Ponoči nebo in luno zastirajo oblaki, vetrovi zavijajo in vse izgleda, kot da bo nastopila jesen. Zjutraj se kot po navadi spet zjasni, posije sonce. Pred odhodom skočimo še do trgovine, ki je ob 9:30 še vedno zaprta (odpira se ob 9:00) Turkinja nam kaže svojo uro, ki je 8:30. Blazno se čudimo tem časovnim pasom in šel čez nekaj dni ugotovimo, da smo razen časovnega pasu (v Turčiji) v ponedeljek prešli še na zimski čas. Ker pa ura na morju ne igra bistvene vloge, nas to ni preveč motilo.
Poračunamo marino, 45YTL hočejo za marino v delu, brez WCja 🙁 Drugo leto bo letni privez za 12m barko cca €5000. Počasi prihajajo na žmah in evropske cene!
Odplujemo iz zaliva in se usmerimo proti severu. Khios, oz. najprej otoček Oinoussa je naš cilj. Če bo vreme dalo, bi danes še izkoristili za kopanje preden se bo v naslednjih dnevih shladilo in obrnilo na severnik.
Oinoussa je majhen otoček bogu za hrbtom, oz. naslonjen na Khios, ki je med Grki (pa še to verjetno ne vsemi) znan kot dom, ali vsaj rodni kraj najbogatejših grških ladjarskih družin. In to niso Niarchosi niti Onassis, temveč tip po imenu Costa Lemos. Grški ladjarski magnati obvladujejo skupaj preko 70 milijonov BTO, toliko kot vsa preostala EU skupaj. Torej gremo pogledat ta čudo, odkoder je doma Costa.
Dve urici motoriranja po bonaci in znajdemo se pred ciljem. No, še prej se usmerimo na še manjši otoček na vzhodnem delu Oinousse, obrnjen proti Turčiji, ki obeta cel kup zalivov, na pogled (na karti) zanimivih za opoldansko kopanje in sončenje. Žal nam ribje farme malo vzamejo veselje do kopanja, na koncu se le zavlečemo v samoten zaliv čisto na severu. Pretegujemo krake po vodi in se grejemo, Katja in Nika odplavata na kopno. V zavetju bi se dalo tudi prenočevati.
Najprej nas zmotijo ribiči, ki pridejo v naš! zaliv lovit ribe. Motovilijo se okoli, razgrajajo, vržejo mrežo v krogu, nato se privežejo na skalo in vlečejo po celem zalivu razprostrto mrežo.
Na prašni cesti, ki se iz vrha otoka v serpentinah spušča proti našem zalivu zagledam drvečega terenca vojaške barve, ki v oblakih prahu polaga po ovinkih. Očitno drvi v zaliv. Otoček namreč gosti vojaško postojanko in en del je označen kot prepovedano območje, ampak ne ta zaliv.
Terenec se ustavi na grički, iz njega skoči vojak, steče proti ribičem in začne nekaj vreščat. Drugi vojak stopi na gas in oddivja dalje proti pomolu, blizu katerega smo zasidrani tudi mi. Katja dobiva vse večje oči, gleda kje je Nika in začne pizdit. No, samo tega nam je še treba. Na šverc smo iz Turčije skočili v Grčijo, papirje sicer imamo od zadnjič, ampak ne bi zdaj imel nekih vaj iz policijsko / vojaških postopkov. Pa saj smo ja naši/vaši, Evropejci mislim.
Iz terenca skočita tipa, eden vzame PUŠKO in stečeta na pomol. Kričita, “name of the ship” “flag of the ship”, “name of the captain”. V gatah sedim na kabini in vestno dogovarjam. Ja res je, vdrli smo v varovano vojaško območje. Hitro obljubimo, da bomo odmaglili in glede na kopalke, otroka, čofotanje se jim očitno ne zdimo sumljivi, zato nam še pomahajo. Ribičem pa težijo z neko kapetanijo in ne vem kaj še vse.
Puncam ti vojaki niso bili všeč. Mandraki na Oinoussi je prav prijazna vasica brez znakov turističnega življenja. Edino življenje v sončnem popoldnevu je neka povorka, ki poje nekaj pravoslavno donečega. Katja še pod vtisom vojaškega vpada oceni, da so to borbene vojaške pesmi in da bomo TAKOJ odkurili nekam, kjer kot turisti ne bomo moteči.
Ok, čez dve uri smo privezani na otoku Khious, glavnem mestu Khios, oz. natančneje v Khios marini, že več let nedograjeni marini, ki jo zdaj zasedajo ribiške barke in odslužen ladje lokalnega turističnega prevoznika. Mir, zavetje in prijetnih 2 km sprehoda do mesta Khios.
Khios je baje eden turistično najbolj nedotaknjenih grških otokov. Turistov sicer ni, zato pa je domač utrip toliko bolj živ. Promet, mopedi, smrdeča luka, in značilno grško življenje.
Po poti občudujemo še štiri restavrirane vetrne mline in nazaj grede Interspar od znotraj. Večerja pri Delfinih za €25: ocvrti lignji, špageti s sirom in govedina v rdečem zosu z drobnimi testeninami, pivo, ledeni čaj. Grško ugodno!
Ker smo z nafto pri koncu, merilec pa kot na vseh plovilih kaže bolj “od oka”, moramo nujno tankat. Pump je po mestu sicer vse polno, večinoma pa servisirajo skuterčke, zato nihče ne premore minitankerja, majhnega kamiončka – cisterne, ki je običajen način oskrbovanja z nafto po grških otokih, ap tudi p otruški in grški celini. Saj res, zakaj bi gradili pumbe na obali, če pa lahko s takšnim kamiončkom pridejo skoraj kamorkoli. Poleti to deluje, zdaj pa izgledajo malo manj zainteresirani. Končno odkrijem pumpo, lučaj od Khios marine, ki ima minitanker in bi pripeljal 100L nafte. Ampak ne danes, jutri zjutraj, po 7:00 ko odpremo. Ok, pa jutri, itak ne bomo šli pred 9:00.
