Blog of diving penguins and sailing dogs …

Sha’ab Rumi; znamenit koralni atol na katerem so Cousteau in njegova ekipa v šestedestih letih izvedli podvodni eksperiment Continental Shelf Station Two ali Conshelf Two ali Precontinent II. Atol obiskujejo vse vrste morskih psov, kladvenice, sivi grebenski, beloplavuti grebenski ter občasno tudi beloplavuti oceanski, sloviti Longimanus. Da o jatah barakud ne govorim.

Galerija slik

Greben sestavljajo koralni atol, z osrednjo laguno in podmorski platoji, ki obkrožajo atol. Laguna je bila naravno zaprta, brez vhoda. Ko je prvič priplul Calipso s Cousteaujem so vrli raziskovalci ugotovili, da bi bilo mesece za čas eksperimenta najlepše preživeti v varnem zavetju lagune, zato so z dinamitom naredili ličen vhodek (20 metrov širok in kakih 5 globok) v koralni greben. Tako smo tudi mi lahko noč preživeli v laguni privezani na koralni greben. Potopi v laguni, razen verjetno nočnih, niso pretirano pretresljivi.

Na jugu se greben precej razteza in konča s podmorskim južnim platojem, globine 25 metrov, širok kakšnih 50m in dolg več kot 100m. Na robu platoja padajo stene grebena v modre globine na več sto metrov. Močni tokovi in obilica hrane ohranjajo stalno naseljeno družino sivih in beloplavutih grebenastih morskih psov. V bližnji okolici se občasno skrivajo tudi kladvenice, pogosti so obiski Longimanusa. Življenje na južnem platoju je pisano kot nikjer drugje.

Morski psi in druge mrcine, ki jih lahko srečaš:

• sivi grebenski morski pes
• beloplavuti grebenski morski pes
• beloplavuti oceanski morski pes
• črnoplavuti grebenski morski pes
• morski pes kladivar
• manta (redkeje)

Na južnem platiju smo v dveh obiskih naredili pet potopov. Morje je bilo mirno, brez valov, tok zmeren. Tako da smo se mirno naužili lepot in bližine morskih psov.

Prvo bližnje srečanje z morskimi psi je bilo vznemirljivo. V prvi skupini in z Mohamedom, opremljenim s štirimi plastenkami ribje krvi in drobovine, se nas je šest potapljačev zvrnilo z zodiaka na podvodni plato.

S pripravljenim fotoaparatom, flešem si za opazovanje najdem prostorček ob koralni glavi, oddaljen kakšne tri metre od nastavljene plastenke. Lep raven peščen podest za klečanje, koralna glava pa za ziher, da se lahko k njej stisnem 🙂

Mohamed odpre flaško in začne se divji ples vsemogočih pisanih požeruhov, ki se en čez drugega drenjajo, grizejo, hlastajo po ostankih in odrivajo od plena. Plastenka poskakuje, ko jo večji gruper vlači izpod skale. Približa se velik (vsaj 10 kil) krompirjev gruper, ki naredi malo reda. Zanimivo dogajanje, a ves čas pogledujem preko hrbta in proti modri globini, od koder se kmalu pokažejo sence. Ena, dva, tri sence sivih grebenskih morskih psov velikih do tri metre, ki jih spremlja delegacija pilotov in prilepkov (remora), ki spremljao svojega gospodarja na vsakem koraku.

Počasi zaokrožijo nad našimi glavami in ovohavajo dogajanje. Nos jim polni vonj po krvi, plena pa od nikoder. En po en se odločijo, da “preletijo” koralno glavo pod katero je plastenka. Kmalu se pridružijo še drugi, sedem jih na koncu patruljira okoli “plena”. Ob vsakem plunjku, ki ga plastenka spusti v vodo, postanejo bolj nervozni, kretnje vedno bolj hitre. Nervoza in konkurenca narašča, kar začutijo tudi remore in piloti, ki se pred “napadom” psa na plastenko razbežijo.

Osamljeni prilepki tavajo med potapljači in iščejo svojega “gospodarja”. Eden takih si me izbere za novega gostitelja in se na vsak način želi prilepiti na nogo.

