nika ves čas opominja na navodila posojevalca: “Ne predaleč!” “Ne prehitro.” “Ne proti otoku”, etc.

Po izhodu iz zaliva in pred plovbo ob severni obali polotoka Bozburun, nas spremlja severni veter in kmalu nehmo ropotati in v bok se Tux zažene proti zahodu in okoli rta proti mestecu Bozburun na južni strani polotoka. Udobno in hitro jadranje nas je tako prevzelo, da smo skoraj zgrešili “odcep” in se že napotili naprej proti Marmarisu. Med vožnjo v krmo uspemo zaradi premetavanja jadra in tolčenja po jamboru strgati UV zaščito genove.

Bozburun je precej neturistično mestece z džamijo sredi mesta in plačljivim mestnim pristanom (neturistično?). Kar sem slutil že pri prihodu, ob pogledu na poln zaliv jadrnic pred mestecem. Šparajo! Mi smo se odločili za vezanje na pomol, za €10 smo dobili udobje skakanja na kopno brez uporabe bajbouta.

V petek načrtujemo plovbo mimo Symija proti Bodrum in tankanje bistveno cenejše grške nafte. Dovolj zgodaj se odpravimo iz Bozburuna in spet z jadri proti EU (Grčiji). Ustavimo se na kopanje v manjše zalivčku za otočkom južno do vhoda v zaliv, kjer leži mesto Symi. Symi nas najprej spozna na pumpi, potem šele poiščemo privez v mestnem pristanišču. Pred nadaljevanjem poti si bomo še ogledali Symi. Lučica je precej obiskana, zato ob 15:00 ne moremo več vezati nekam na bok, čeprav je prostora dovolj. “mooring man” razloži, da bodo začele prihajati barke, ki jih zlaga kot kekse v škatlo. Ne moreš po dolgem, če si je on zamislil poprek. Ma kakšen bok, tudi za eno uro ne! Torej zgubimo kakšno uro, da smo na vrsti za “zlaganje” in šele potem smuknemo v res lepo grško mestece. Razlika med turšk obalo in grškimi otoki je očitna. Zgodovina, kultura, vera, kaj pa je komu všeč, pa je stvar okusa. Očitno pa postajamo Evropejci, saj se v Grčijo počutim bolj “domače”! Vmes si obvezno ogledam(o)  še privezanega Wallyja Kenora, da ti čeljust dol pade! Ampak po palubi je vseeno slan in boki so šekasti!

Po ulicah Symija nas spet “očarajo” trgovinice, tak da smo Dean, Andro in jaz že malo utrujeni, kljub temu pa nas vsakega svoje “babe” vzamejo za barantače in bankomate na dveh nogah. Toliko časa opletamo po Symiju, da je ura 19:00 ko odrinemo proti Knidosu. Priznam, tako sem se že sprostil in udomačil v turških vodah, da ne preverjam več natančno oddaljenosti! Neodgovorno. Bil sem prepričan, da nas čaka še kakšnih 10 mil (1,5 ure) pa sem se uštel, več kot 25 milj je do Knidosa, kar pomeni plovbo v noč. Na srečo je vetra malo in mirno morje, zato pot mine v čvekanju (enim pa v spanju).

Malo pred polnočjo zaplujemo v zaliv pred Knidosom in celo najdemo prostor na pomolu (paznik, ki pobira nekaj YTL za vezanje že zdavnaj spi!).

Sredo namenimo obisku Marmarisa in Fethiye. Vstanemo kot ponavadi ne prezgodaj, a vendarle tako hitro, da ujamemo dolmuš do Marmarisa ob 10h (vozijo skoraj na vsako polno uro). Med vožnjo ugotovimo, da je bilo edino pametno uloviti ta prevoz, saj bi se vsako naslednjo uro bolj kuhali v vročini.

Prihod v Marmaris nas je presenetil s tlakovanimi cestami. Čisto brez heca, vse ceste, široka vpadnica, kot tudi vse stranske ulice so tlakovane iz betonskih kock in moram priznati, da so bile videti veliko bolj solidne, kot prenekatera naša cesta. Prijeten prvi vtis.

