Blog of diving penguins and sailing dogs …

Mirno in sončno jutri sva pričakala že na poti proti Garganskem polotoku in mestecu Vieste na skrajnem rtu. Katja je še malo poležala (pospala) v kokpitu, sam pa sem se počasi odtajal in privajal na dopustniški ritem. Oddaljenost od Tremitov do Vieste me je kar malo presenetila, 33 milj se nabere. Veter tako lepo piha in tako se nam mudi proti jugu, da se odločimo Vieste preksočiti. Za Garganom pa spet prečenje zaliva pod italijasko ostrogo. Torej precej dolga pot. Vreme je stabilno in pihal je zmeren (15kn) NW.

Sicer dolgočasno polkrmo popestri počen “baumniderholer” 6 mm vectra, ki je odslužila svoje. Pri jadranju v krmo vso silo, s katero veter nbapenja jadro drži wang in ne škota. Zato je bum lepo poskočil. Kar veselo je v krmo obvladati podivjan boom in namestiti novo vrv.

Bolj kot ne na slepo izberemo za prenočevanje Santo Spirito, majhno mestece, v bistvu predmestje Barija. V Bari mi ni za rinit, saj si ga ne želim (in nima časa) videt. Samo za spanje rabimo nekaj majhnega, prijaznega. Santo Spirito izgleda kul.

Žal je vse skupaj precej plitvo, sploh del ob pontonih in pomolih. Zato pa imajo takoj ob vhodu novo “marino”, tri, štiri pontone. Dva navidez “mornarja” se kar potrudita in trudita z nami, namesto prekratkega mooringa, nam ponudita kar tanko vrvico, ki mooring veže na ponton. “Saj ne bo vetra ponoči!” 🙂 Seveda vse poteka v italijanščini, saj drugega niti ne razumejo kaj šele govorijo. Na koncu ugotovimo, da je to “privat” marina. Da, smo na privezu enega lokalca, ki bo danes “zunaj” in da zato lahko ostanemo čez noč. Pa da nas to stane 60 EUR. Šele kasneje ugotovimo, da je to bila najdražja marina na celi poti v Grčijo in nazaj.

Zvečer v mestu obiščemo pizzerijo, bolj kiosk, kjer pečejo pizze in pite, lačna usta jih pa kar stoje odnašajo in jedo. Pizza je res OK.Mestece pa sicer zelo prijazno, a obenem že precej južno. Ceste umazane, promet kaotičen, domačini že bolj “zapečeni”, turistov bolj malo. Prihajam v italijansko pokrajino Apulijo, ki se razteza ob E obali vse do pete italijanskega škornja.

Na lokalni tržnici – stojnicah še nakup sušenih paradižnikov in oliv. Mljask …

Navsezgodaj (oziroma še po temi) se poslovimo od Komiže in mimo Biševa se zakadimo proti Italiji. Ne vem ali me rahlo zebe zaradi jutranje svežine ali pa me “hladi” prvo prečkanje Jadrana.

Po sončnem vzhodu se naredi lep poletni dan, ki nas z zmernim maestralom v bok (15 kn) žene proti Tremitom. Sedenje na boku barke, ki z avtopilotom dosega 7-7.5 kn in iskanje sence v zavetrju sprayhooda, mi daje slutiti kakšni bodo dnevi potovanja do Grčije. Sonce peče in pot proti Italiji izgleda “mala malica”. Hvala bogu, prvi dnevi morajo potekati čimbolj mirno, da se posadka navadi in neha dvomiti v varnost našega podviga.

Kmalu se nam pred očmi prikaže Italia, oz. Tremiti (Wikipedia). Zavijemo proti sidrišču pred NE obalo otočka San Domino. Okoli 15:00 smo že privezani na bojo. Sidrišče je pred peščeno hotelsko plažo, polno domačih turistov, ki se kot sardine v olju namakajo v motni, topli in kalni (le od česa) vodi.  Zato pa sta večer in noč toliko bolj mirna. Baje je nekje na obali tudi pristaniška kontrola. Nekako se mi ne da na kopno s papirji, se bomo prijavili v Vieste.