Medtem se nam pridruži še druga skupina, kar oteži slikanje in povzroči drenjanje za najboljše foto pozicije. Uživam v pogledu na mrcine, ki plavajo nad našimi glavami, na dosegu roke, a mi še na misel ne pride, da bi mu jo ponudil v vohanje. Nemirne oči se vrtijo in oprezajo za plenom. Da je napetost v zraku potrdi vsak nenaden gib ali medsebojni spopad rib, ki takoj pritegne pozornost psov, saj slutijo kri in potencialno žrtev.

Psi krožijo okoli prizorišča vedno v podobnih, predvidljivih krogih, ki jih preseka le občasen “nenaden” napad – prelet korale z vabo. Opazujem manjšega psička, ki vedno pribremza okoli “moje” korale. Če se mi uspe počasi dvigniti, ga lahko ob naslednji rundi presenetim s sliko iz neposredne bližini. Počasi se dvignem za rob korale in čakam. Zaman. Zaslutil ej mojo zasedo in spremenil turo. To potrjuje tezo, da se psi če je le mogoče izogibajo ljudi v velikem krogu.

Čas teče in že smo na 50 barih in čas je za povratek. Nasvidenje naslednjič …

Tisti, ki so že bili, na vsa usta hvalijo potapljanje na ledeniškem jezeru Grüner See. Potrebno pa je ujeti pravi datum, da je jezero polno, vidljivost odlična in vreme lepo. Jezero se nahaja v smeri Graz, Bruck am Mur in še malo proti severu. Ker je to eden izmed najboljših PROSTIH terminov, sva se z Boštjanom odločila da GREVA. Polno ledeniško jezero kristalno čiste mrzle vode, smaragdna modro zelena voda, potopljene sprehajalne poti, klopce, vidljivost do 100m, toplo sonce, pijača, hrana, glasba in prsate avstrijske kelnarce. Priporočena je debela obleka, sicer pa potopi niso zahtevni.

Več: https://www.tragoess-gruenersee.at/

Lokacija:
Prikaži večji zemljevid

Sicer sva vabila tudi druge potapljače, ampak zaradi deževne napovedi, se je marsikdo očitno zbal, da bo MOKER. Zato sva na koncu ostala sama. Vodostaj jezera je bil sicer komaj 5m, ampak želja je bila prevelika in tudi sicer so bili naslednji vikendi že zasedeni. Jezero doseže svojo maksimalno globino običajno v drugi polovici maja ali začetek junija, letos pa je zaradi hladne pomladi zamujalo. Največja globina je okoli 8-10m.

V soboto zjutraj sva se dobila na OMV pumpi na avtocesti pred Šentiljem. Preložila sva vso opremo v Boštjanovega passata in jo mahnila proti Avstriji. Kislo vreme in oblaki so napovedovali nepreveč posrečen dan za potapljanje, ampak kjer je želja je tudi pot. Po avtocesti gas mimo Graza, proti severu, Bruck am Mur, malo lovljenja po obvoznicah in že sva bila na vaških potek proti vasici Tragöß. Zelene doline, zaspane avstrijske vasice in sklanati vrhovi v okolici.

Po približno dobri uri in pol vožnje od Maribora pririneva do parkirišča pred Seehofom pred smaragdnim jezerom na višini cca. 900m. Večina planincev (?) se je zadrževala v topli koči, zunaj je narahlo deževalo. Plačava vsak po €8 (parkirnina + pristojbina za potapljanje) in zdirjava proti jezeru. Vauuu … Lepo! Zeleno modro jezero, obdano s smerkovim gozdom, nad katerim kraljujejo sive pečine. Nikjer nobenega planinca, kaj šele potapljača! Jezero se počasi polni, to se vidi tudi po travi ob robu, ki je ponekod že pod vodo. Vendar se pot od ceste do gladine jezera še vedno precej globoko spusti. Ko bo polno, bo tudi opremo treba manj nositi!

Takoj razloživa opremo, jeklenke, obleke, plavuti, vse regulatorje. Voda ima svežih 5stC, midva pa 2x12l jeklenke tako da oblečeva vse možne podobleke, nogavice in rokavice, da bova čimdlje zdržala! Med občasnim dežjem ujameva 10 minut da se stlačiva v obleko in se odkotaliva do gladine jezera. Kljub temu, da sem oblečen kot eskim, me zalije prijeten hlad!

