Blog of diving penguins and sailing dogs …

Zjutraj še izkoristimo rent a car in skočimo po okolici.Ugotavljam, da je na Zakynthosu najlepše ime. Nekako mistično, poletno, ležerno, obljublja pravi mediteran. Resnica je nekoliko bolj realna, prašna, vroča in polna turistov.

Dopoldne odpeljem punci do letališča, kjer ju Lauda Air odpelje v malo hladnejšo civilizacijo. Isto letalo pripelje Romana, Matjaža in Dančija, ki bodo popolnili posadko na poti domov. Po vkrcanju kar hitro odvežemo vrvi in napnemo jadra v smeri N, proti S rtu Ithake. Med kopanjem v prvih zalivih Ithake, mi v evforiji kopanja pobegne barka ???? Pregloboko dno, kamnita polica in premalo verige ter prehitro plavanje na obalo. Naenkrat se FirstTux osvobodi zataknjenega sidra, povleče ga po kamniti polici do primerne globine, da sidro ne doseže več dna in “Voila”. Še sreča da je Danči blizu barke, ostali je ne bi več dobili …

Zvečer vezanje na opuščen ponton v mestecu Frikes na Ithaki. Večerja v mestu. Prijetno in lokalno. Boljša izbira kot Vathi.

Zjutraj se preko Laganas bay po pravilih pilota (kje je plovba sploh dovoljena in s kakšno hitrostjo) počasi odpravimo proti Mestu Zante, oz. Zakynthos. Želve spet ne vidimo nobene …

Preskočimo že nekaj let nastajajočo marino in se privežemo na mestnem pomolu v NE delu. Prvič nam v Grčiji zakasirajo privez, zato pa takoj prihiti cisterna z vodo in še ena z nafto. Obe je treba plačat. Sicer je voda iz cevi na pomolu pol cenejša, ampak po zagotovilih tovornjakarja bistveno slabše kvalitete 🙂

Zakynthos town je precej veliko in umazano mesto. Otok je najbolj italijanski od vseh Jonskih in to je opaziti na vsakem koraku. Se mi zdi da vključno z načinom vožnje – hupanje, roka, gas, bremza. Kljub temu si naročimo rent a car za ogled otoka. Zakynthos je najbolj rodoviten od vseh Jonskih otokov in to ga je skozi zgodovino vedno postavljalo za željeno tarčo osvajalcev. Ravnica na E delu ej resnično polna nasadov, njiv, vrtov in otok že zelo zgodaj spomladi začne izvažati sadje in zelenjavo.

Nas so bolj vlekli zalivi in taverne po W obali, ki je divja in strma, zato pa nudi nekaj najlepših pogledov na odprt morje. V majhni taverni pojemo pozno kosilo in se zabavamo ob lokalni angleščini jedilnih listov. Po kočerji nas premami smerokaz za “private beach & pool” namenjen samo gostom taverne (in nikakor ne sosednje! Izkaže se da gre a betonirano potko, ki preko skal vodi do obale in nekaj večjih kotanj je lastnik še dodatno zagradil in stoječo, smrdečo, motno in algasto vodo razglasil za “pool”.

Lahko se sam kopa …

Naslednji dan že precej zgodaj (da prehitimo veter, ki sicer dobro nabija v zalive na W obali) odrinemo okoli N rta proti W obali. Dolgi valovi iz odprtega morja so posledica včerajšnjega vetra in brez vetra so prav nadležni. Pot do ogleda vrednih točk nam kažejo turistične ladjice, ki se že podajajo protii jugu. “Znamenito” Blue Grotto bomo preskočili, saj je ne najdemo, pravi cilj pa je Navajo beach.

Zaliv Navajo beach z nasedlo ladijsko razbitino je menda najbolj slikan turistični motiv Grčije. Dostopen samo iz morske strani ponuja impresiven pogled na kombinacijo belih sten in zeleno modrega morja. Dolgi valovi nas prepričajo, da je dovolj samo gledati in odpovemo se izkrcanju. Obala je prazna, razen nekaj najbolj zgodnjih obiskovalcev smo sami. Verjetno pa se sredi dneva gostota turistov tukaj povzpne preko sprejemljivih meja.