Prihod na Tremite me je (spet) spomnil kako lepo in razčenjeno obalo imajo naši sosedje Hrvati. V primerjavi s Kornati ali južno jadranskimi dalmatinskimi otoki, so Tremiti ena srednja žalost iz peščenjaka, polna svinjarije in turistov. Vso pozornost turistov in domačinov jim zagotavlja dejstvo, da na vsej vzhodni italijanski obali nimajo konkurence. In zato so pač najlepši.

So pa Tremiti dober cilj za vse jadralce, ki si želijo prečkanja Jadrana in podaljšanih vikend izletov iz hrvaške obale. Sidrišče pred hotelom je pravzaprav “bojišče” (od samostalnika boja), saj je tudi v turistični sezoni dovolj lokalnih boj. Peščeno dno (5-10m) je priložnost za plavanje in potapljanje. Zaščiteno pred vetrovi iz prvega in četetega kvadranta, odprto edino priti SE vetrovom.

Po dolgotrajnih pripravah in še zadnjih potrebnih in nepotrebnih opravkih smo se okoli poldneva iz marine Mandalina pri Šibeniku odpravili na pot. Smer Vis in dalje Italija, cilj Ionski otoki, upajmo da vse do Zakynthosa.

Vreme je stabilno, anticiklon poln in obeta se nam (upam) mirno jadranje ob italijanski obali in prečenje Otranta. Bolj kot vreme, me skrbi prva daljša pot po Jadranu. Čeprav se že več kot tri desetletja potikam po prej jugoslovanskem in zdaj hrvaškem Jadranu in sem pri tem že marsikaj doživel in se naučil, še nikoli nisem pomolil nosu dalje od Jabuke, Sv. Andrije, Palagruže ali Lastova. Obiski črnogorske obale so bili najdaljše potovanje.

Popoldanski skok po “domačem dvorišču” do Komiže na Visu mine v pospravljanju po barki in pregledovanju kaj smo pozabili.

Komiža nas sprejme polna čarterskih bark in turističnih ladij. Do zadnjega kotička, dobesedno, tako da imam o težave z izkrcanjem na pomol. Kot vzorni popotniki se seveda želimo odjaviti na mednarodnem pomorskem mejnem prehodu Komiža, kar se izkaže za precej težavno nalogo. “Sveta gospa” se menda reče prazniku, ki je zaprl tudi mednarodni mejni prehod !!! Ne morem si predstavljati kako bi izgledal recimo zaprt praznični Macelj. Pomorski mednarodni mejni prehod je enaka “institucija”.

Ob dejstvu, da verjetno tudi v mestu Vis ali v Ubliju ne bi našli delujočega policaja ali carinika in poslušanju pripomb, da “Slovenci ni blagdane ne poštuju” se odločim, da bomo navsezgodaj “skočili” do Palagruže in potem “slučajno” nadaljevali proti Italiji.

Zvečer si utrujeni in mrzlični od prihajajoče poti prejo Jadrana zaželimo večerje iz ladijske kuhinje. V kokpitu skušam umiriti misli in si oddahniti, ko me preseneti Katjino vprašanje: “Kaj plina pa ni?” Kako NI??? Saj je bila bomba polna spomladi in po tem nismo kaj dosti kuhali. In to lepa nova alu bombica? “Ne ni ga!” Sem vse odprla in ne dela!” Skok do kuhinje mi potrdi da se plin res ne prižge. Pa ne že spet! Spet sem šel s prazno jeklenko na pot. Kej naj zdaj tu na Visu dobim plin? Aha, verjetno je zaprt na bombi. Spet po lojtrci gor, v boks in odprem ventil, rahel šum mi govori, da je plin začel “nekam tečt”. Torej plin je! Še preden mislim naprej me Katja obvesti, da še vedno ne dela. KAKO NE DELA? Če pa nekam TEČE in piha? Spet v kuhinjo.

Šit, tu vse smrdi po plinu! Ne vem ali naj se bolj veselimo da plin je, ali pa naj nas skrbi da nekam uhaja? Torej po plazenju pod koritom ugotovim, da so umetniki iz Anortija celo kuhinjo po laminiranju reber in podnic lepo zmontirali nazaj, le plinska cev jim je po nerodnosti ostal ujeta pod elementom, seveda ne privita na štedilnik!  Zato je plin veselo uhajal ko sem odprl bombo, goreti na štedilniku pa ni hotel. OK, vsaj rešitev poznam.