Jezero je premera cca. 100m, odvisno od višine vode. Ob visoki vodi voda zalije tudi okoliške bregove, travo, klopce, koše za smeti in sprehajalne potke. Večina jezera, vsaj osrednji del, je svetlo peščeno-muljast in od tod tudi svetla turkizna barva. Dno je več ali manj ravno, le ob robovih se relativno hitro dvigne. Vidljivost pa takorekoč neskončna, čez celo jezero.

Življenja je nekaj, toliko da se ne počutiš čisto sam. Jate postrvi, tudi nekaj 30 cm primerkov sva srečala, sicer pa drobiž nekih žužkov, gomazečega, lazečega po dnu in sledove puščajočega.

Počasi sva preplavala celotno jezero in uživala v kristalno čisti vodi in miru in tišini. Po 50 minutah me je že pošteno nohtalo, Boštjan pa je padel v snemanje in se je še kar valal.

Ko sva se ob avtu preoblačila, je prišlo mimo nekaj debelo oblečenih planincev in bila sva lokalna atrakcija (Sehr geehrte fremde Gäste von unten). Lokalne kulinarične ponudbe nisva preizkušala, ampak sva po poti nazaj preverila še stanje na Kopakabani pri Grazu, drugi “zanimivi” potapljaški točki na avstrijskem štajerskem.

Film Boštjana Virca o najinem “podvigu”.

Drugi potop:

Prikaži večji zemljevid

“Šodrjama” pri Grazu, preurejena v zanimivo letovišče, obkrožena z nekaj počitniškimi hišicami, sicer pa ponuja vso potrebno infrastrukturo: disco bar, grško restavracijo, pizzerijo, plažo, griček s kopijo kristusa in Ria, ter seveda potapljaški center z vsemi pritiklinami, ki je delal tudi to deževno soboto in nama ponudil toplo zatočišče. Pred centrom pa bogato opremljeno podvodje: mrežasti platoji na 6,9 in 12m za vaje na tečajih, napihnjen morski pes, amfore, kip pozejdona ter atrakcija – potopljena ladja na 10 m globine. Turistična ladjica cca 15m, s kabino, krmarnico, prostorom za potnike. Lahko dostopna in lahko odprta.

Potopila sva se samo in naravnost na ladjico, le vidljivost je bila bolj slaba. Spremljale so naju ščuke, krapi in potočni raki.

Pod črto: avstrijska štajerska nudi tudi zanimive potapljaške lokacije. Zeleno jezero me bo videlo še enkrat ko bo polno, Kopakabana pa je za Mariborčane ena najbljižjih resnih potapljaških lokacij – razen domače Drave seveda 🙂

Navsezgodaj zjutraj nas mlado sonce nad vzhodnim obzorjem pospremi iz Kalotaritise. Sončni vzhod, kot ga lahko doživiš le na morju. Moram priznati, da če ne bi iblo jadralskih podvigov, bi sončne vzhode v življenju bolj redko videval, tukaj pa so mi že prešli skoraj v navado! Maja je ozračje še precej mrzlo in vlažno, tako da jutranje sonce šele ob 9h ali 10h posuši kokpit in palubo. Nizke meglice se vlečejo po morju.
Vetra je koma za vzorec, motorirava, današnji cilj je Santorini, oz. Thera (ali Thira, grško Θήρα [ˈθira]. Proti poldnevu zagledava Santorinij, vulkanski otok, ki se je okoli 1600 PNŠ razpočil od jeze. in povzročil propad Minojske civilizacije in kulture. Minojci so namreč na Santorini

Do 12h pospravimo barko, počistimo ostanke napacanega olja, napolnimo vodo, plačamo marino (29€ za privez, elektriko in vodo) in odplujemo.