Nadaljujemo plovbo proti jugu, mimo podoben obale, ki sčasoma postane že nekaj vsakdanje kičastega: bel prod, sive stene, zeleno morje, sonce in veter za udobno jadranje.

Proti večeru plujemo mimo S rta Zakynthosa. Izpostavljenost visokih sten južnemu odprtemu morju in pomorščakom iz dalnjih (turističnih) dežel, je dala Grkom idejo, da so na najvišji vrh postavili od daleč vidno nacionalno zastavo. Šele po dobrem ogledu miniaturne hišice ob zastavi in počasnem plapolanju, ti postane jasno da gre za ogromno, več kot 20-30m dolgo zastavo, ki že na daleč oznanja grško suverenost.

Naš večerni cilj je zaliv Laganas na južnem delu Zakynthosa, ki je obenem tudi prvi grški morski rezervat (Laganas Bay, Zakynthos. Greece’s First Marine Park). Na plaže tega zaliva namreč želve odlagajo jajca in se borijo z nadležnimi turisti za krpico toplega peska za gretje jajc!

Žal kljub obljubam Niki nismo videli nobene želve. Večer preživimo na sidru v družbi petih jadrnic na sidrišču v W delu velikega zaliva. Jutri odhajamo v Zante town.

Žal smo se po dnevih prijetne Kefalonije morali posloviti od Fiskarda. Naš današnji cilj je po vzhodni strani obpluti Kefalonijo in priti do Zakynthosa, najbolj južnega otoka našega potovanja.

Na koncu vržemo sidro 100m južno od pomola, kjer pa je problematično dno, kamnite plošče ne nudijo dosti opore sidru. Agios Nikolaos ni ravno mestece, ki bi si ga morali nepreklicno ogledati. Pristanišče trajekta in dve gostilni.

Dan počitka v Fiskardu in ogledovanje Kefalonije.Grška mesteca avgustovske dopoldneve pregreje žgoče sonce, zato smo skušali čimprej uiti v malega klimatiziranega Hyundaia.

Naš cilj je bil južni del otoka. Kefalonija ima nekaj kraškega ozemlja, med drugim tudi podzemno jezero in kraške jame. Žal smo Slovenci pri obisku kraških znamenitosti in jam po svetu običajno razočarani, saj smo vajeni Postojnske, Škocjanskih in drugih jam.Tujci pa dostikrat precej skromne in neopazne jame razglašajo za svetovno čudo. Tako je tudi pri na Kefaloniji z jamo Drogarati. Zanimivo pa je jezero Melisanni, ki je bilo nekoč jamsko, podzemno jezero, dokler se ni udrl strop jame in nanj posvetila dnevna svetloba.

Popoldne smo obiskali še naravni park na vrhovih Kefalonije, ki je na višini preko 1100m in nudi čudovit razgled po otoku in sodednjih otočkih ter hladno klimo. Sicer pa več ali manj makadamske, prašne ceste in gozdovi Kefalonskih iglavcev (smrek?).

Zvečer smo se odpravili na večerjo v eno izmed gostilnic v Fiskardu. Cene zmerne, na nivoju slovenskih, postrežba odlična, predvsem pa prijazni domačini. Ne glede na to ali ješ prvovrstno pečeno ribo za €40/kg ali pa predjed – polnjene melancane za €4. Lastnik Albanec, ki pa ni znal razložiti zakaj v Grčiji ni več sladoledarn. Namreč za razliko do Slovenije in Hrvaške, kjer tržišče sladoleda “obvladujejo” Albanci z večinoma odličnim sladoledom, v Grčiji težko najdeš kaj drugega kot hladilnike z industrijsko Algido ali Shoelerjem.

Zvečer smo uživali v kokpitu ob rdečem vinu in cigari. Tukaj bi se dalo kar ostati …