Sprehodili smo se po glavni ulici, nekoliko spraznili svoje račune na bankomatih, da smo si pridobili nekaj turških lir, s katerimi se je dalo pri nakupih veliko bolje barantati kot pa z evri. Ker nas je misel, da bi videli Fethiye, precej mikala, smo se po ogledu nekaj zlatarn usedli na zajtrk in zaslužen kofetek ter skovali plan.

Dean je pri bližnjem rentacarju zdilal dobro ceno za 9 sedežni Hyundai (105YTR (€47) za Hyundai Starex )in zelo hitro smo se odpravili proti cilju-Fethiye. Vožnja je trajala 2h, a se je resnično izplačalo. Mestece je lušno, ima svojo marino, ki je zanimiva, nekaj  kulturnih znamenitosti in seveda neskončno trgvinic. A ker je bila lakota velika, smo ogled začeli ponovno z meze, ki je bil spet nekoliko drugačen od že sprobanih, a izjemno okusen.

Zdaj, ko so bili trebuščki polni, smo se razšli vsak na svojo stran in se porazgubili po mestecu za 2h.

Utrujeni smo se vrnili z avtom v Orhanye, saj je bila ura tako pozna, da nas v Marmarisu rentacar man ni več čakal. Naslednje jutro sta Dean in Jana odpeljala avto nazaj v Marmaris, pridružila pa sta se še Meri in Andro. Kositri smo ostali pri barki in se namakali v bazenčku.

Torek, že tretji dan odkar sta prišla Andro in Mary. Napovedan je meltemi, Marmaris pa po vodni poti precej daleč, zato razmišljamo o nastanitvi v Orhaniye in potem s kakšnimi skooterji ali rentaccarjem do Marmarisa ali Fethiye. Marmaris je velik in itak bi morali iskati privez nekje v okolici.

Jadramo globlje v zaliv Hisaronu Korfezi mimo Selimiye do Orhaniye. V zalivu ob vasici Orhaniye je tudi znana Marti marina, ki jo seveda preskočimo in se odpravimo do gostilnic in jettijev na dnu zaliva. Izberemo sredinsko, ki obljublja Free mooring, electricity, water, pool, wi-fi. Vse kar si lahko človek poželi. Seveda pričakujejo, da občasno uporabiš njihovo gostilnico. Glede na to, da nas je na barki sedem nam itak bolj ustreza če občasno jemo zunaj. Sploh zato, ker so enostavnejše in zelenjavne jedi relativno poceni. Meze. ki jih imajo povsod, so običajno okoli 1o YTL (€5) in glede na siceršnjo vročino, preko glave zadosti. Človeku kar paše dneve preživeti na haydarju (turški tzaziki), dolmah, raznih jogurtnih prilogah, paradižnikovi solati in belem kruhu.

Ko se približujemo jettijem konkurenčnih gostiln, nas na vsakem že čaka domači agitator, ki visoko drži mooring, kričeč objavlja svojo ponudbo  in se bori za nove goste. Takoj ko izberemo svojega, se ostali umaknejo in čakajo na naslednjo priložnost. Po privezovanju se še enkrat prepričam o brezplačnosti ponudbe, posebej še potrebujemo svežo vodo za pranje barke in polnjenje tankov, ki so skoraj čisto prazni. Skoraj 300 litrov gre v tanke, kar nam sedmim zadošča za 3-4 dni pranja posode, kuhanja in zmernega tuširanja.

Everythink is free, take the electricity, water and be our guests on our little pool! Our guests usually use our restaurant! Galantno in nevsiljivo (?) kot samo Turki znajo. Človek sploh ne dobi občutka, da te gledajo kot hodečo denarnico, skoraj sram te je, da ne bi prišel vsaj na večerni meze.

Prikaži večji zemljevid
Našim južnim sosedom (pa tudi domačim turističnim delavcem) sploh ne bi škodil en poglobljen tečaj turističnega pristopa, prijaznosti in boja za goste. Vprašnje pa je, če bi tak tečaj kaj pomagal! Vse bolj se mi zdi, da so nekatere lastnosti in način razmišljanja globoko zakoreninjeni v kulturi in zgodovini narodov in ljudi.

No, ob pranju barke so se v vodi znašli nekakšni kosi alg, zato sem tanke polnil skozi filter-Katja mi je priporočila cedilko začaj.

Popoldne si ogledamo okolico in se pozanimamo za jutranji dolmus.