Čez nekaj minut me Katja med pospravljanjem omaric pod umivalnim koritom spet vpraša “Kaj pa dela ta voda pod podnicami?” Kakšna VODA????” Ne vem kaj je na barki hujše plin ali voda? Spet po lojtrci dol in ogled lepega jezerca pod podnicami. Mljask – slatka voda, vsaj to! Ampak od kod? Lepo vse pobrišemo bomo jutri raziskovali dalje, danes je zgleda ne bo več!

Vsaj večer je minil v poležavanju v kokpitu. Jutri pa zares!

S Katjo prebijeva dan v tovorjenju opreme, oblek, hrane in drugih (ne)potrebščin na barko. Kljub listkom in spiskom imam ves čas občutek, da bomo nekaj pozabili. Upam, da ne denarja, ključev ali dokumentov. Tisočkrat sem si v samoti zimski dni obljubil, da si bom naredil splošen spisek za odhod na barko in ga potem v miru prečekiral. Vedno rabimo in iščemo iste stvari!

FirstTux je bil na večjem popravilu poškodovanih reber, ki so bila posledica trdega stika nepazljivega skiperja in podvodnega grebena. Delo je Anorti iz Biograda opravil takorekoč vzorno in po mojem mnenju je notranja konstrukcija zdaj lepše in trdneje zlaminirana kot iz tovarne. Po razpadu sidrnega boksa in luščenju notranjih boksov za bokobrane je to naslednja v seriji “šlamparij” Beneteau-ja. Vse imajo vzrok v produkcijskim pomanjkljivostih (?), ko se predelne stene laminirajo na gladek trup, brez bruženja, prav tako premazi top-coata. NA FirstTuxu se je iz tega razloga odlepila in počila predelna stena med sidrnikom in sprednjo kabino ter zluščil topcoat pod podnicami in v boksih.

Po vsem tem nisem več tako prepričan v kakovstne prednosti “velikih” proizvajalcev. Za “dobro” voljo pa poskrbi še zastopnik BTS, ki se upira vsakršni realizaciji reklamacij, ter trdi da so takšne stvari posledica “pregrobega jadranja po prevelikih valovih – ni BMW za makadam” ???????? Halooo?????

Torej, barka je še vedno malo “razštelana” zato v zadnjem trenutku napeljujem vrvi, nameščam jadra, montiram opremo in preskušam elektroniko. FirstTux je bogatejši za Raymarinov radar in AIS sprejemnik. V naglici v avto pakirava kovčke in stvari, ki jih v Grčiji prav gotovo ne bomo potrebovali.

Vkrcava pa zaloge pijače in hrane. Predvsem pijača je ključna, saj voda iz tankov ni vedno pitna (ali pa okusna), cena brezalkoholnih pijač ap običajno raste z zunanjo temperaturo, oddaljenostjo od trgovin in količino turistov. Zato je bolje imeti svoje zaloge. Pri hrani, konzervah, testeninah, etc pa malo šparamo, saj sicer ne bo razloga za poskušanje baje zelo raznolike grške hrane, polne zelenjave, mediteranskih okusov in zdravja.

Jadranje je eden najbolj pristnih načinov človekovega sobivanja z morjem. Veter, valovi, sol in sonce (če je sreča) me vedno oblijejo z občutkom neskončne umirjenosti, zadovoljstva in istočasno spoštovanja ter (skritega) strahu. Morje je eno najlepših in hkrati najsilnejših doživetij. Strašno in očarljivo v isti sapi.

Takšnih in podobnih modrosti sem se naposlušal že v rani mladosti in skozi leta sem spoznal, da skoraj vse po vrsti držijo. Vključno s teorijo (in dejstvom?), da je sta si človek in njegova kri v tesnem sorodstvu z vodo, morjem. Da se nam takorekoč morska voda pretaka po telesu in zato naj bi nas, ene bolj druge manj, gnalo po morju.

Od prvih potapljanj in podvodnega ribolova z očetom na Punta Križi v sedemdesetih letih, preko jadranja od Drave do Dubrovnika, neštetokrat prebrane Bese Jože Horvata do vsakoletnega jadranja in potapljanja po Jadranu se mi je skozi leta vedno bolj razraščala želja pokukati tudi v “širni svet”. Torej preko videnih jadranskih horizontov za katerimi počiva italijanska obala.