Vreme: sonce

Veter: 23 vozlov narašča

Jadra: glavno na drugi krajšavi, genova cela

Hitrost vožnje: 8,5 vozlov

Prihod v zaliv Ormos Levitha ob 15h. Prekrasen zaliv. Sicer nam prvič v Grčiji poberejo bojarino 7,5€, a za mirno spanje se to splača, saj te dni in noči kar precej piha za majski čas. Sledi kopanje (voda ledena), sončenje, branje, Nikin ribolov, malica (testeninska solata). Ves večer uživamo in ga zaključimo z dobro rižoto z bučkami, česnom, olivnim oljem in sirom. Nika pomije posodo, potem pa pojamra , da je prebrala že vseh šest knjig (Obrekljivka, ……………), ki jih je pritovorila na dopust. Hitim brati svojo knjigo, da jo bom lahko predala njej.

Aja še plan za jutri: Smer Mali Kikladi, prvi cilj Amorgos, kjer so snemali film Luca Bessona, Big Blue. Komaj čakam!

Sobota, 1.5.2010, 4 zjutraj. Barka se mirno pozibava, a očitno me moti polna luna in mi ne da spati. V daljavi slišim beketanje ovc in koz, ki se očitno že na vse zgodaj pasejo po otoku. Pomislim na domače, ki bodo verjetno splezali danes na Urbana, kot je običaj vsako leto za 1 maj. Ker se ne morem uspavati, prižgem lučko in se za eno urco posvetimi svoji knjigi Anne Provost, Padec. Nato poskušam spet zaspati.

Ura: 7 zjutraj. Andrej vstane in me nežno vpraša, če odrinemo. Ker tako ali tako moje spanje ni kaj prida, privolim in se kot ponavadi lotim pospravljanja potencialno letečih predmetov in pripravim barko na jadranje. Vetra je spet kar precej.

Ura: 7:30 Odhod. Priči sva prelepemu sončnemu vzhodu. Nekaj časa plujeva na motor, da ohladiva hladilnik,

Veter: 12 vozlov

Jadra gor

Hitrost vožnje: 7,2 vozla. Lepo!

Smer: Amorgos

Pred nama se že kaže Nisos (otok) Kinaros, s svojimi klifi. Približujemo se severni strani Amorgosa, a ker se veter večino časa v naša jadra zaganja s hitrostjo 30 vozlov in več in je morje precej valovito (vsaj 2 meterski valovi in to nekoordinirani, tako da nas tudi občasno zaliva) in če na to dodam še svojo neprespano noč, ni čudno, da se je v meni naselilo kar precej nelagodno počutje. Roko na srce, vedno bolj ugotavljam, da moja fizična moč ni več to, kar je bila do 40. leta. Temu primerno pa verjetno včasih tudi psiha riše nekoliko višje valove, kot bi bilo potrebno. A če se človek tega zaveda in zna obrniti misli v pozitivno smer, je vsak strah za nekaj dober, pa če tudi za to, da se nekoliko skrajšajo jadra. Saj veste kako pravijo. Ko prvič pomisliš, da bi skrajšal jadra, stori to takoj! Ko pa prvič pomisliš, da bi jadra močneje razpel, počakaj, da na to pomisliš vsaj dvakrat!

Ko nas je morje najbolj premetavalo, sem se spomnila na v Aegean Pilot prebrano dejstvo, da v bližini Amorgosa živijo cele družine delfinov. In ni minilo niti pol ure, ko sem levo za barko zagledala dva delfina. Igrivo poskakujeta iz vode. A ko se približata barki, ugotovimo, da jih je vsaj sedem. Vsi se začnejo poigravati z kljunom naše barke in vsaj 15 minut plavajo z nami in se otročje igrajo. Če ne verjamete, poglejte filmček, ki mi ga je uspelo posneti.

Polni prijetnih vtisov, a utrujeni od premetavanja in precejšnjega vetra smo končno le prispeli do pristanišča Katapola.
Sposodili smo si rent a car in se odpeljali pogledat Choro nad pristaniškim naseljem. Prekrasno glavno mestece otoka (na grških otokih se glavna mesteca mnogokrat imenujejo Chora – Khora).