Zjutraj nas zbudi dolgo pričakovan NW. Čakamo strica z minitankerjem! Čakamo do 8:45 pa nič. Pot pod noge in do 10 min oddaljene pumpe. Zaprta!!!??? Spet nazaj v marino in po poti se ustavim pri dedku, ki šraufa svojo barkačo. “minitanker? seveda! Samo ne danes! Danes je praznik. Osvoboditev izpod nemškega jarma!”
To je pa Grčija! Tipu se ni dalo zvečer, pa me je skenslal na jutri, ko je itak praznik. Dedek se še nekaj trudi in kliče prijatelje, ki imajo tudi pumpo, ampak ne minitankerja 🙁
Ok, itak bomo šparali in z užitkom razpnemo jadra. 15kn vetra nas v pol krme ležerno žene proti jugu, rt Burun in potem proti vzhodu ob turški obali proti Sığaçıku. Po Burunu nam veter piha v bok in še bolj veselo rezgetamo okoli 7 vozlov. Dremamo, beremo, sončimo se, lepše skoraj ne more bit.
Ob vstopu v zaliv pred Sığaçıkom gremo pogledat še “fjord” Gökkovar Limani. Baje je zelo lep in strme obale nudijo lepo zavetje. Žal so ga že zapackali z ribjimi naselbinami in pritiklo infrastrukturo – kočurami, odpadki in bojami po obali. Škoda. Ne vem kako je poleti, ali lepote premagajo odpor in jadralci “vdrejo” v to idilo ali ne.
Veter v velikem zalivu pred Sığaçıkom se je dobro razpihal že preko 20 vozlov in ker ga imamo zdaj celo v laško orco, s skrajšanimi jadri že precej mokro jadramo proti cilju. Paluba je mokra od pršca, ograja je v vodi, Katja pa že nejevoljna, da to pa ni več ležerno.
Pred mrakom prispemo v Sığaçık. Mestni zalivi je, čeprav obrnjen proti severu, dobro zavarovan pred severnikom z valobranom in v notranjem delu v velikim meri namenjen “marini”. Vplujemo v luko. Prazni pomoli na katerih se gradi, švasa, razbija, hruške vozijo beton. Edino mestni pristanček namenjen domačinom poln do zadnjega kotička. WTF?
Ko samo povohamo prvi prazen nov pomol, nas fantje iz Sahil Guvenlika (obalna straža) odločno naženejo ven. “Samo za eno noč in še diesel rabimo!” Imamo namreč le še kakšnih 10L nafte. Ne, marina je v izgradnji, VEN! To vse s kretnjami, angleško namreč ne znajo. Zunaj nabija 25 vozlov vetra, mrak se dela, nafto rabimo, na večerjo bi šli in si ogledali vas, ta mi pa zdaj pametuje naj grem! KAM? NA sidro?
Pa s temi Sahil Guvenliki se ni za šalit, to je ista kategorija kot vojska in policija, pa še angleško ne znajo! Med njimi na pomolu se pojavi majhen možic v civilu, ki nam v angleščini dopoveduje, da če rabimo nafto naj se privežemo iz zunanje strani valobrana. Vsaj to! Odbrenčimo ven in s Katjo skušava med bojami s krmo pristat na improviziran pomolček. Veter piha, mrak je in ne bi zdaj še kakšnega štrika v motor zahaklal. Možic vidi, da se trudiva in naenkrat naju usmeri v notranji zaliv, namenjen domačinskim čolnom. “Enough depth” zatrjuje. Čez 10 minut med štriki privijugava na minimalnem prostoru FirstTuxa na privez enega čolnička, ki je te dni slučajno na kopnem. Stisnemo se med dve barkači in izgledamo kot mlada štorklja v gnezdu grlic. Brez vrvi smo obstali na mestu.
Možic dela v gostilni in danes nam je rešil dan, oz. noč. Med sidrom na 25 vozlih, špageti in domačo kavo ter turško večerjo, sprehodom in varnim privezom je velika razlika!
Seveda ga obiščemo. Sicer nas malo “cepi” s sicer odlično večerjo (odlične meze, lignji, siskebab, kofte in sadje/sladice, pivo sokovi) za skoraj €50, ampak glede na okoliščine se je dobro izteklo! Lahko noč!
Naslednji dan je tale Sığaçık prav prijetna vasica, sosed Teosa, staro grškega mesta in razvalin proti jugu. Nobenih pretiranih trgovin s spominki, precej turško, domače in lepo urejeno. Edino s tole marino, ki bo zasedala cel notranji zaliv, ga bodo krepko spremenili. Škoda, to me vse bolj spominja na Hrvaško. Ne vem kaj naj si mislim, po eni strani si želimo miru, domačih pristanov, čim manj turistične infrastrukture, marin in plačevanja, po drugi strani pa razumem, da od nečesa pa morajo živeti in od turizma tudi nekaj imeti.
Odjadramo proti Kusadasiju. Kratek postanek še v zalivu pred Teosom, pa ne zaradi razvalin, ampak zavetrja in zadnjega kopanja v sveži vodi. Z Niko tauhava školjke in ker nimam plavuti, jih tokrat jaz kažem in ona vlači iz dna. Do kakšnih 7-8 metrov se potopi na dah! Odkrijeva majhnega lista in ker je tako prepričan v svojo “nevidnost” v pesku, mi ga uspe požgečkat po repu!
Zvečer pristanemo v Kusadasiju in kratke poti je konec.