Očitno ideja o jadranju do Jonskega morja poleti 2008 ni nastal naključno ali impulzivno in slutim, da ne bo zadnja podobna.

Torej avgusta 2008 smo se s Katjo in Niko na FirstTuxu odpravili v Grčijo. Na veliko grozo babice.

Tux regata

FirstTux je hitra in močna regatno potovalna jadrnica Beneteau First 40.7. Zgrajena je bila leta 2004 in je v preteklih štirih letih počez in poprek prekrižarila skoraj cel hrvaški Jadran. Dolga je nekaj manj kot 40 čevljav (dolžina 11,95, širina 3,78, ugrez 2,4, 6900 kg, 97m2 jader v veter).

Več o Beneteau First 40.7 Distinction

V preteklih letih je različne posadke peljal na kar nekaj regat v srednjem Jadranu. Šibenska, Zlarinska, Apostoli, etc Skupaj sva “preživela” tudi Jabuko 2005 , ki mi bo za vedno ostala v spominu. Pri orcanju v 40-45 vozlov burje nisem še nikoli tako elegantno bruhal in so obenem tako želel zavetja Kaprij.

Med regato zahteva FirstTux kar številčno posadko, da streže skoraj 100m2 jadrevja, sploh pa klasičnemu špinakerju. Medtem ko pa sva potovalno jadranje s Katjo “naštudirala” tudi s štirimi rokami. Jadrnica im precej globoko kobilico (2,4m) kar je potrebno imeti pred očmi pri smukanju po nezanih zalivih.

V letošnjem letu je FirstTux dobil nekaj nove opreme, tako da zdaj ponuja dodatno udobje in potrebe daljših jadranj:

• nova regatno potovalna kevlarska jadra (genova in gl. jado) ter NordSails spinaker kričeče rdeče barve
• nov plotter Raymarine C80, AIS sprejemnik in Raymarine radar
• karte Navionics Gold 23XG in Rod Heikell: Greek Waters Pilot, Imray
• Auto radio z DVDjem
• konverter 12/220 500W za polnjenje računalnikov, telefonov, ipodov, etc
• krmilnik in nadzornik akumulatorjev ter ločilnik med sevisnimi in motornim akumulatorjem (enkrat ostali s praznimi akumulatorji na Kornatih)
• prenosni inverter generator Kipor Sinemaster IG2000
• Webasto za mrzle dni
• tenda za vroče dni (žal nemška škota preprečuje namestitev učinkovitega biminija)

Pod jadri se da udobno potovati s 6-7.5 vozli, ki jih FirstTux doseže že pri dobrih 10 vozlih, odvisno do smeri. Med plovbo z motorjem (Volvo Penta 40hp sail drive) zlahka doseže 6.5-7 vozlov pri varčnih 2200 vrtljajih (3 litre/uro). Torej so dnevni zalogaji 70-80 milj dosegljiv z ne preveč napora, če pa je brezvetrje, pa z enim tankom prepluje tudi do 250 milj.

Nekaj o posadki:

Nika

Nika

Nika jadra z nama že od malih nog (prvič pri dveh letih), zato postaja že pomemben član posadke. Kot petletna deklica se je z nami starimi kozli udeleževala regat in če že ni uživala  v jadranju, je pa vsaj v večernih druženjih. Na poti v Grčijo je že prijela za krmilo, pomagala pri navigaciji, dostikrat se pa tudi dolgočasila. Po mojih izkušnjah so otroci prav prikladni tudi za daljša jadranja, potrebno je le poskrbeti za razvedrilo in pozornost. Včasih je s kakšnimi odraslimi na barki več problemov kot pa za otroci.

Katja je prekaljena morska volkulja, ki zaleže za krepke moške roke, spretna kot vrvohodec in običajno reagira preden uspem svoje želje pretvoriti v besede. Edino krmila in nočnega jadranja se izogiba. V petnajstih letih skupnega jadranja sva dodobra spoznala Jadran, luke in lučice, dobrodušne domačine, vreme in njegove muhe in zaradi vseh izkušenj sva se odločila, da 2008 poskusiva osvojiti Grčijo. Včasih bi v slabšem vremenu prav prišel še kakšen ded, ampak Katjina volja in upanje nadomestita vse ostalo.