Ves čas sem mislila na vaju Jana in Dean, saj bi bilo vama tukaj želo všeč. Drobne uliči se prepletajo med z belim apnom lepo pobarvanimi majhnimi hiškami na hribu. Kmalu nas je prišel pozdravit tudi majhen kuža, ki ga je Nika takoj vzljubila in nas je spremljal ves čas, ko smo raziskovali mestece. Na koncu nas je pripeljal do taverne, kjer je na tabli pisalo “daily dishes, ask inside”. In to smo tudi naredili in dobili 1 x meet ballse in 2 x kozlička pod peko, oboje s krompirjem ter tzaziki. Za aperitiv pa še neko njihovo domačo zadevo, ki je prekosila vse dosedaj sprobane travarice. Cena pojedine 14€. Njami!

Jutri nadaljujemo po Amorgosu z avtom (Cena rentanja avta je 20€ za en dan).

Nedelja, 2.5.2010 Potep po Amorgosu, kopanje in sončenje na prekrasni plaži, ogled še dveh manjših mestec (naselij), ki so vsa na vrhu otoka in ne

ob morju. Očitno ljudje tukaj niso ribiči ampak živinorejci, saj je koz in ovac nešteto. In kako so smešne. Samo da jim štanga od znaka dela senco čez oči in so že prepričane, da jim ni vroče in da so popolnoma skrite v senci. Kam vse se stišijo, da najdejo košček sence. Prav zanimive so.

Ko se vrnemo k privezu ugotovimo, da so eni američani vrgli svoje sidro čez naše in da ne moremo odpluti naprej, brez da jih dvignemo. Po daljšem pregovarjanju in manevriranju okoli njihovega sidra, se le končno odločijo, da bodo dvignili svoje sidro in nam omogočili odhod. Odpravimo se proti jugozahodu, v majhen zalivček Kalotaritisa, kjer bomo zjutraj imeli najbližje proti oddaljenemu Santoriniju.

Ura: 17h

Smer: Miren zaliv na južni strani Amorgosa – Kalotaritisa.

Plan: jutri vstajanje čim prej in odhod proti Santoriniju

Vremenska napoved: Skoraj nič vetra in sonce.

Sreda 28.4.2010 ob 7.00h vstajanje (Andrej in jaz), urejanje potencialno letečih predmetov v podpalubju, odvez in odhod. Pred dokončno nastavitvijo naše rute je bilo potrebno še dvigniti glavno jadro, ki je še vedno počivalo v prezimovalni vreči. Kljub vedno bolj vidnim in čutnim spremembam, ki so posledica staranja (bolečine v križu; s tem se je pač potrebno sprijazniti), je delo potekalo brez večjih napak, poškodb in prepirov. Skratka zelo uigrano.

Ko sva tako izplula iz marine, sem imela občutek, da nam je Firstek vsakič znova hvaležen, ko se lahko takole malo pretegne čez valove. Iskrice sreče in zadovoljstva v mojih in Andrejevih očeh (Nikine oči so še zaprte ob tem času) so bile tu. Sledila je zaslužena jutranja kavica in relax; končno spet plujemo! Neizmerno zadovoljstvo!

Ura: 8:30

Vreme: sončno

Veter: 5 vozlov N (praktično nič)

Smer: Patmos (nam že znana točka)

11:33h menjava zastavice (TUR-> GR), grozno premetavanje po 3 m valovih. Ob 16h pripluli na že znane boje v zalivu Grikos na Patmosu. Pregled motorja, polomija. Prostor pod motorjem je zalit z motornim oljem. Očitno je nekaj zelo narobe. Izteklo ga je vsaj pol litra. Sranje!!!!

Ker smo varno privezani na boji, se skušamo pomiriti in jaz se spravim pripravljati večerjo. Puranji zrezki na čebuli in česnu, kuhan krompir popečen s sirom in grška solata. Pred spanjem z Niko odigrava še dve partiji človek ne jezi se in dve partiji kalahe. Za tem sledi branje in spanje, ki bo to noč bolj v duhu iskanja rešitve okoli težav z motorjem.

Prebudim se v prekrasno sončno jutro, a mi misli kaj kmalu spet zaidejo na motor. Z Andrejem se posvetujeva kaj nam je narediti. Andrej s plastenko pobere vse razlito motorno olje in ga hoče ponovno zliti nazaj v motor, a se jaz uprem, saj sem prepričana, da je v njem preveč svinjarije in da lahko povzročimo več škode kot koristi. Sama pobrišem s papirjem vsa tla pod motorjem do sijaja, da bomo lažje pregledovali, kje pravzaprav teče. Andrej zagleda sosede, ki se z byboatom izkrcavajo na kopno in predlaga, da se jim poskušam vriniti in se na kopnem nekako dokopljem do 3 litrov motornega olja.

