Blog of diving penguins and sailing dogs …

Katja me zbudi šele ob 6:00, jugo ne pojenja in prognoza za srednji in južni Jadran napoveduje jačanje v popoldanskem času in sunke do 30-40 kn. Jugo je sicer ugoden, na bok nas bo gnal proti Italiji ampak do Barija je 100 milj (vsaj 15 ur) in pristali bi proti polnoči.

Grib fajli (USGrib in ZyGrib) napovedujejo umirjanje jutri, vendar pa kakšen dežek. Torej danes ostanemo v Pasadurju in jutri pred zoro proti Bariju.

Spimo, beremo, se sprehajamo.

Usposobim generator, zvečer bom montiral Navtex.

Budilka, ki sem jo nastavila na telefonu, me je ob 4h prebudila, a takoj nisem bila v stanju vstati. Tako sem prestavila na 5. Takrat sva ob z Andrejem vstala, se toplo oblekla in odvezala vrvi. Zapluli smo. Andrej je vozil, jaz pa sem pospravila bokobrabe in privezne vrvi. Ko smo prišli iz Šibenskega kanala mimo obzidja, sva dvignila genovo, ki je bila sneta zaradi popravila. Nato smo začrtali smer proti Visu, nastavili avtopilota in se prepustili rahlemu zibanju po valovih. Jaz sem vmes zadremala na klopi, a me je prebudilo butanje barke ob valove, ki so se precej povečalo. Pihal je jugo, kar je pomenilo glede na naš cilj Lastvo, da plujemo točno proti vetru. Zoprno nabijanje.

Po celodnevni vožnji nam je ob 7h zvečer uspelo priti do Lastova, kjer smo v Ubliju dotankali nafto in se nato privezali v Pasadurju, ki je nam eno izmed ljubših krajev, odkar se potepamo po hrvaški obali. Tu sva z Andrejem naredila tudi nekaj izvrstnih potopov v zadnjih letih.

Na današnji poti, 81 milj dolgi, moram zelo pohvalit Niko, ki ni popolnoma nič sitnarila, ves dan je čitala knjigo in si prepevala.

Za zaključek dneva, sem svoja dva pomorščaka razveselila s polpeti, restanim krompirjem in domačo paradižnikovo solato z bučnim oljem. Zmazali smo vse do zadnje drobtinice. Stuširani in v pijamah zdaj vsak na svojem koncu počivamo, Nika gleda film Jack pot, Andrej je že zaspal, jaz pa pišem dnevnik.

Jutri planiramo spet zgodnje vstajanje ob 5h. V kolikor nam bo vreme služilo, bomo prečkali Jadransko morje in skušali priti čim niže ob italijanskem škornju, če bi se dalo, morda do Barija.

Ob 5:00 zapustimo Šibenik, glede relativno močan jugo in na to da smo pozni, danes preko Visa ne moremo na Vieste. Torej gremo proti Lastovem, ki ej cca 80 nm daleč in potem jutri nekam na jug Italije.

13:30 kanal med Hvarom in Paklenimi, jugo jača. Predvsem pa plujemo točno proti valovom, kar je neugodno in počasi. Mimo zaliva pred Vela Luko ob 16:00 in ob 18:30 v Ubliju že tankamo 50l nafte. 13Ur motorja in ob 19:00 smo na privezištu Veli Lago vezani na bok. Hotel Solitudo še ne dela, gostilno pred kanalom urejajo, v glavnem domačini počivajo in modrujejo v jugo.

Danes 13 ur motoriranja, 81nm 50l.

Odlična večeraja in spanje po celodnevnem pihanju. Katja uresničuje grožnjo in piše dnevnik !!

Will see.

V petek 17. aprila smo torej takoj po Nikinem zaključku pouka (naša psička Bela je takrat že bila pri našem gospodu Komočarju, ki zelo lepo poskrbi zanjo vsakič, ko odpotujemo tako, da je ne moremo vzeti zraven, s popolnoma nabasanim avtom odpotovali do Šibenika. Prispeli smo ob osmih zvečer in se vkrcali v barko. Z nami je bil Matjaž, ki nam je pomagal natankati nato, potem pa je odpeljal naš avto nazaj v Maribor. Mi smo pospravili potrebščine po za to predvidenih prostorčkih, napolnili rezervoarje z vodo in zvlekli rešilni čoln na kljun barke in ga tam pritrdili.. Pripravila sem postelje in Nika se je sicer še nekaj trudila s knjigo, a je kar hitro utrujena zaspala. Z Andrejem sva še mali poklepetala v kokpitu, naredila prve načrte, potem pa tudi sama legla k zasluženemu počitku.

Dogovor je bil, da štartamo zjutraj ob 4h.

Kot se verjetno pri večini od vas dogaja, je tudi pri nas precej pestro (nervozno) pred tovrstnimi odpravami.

V službi je ponavadi strašna gužva, otroci imajo kup obveznosti v šoli in izven nje, psa je potrebno peljati na cepljenje, čas je za pranje oken v hiši, pa presajanje rož …..

Tako sem se z leti naučila, da si o potovanju ogledujem zadeve do 14 dni pred odhodom. Googlam, se pogovarjam in načrtujem z Andrejem, motiviram otroka. Potem pa odneham in se zadnje 14 dni obnašam, kot da nikamor ne odpotujemo. Pišem si sicer spiske, kaj vse še moram narediti v službi in doma, pripravim pa si tudi listek, kamor zapisujem vse kar se morebiti spomnim v zvezi z odpravo. To storim zato, da se mi ne plete po glavi preveč stvari in me obremenjuje.

Tudi pred tokratnim jadralskim podvigom sem čutila kar precej nervoze. Le ta je popustila deloma, ko sem v službi uspela opraviti večino zastavljenih obveznosti, naslednjič ko sem uspela oprati in zlikati večino perila, ko sem avto nabasala z vso potrebno hrano in ko sem zmagoslavno spakirala kovčke. Ko sem se že hotela sama sebi smiliti, sem se spomnila, kako srečo imam, da Andrej poskrbi za vse potrebno na barki, da lahko gremo varno na pot.