Oba sva tudi potapljača, tako da izkoriščava priložnosti občasnega potapljanja na sicer nedosegljivih lokacijah. Obenem imava to srečo, da se lahko vseh podvigov lotevava še daleč pred abrahamom, ko te (baje) začnejo boleti kosti, od vlage trgati po sklepih in ti je kakovost postelje pomembnejša od kakovosti jader 🙂

Zadnji 4 član posadke, ki nas spremlja le na krajših popotovanjih po jadranskih otokih otokih jelabradorka Bela, ki zaradi svoje velikosti ne prenaša dobro nagnjene palube in valov, zato je do sedaj uspela polulati le Kornate in bližnje otoke. Na daljših poteh ostaja doma.

Katja

Meni pa ne preostane drugega, kot da se s tako krasno posadko odpravim v Grčijo 🙂

Pot:

Iz Šibenika preko Visa in Tremitov ob italijanski obali do Brindisija. Nato preko Otranta do Krfa, Paxos, Antipaxos, Lefkada, Meganissi, Ithaka, Kefalonia, Zakynthos. Od tu pa nazaj po podobni poti spet preko Ithake, Lefkade, Paxosa, Krfa, Eirakousse ob italijanski obali do Barija in na Lastovo ter Šibenik. Vse skupaj skoraj 30 dni, več kot 1000 milj.

Pot ob italijanski obali je ugodnejša zaradi tokov, ki tečejo proti jugu, za razliko do črnogorske in albanske obale, kjer so usmerjeni severno. Razlika je lahko tudi do 2-3kn, kar pomeni celo do 30% hitrejše potovanje.

Plovba ob italijanski obali ni preveč vzmenirljiva, zanimiva so stara mesta, ki so vredna ogleda. Vieste, mesteca okoli Barija, Brindisi, Otranto. Veter predvidljiv N – NW, valovi pa zaradi plitvin včasih neugodni. Pri vplutju v pristanišča je potrebna previdnost, dno je plitvo, morje motno.

Andrej

Jonsko morje v poletnih mesecih ne predstavlja večjih težav tudi nedeljskim jadralcem. Vremenske razmere so stabilne, vetrovi po moči podobni hrvaškim. server hosting info . Pri tem so zelo predvidljivi, saj v stanju anticiklona praviloma piha NW, ki se zbudi dopoldne, v popoldanskem času doseže svoj maksimum okoli 20kn (10-30kn) in če ne prej se po zatonu sonca umiri. Noči so običajno tihe in mirne. Vetrovi so predviljivi tudi za prenočevanje. Temperature so podobne hrvaškim, morda nekoliko višje, s tem da vročino občutno ublaži vsakodnevni veter.

Marine so v Jonskem morju redke, vse polno pa je ribiških pristanišč ali privezov pred tavernami. Boje, muringi ali pomoli so redki. Na vso srečo “pobiralcev” v Grčiji ne poznajo. Na vsej poti smo “marino” plačali le nekrat, še to v  mestu Zakynthos, kejr smo morali zamenjati crew listo. Običajno so privezi ob rivah ali na kakšnem sidru, elektrika je redka, podobno voda, nafto marsikje pripeljejo z majhno cisterno. Mogoče še bolj kot na Hrvaškem velja varčevati z vodo in nafto in polniti ko se za to pokaže priložnost.

Kljub velikemu število (predvsem italijanskih) plovil začuda s prostorom za privez ali sidro ni toliko težav. Avgusta 2008 smo skoraj vedno dobili vsaj prostor na (varnem) sidru. Moteče so precej pogoste flotilje. To so krdela (običajno manjših in starejših) jadrnic, polnih nedeljskih pomorščakov, njih znanje seže do obračanja krmila in tiščanja “gasa”. Pri sidranju, pristajanju ali vezanju se začnejo težave. Vodijo jih izkušeni skiperji na vodeči barki, ki jih peljejo od taverne do taverne. Popestrijo večere s svojimi pomorskimi pristajalnimi manevri in skrajšajo noči s pivskimi razvadami. Mnogo je Angležev.

firsttux-greece-2008