Res pričnem mahati sosedom in uspe mi jih prepričati, da me vzamejo s seboj na kopno. Ne samo to, na kopnem jih čaka rent a car in ponudijo mi, da me vzamejo s seboj do bencinske črpalke po olje. Sosedje so iz Južne Afrike (Johanesburg), dozdeva se mi da so mama, oče, sin in njegova punca ali žena. Zelo prijetni in komunikativni. Ko jim razložim, da sem iz Slovenije, ki je včasih bila del Jugoslavije, se gospod oče takoj pohvali, da je prijatelju Leki iz Albanije prodal nepremičnino v Johanesburgu in da je njegova žena Su zelo prijazna. Vpraša me, če jih poznam. Ob tem ga žena ves čas popravlja, da naj malo pazi, saj gre za King and Queen, on pa ji kar naprej odgovarja, da sta čisto prijazna in da ni nobene potrebe to poudarjati.

Skratka, peljejo me do bencinske, tam kupim 5l motornega olja Diesel 15/40, oni natankajo najeti avto, jaz vse skupaj plačam in nato me odpeljejo nazaj do našega zaliva, me vkrcajo v njihov byboat in me eden odpelje do naše barke. Vljudno se zahvalim in jim zaželim lepo potepanje po Patmosu. Andrej prevzame olje, ga vlije v motor in ga zažene. Pol ure buljiva vanj, da bi videla kje toči, a ne najdeva niti kapljice. Odločiva se, da se premaknemo iz Patmosa proti Lerosu, ki je v smeri večjih marin (Kos, Marmaris), pa še tam lahko najdemo kakšno pomoč. Našemu cilju, Santorini, sva se odpovedala zaradi težav z motorjem. Odplujemo ob 10h

Vreme: sončno

Veter: prijetnih 20 vozlov

Motor: sranje, spet fejst toči

Razpnemo genovo in ugasnemo motor, da ne bi preveč polivali olja. Vozimo med 6 in 7 vozlov. Veter kar naprej jača.

V 3 urah lepega jadranja smo na cilju, na Lerosu, v marini, kjer se takoj zaženemo iskat serviserja. Povedo nam, da mu je ime Thomas, a da je zelo zaseden in da se bo oglasil okoli 17 pri naši barki. Ker se njihov delovnik prav tako zaključi ob 17h, se dogovorimo za pregled motorja naslednje jutro ob 9h, prej pa moramo spet vse okoli motorja popolnoma počistiti. Odpravimo se peš do mesteca na pita gyros in kokakolo ter sprehod ob obali. Pekarna ni bila več odprta, zato bo treba po kruh jutri zjutraj. Pred spanjem še ena kalaha in počitek.

Zjutraj vstanem ob 8.45h in najprej počistim prostor pod motorjem. Vse obrišem do suhega, kot je naročil serviser. Zbudim Andreja okoli 8.30h, malo pred deveto je pri nas že serviser. Pogleda v motor in naroči, naj pustimo prižganega vsaj pol ure, potem pa se bo vrnil in pregledal ves motor še enkrat. Domneva, da je krivo tesnilo na impelerju, ki so ga v Kusadasiju zamenjali, vendar se boji, da je morda izlivanju krivo celo kako tesnilo na glavi motorja, ker je bilo politega olja malo preveč. Med čakanjem se jaz odpravim v mesto po kruh in še nekaj pekarniških priboljškov. 20 minut lepega sprehoda tja in nazaj. Ko se približujem našemu pontonu, že od daleč vidim Andrejev obupan obraz, ki mi odkimava. Stopim hitreje in ko sem dovolj blizu, se iz njegovih ust vsuje :” Katastrofa! Olje se izliva spodaj, na tesnilu motorja. Sranje, to ne gre drugače popraviti, kot da se ves motor potegne ven. Serviser pa nima časa in se nas je začel izogibati. Daj ti uporabi svoje sposobnosti in ga prepričaj, da ne moremo nikamor, če nam to ne popravi!”

Nekaj trenutkov stojim in ga gledam, potem pa previdno vprašam:” Pa kje točno teče?”

“Pa kaj me gnjaviš, kaj jaz vem! Ko sem zagnal motor z višjimi obrati, se je na enkrat tu zadaj levo izlila večja količina olja. Vsekakor to ni iz impelerja. Kaj me zdaj gnjaviš!”

Spet trenutek tišine in poskusim znova:” S tvojo razlago, tu nekje zadaj levo, se absolutno ne morem sprijazniti!! Jaz sem vse pobrisala in če teče v velikih količinah, moramo ugotoviti kje natančno teče! A si pogledal skozi odprtino v levi kabini?”

“Ne”

“Ja pa kako lahko potem trdiš, da je katastrofa, če niti ne veš, kje teče!! Zaženi motor, jaz pa bom pogledala. Pa neko luč spodobno rabim!”

Vem da sem mu zoprna, tako kot sem zoprna vsakemu serviserju gospodinjskih aparatov, ki pride popravljat k nam domov in jaz potem ves čas tiščim glavo zraven, ko oni popravljajo. A to delam samo zato, ker mi gredo površne razlage, kaj je bilo narobe, zelo na živce, saj 1. človeka stanejo neomejeno nedefinirano količino denarja, 2. ne moreš predvideti, kako dolgo ti bo naprava še delovala in 3. ne veš, kaj lahko narediš, da se v bodoče podobnim okvaram izogneš.

Zagrabila sem reflektor, ga vtaknila v 12V, se zaprla v desno kabino, posvetila v odprtino, ki odpira dostop s strani v motor – kjer je Andrej trdil da se izliva in v motor usmerila žarek reflektorja.

“Daj gas!!”

Tri sekunde je bilo potrebno, da sem preprečila katastrofo.

“Zdaj pa sem pridi!” sem poklicala Andreja. “Poglej tole cevko. Izgleda kot cev, v katero človek naliva olje” (nimam namreč pojma o motorjih :O)). “ Ko dodaš gas, se tukaj olje lepo dvigne in začne v curku ven tečt. Ta stvar bi po mojem potrebovala kak pokrovček, kaj praviš?”

Andreju se na obraz zarišejo zametki nasmeška, a takoj se ne sme predati. Vendar je njegova sreča tako velika, da njegov narejeni resen izraz na obrazu traja le nekaj sekund, potem pa prasne v smeh. “Ja, to je cev, po kateri se prazni staro olje. In to so v Kusadasiju tudi naredili. Očitno so pozabili na koncu nataknit pokrovček.”

“No, katastrofa je rešena!” Malo še ponergam, da izpadem bolj triumfalno, Andrej pa se ves čas smehlja in mi obljublja od briljantov do ……” Ne padam na to, samo dopust hočem!” se zarežim še jaz.

Ko se Andrej že pripravlja na zajtrk, meni še vedno ne da miru ta čepek od cevke. V zadnjem letu sem ugotovila, da so Turki tako dobri v svojem delu, da skoraj ne morem verjeti, da bi pozabili zamašit cevko (če bi bilo to na Hrvaškem, bi bilo to čisto običajno). Toda v Kusadasiju……. Andrej me z začudenjem pogleda, ko spet odstranim stopnice in začnem glavo tiščati v motor.

“Aha, tukaj je!” zmagoslavno privlečem ven črn gumijast čepek, ki bi lahko pripadal cevki. Andrej me svetlo pogleda in se spet zareži.

“Ja, to bi lahko bilo to.”

Vzame čepek in ga namesti na cevko. “Točno to je to!”

“No, zdaj pa lahko revidiramo popotniške plane in gremo naprej proti Santoriniju.” še dodam in tudi jaz zmagoslavno sedem k zajtrku. Nika, ki je bila večji del jutranje prigode z motorje udeležena le kot stranski opazovalec, je že zajtrkovala. Pametna punca že ve, da se nima smisla vpletati v tovrstne dogodke, ko sta starša nervozna.
Med zajtrkom naredimo plan, da se premaknemo proti Levithi in res nadaljujemo pot proti Santoriniju.