Blog of diving penguins and sailing dogs …

Pot nas je danes vodila proti Delosu, kjer so ostanki celotnega antičnega mesta. Že od daleč vidna. Pred otočkom Delos sta dve sidrišči za jahte in ko smo se zagnali proti prvemu, je bilo tam že 5 jadrnic. Na eni izmed njih se je sončila priletna nafrfotuljena gospa, ki je brž, ko nas je zagledala, pograbila radijsko postajo in začela v ruščini kričati, verjetno svojemu kapitanu, da smo prišli, vsiljivci na njihovo sidrišče. Ko smo bolje pogledali, smo videli, da so vse barke sicer grške, a so imele izobešene zastave ruskih posadk. Torej, so bili skupaj. Ker so sidrišče tako okupirali, da ni bilo mogoče varno zasidrati naše barke, smo se odpravili na drugo strani, na drugo sidrišče. In spet, še tri ruske barke. Zrinili smo se mimo njih in varno pristali. Sonce je prijetno pripekalo in Andrej je izrazil željo, da se bo kopal. Nika je od veselja poskočila in se mu takoj pridružila. Nato sta oba pogledala mene, šlevo, ki nisem bila najbolj prepričana, če je voda dovolj topla. In ker me je zadnje pol ure v kratkih hlačah na sidru kar precej prezeblo, sem oklevala. A kot vedno, se nisem pustila premagati. Vsi trije smo zaplavali, in zelo hitro tudi skočili iz vode nazaj na barko. Egejsko morje je leeeeedeeeennno.

Napihnili smo rešilni čoln, namestili motorček nanj in se odpravili na kopno gledat ostanke antike. A ko smo prispeli do kopnega, nas je že čakala majhna gospa v rdečm anoraku z nahrbtnikom, ki je govorila :“ It’s closed, it’s finished. It’s 3 o’clock. Go back!“ Zaprepadeno smo jo gledali, kaj nas zdaj naganja, saj gremo samo malo pogledat zgodovino. A gospa je resno mislila, in ni odnehala, dokler nismo obrnili čolna in se odpeljali nazaj proti bark. Takoj sem zgrabila vodiča in prebrla, da je res ogled možen le do 3h popoldan. Si lahko mislite, kako vzdušje smo imeli naslednjih nekaj minut na barki. Nika je to čisto OK sprejela, Andrej pa je sikal z besedami in bliskal z očmi. Kdo je bil kriv? Seveda jaz. „Glavno, da smo se šli kopat!!“ je siknil proti meni, kot da sem to jaz predlagala. Deset minut sem ga pustila potem pa vrnila backend udarec. To imam pač v krvi, da ne maram situacij, ko bi se kdo mulil.

Odpluli smo na Mikonos, za katerega vodiči pravijo, da ni prav nič več grški, ampak da je na njem vse podrejeno turizmu. Znašli smo se v nedokončani marini 2,5 km vstran od mesta, skupaj z 12 barkami Rusov. Poiskali smo si miren kotiček za prenočitev, se privezali in odpešačili teh 2,5 km do mesta. Mesto je sicer luštno, polno uličic med snežno belimi zaobljenimi hiškami s plavimi okni. A ravno v trenutku, ko smo prispeli do mesta, se je pred njim zasidrala velikanska križarka in na kopno spustila nešteto turistov, ki so mestece praktično preplavili. Sicer smo hoteli jest v kakšni tavernici, a tukaj tavernic ni bilo. Samo lovišča na denar. Med sprehodom po mestu smo Niko odpravili s hot dogom in odpešačili nazaj na barko, ter si tam pripravili fino grško solato, špageti napolitana in špageti s tuno. Napokani smo segli vsak po svoji knjigi in se odpravili počivat.

Okoli 8:00 odplujem iz pristanišča (Katja še malo leži), ki je precej prometno. Najprej me nacilja ena turistična barka, ki samo tuli in maha naj se umaknem. NE bremza ne spreminja smeri. Ko z vajenim manevrom zaobidem oviro, se znajdem pred katamaranom, ki s polno brzino (vsaj 12 kn) pluje po sredini v pristanišče. Spet vratolomno umikanje …

Končno plujeva (Katjo so dvignili sunkoviti manevri) ob S obali Aigine proti rtu Sounion in dalje proti Kei, Kitnosu in dalje Mykonosu. Veter v nos počasi pojenja, ostajajo manjši valovi.

Spet promet za popi…. Naenkrat se znajdemo na kurzu dveh vojaških topovnjač. Ne vem ali naj vztrajam, jih opozorim po VHF ali potegnem črto čimdalje stran. Plujeta s 25 vozli, ampak nas elegantno zaobideta. Grški sta, Katja jih ne pusti slikat, ker se baje „to ne sme“. Kaj, ali pridejo triej komandosi na vrveh, se zagugajo v kokpit, razbijejo šipe, odprejo fotoaparat in z zobmi pregriznejo kartico??? Kljub grožnjam dokumentiram napad grških vojaških ladij na FirstTuxa. Zraven srknem whiskey za pogum.

Ker se nam Kea in Kithnos ne po Lonely planetu ne zdita ravno zanimiva, jo mahnemo proti Sirosu, ki je včasih bil center „Kikladske civilizacije“. Od Kithnosa do Syrosa plujemo v ravni črti od rta do rta, ki si jo za svojo očitno vzamejo tudi razni SuperFasti in HighSpeede, torej orjaške mrcine za prevoz potnikov in tovora, ki ga žgejo od 30 do celo 40 vozlov. Več kot 70 km/h! Pri tem po mojem kaj dosti ne gleda na predse in radar, saj niti ne trzne ko se mu znajdeš na nišanu. Ali pa že nekaj milj prej ve, da bo šel vsaj 100m mimo.

Spet ne vem čisto točno koliko imamo nafte, zato proti koncu ob Syrosu jadramo. Najprej orca proti E, potem pa vse bolj v bok proti S, proti Ermoupolisu, glavnem mestu Syrosa, ki mnogo obeta. Včasih središče Kikladov, stičišče rimokatoliških, pravoslavnih ter turških vplivov. To se kaže v naboru cerkva in hrane.

Prihod v Ermoupolis v večernem mraku je bil prekrasen. Mestne hiše osvetljene, cerkve urejene in barvite, mesto polno ljudi. Slike povedo več kot besede.

Pilot opozarja na mrtvo morje ob NE mestnih pomolih, kar izkusimo ponoči. Zibanje kot v zibki, na srečo je veter od obale, tako da ne škripajo bokobrani.

Še gastronomski izplen v taverni v zakotni ulici, kjer smo v polni gostilnici bili edini tujci:

Jagenjček v fini jušni omaki iz paprike, (feta?) sira in rožmarina. Ta ni umrl zastonj. Kako bi Dejan to jedel!

Sipa na žaru in pečen sir, ki pa je bil (na Nikin) žal pikantna feta.

Zbujanje ni več tako zgodnje. Sploh pa ne za Niko. Danes je dosegla svoj rekord in vstala ob 12.30h. Zavidljivo. Z Andrejem sva malo pregledala možnosti in razdalije in po prebranem v vodičih po grških otokih, sem predlagala, da se nocoj vstavimo na Syrosu. Kea, kjer gremo mimo ima sicer na vzhodni strani otoka v skale vklesanega tigra z mačjim obrazom, a je to tako s poti, da po vseh ostalih opisih otokov absolutno izstopa po zanimivosti Syros. Syros ni bil kaj dosti vpleten v vojno, je pa bil stičišče vseh pribežnikov. Tako sta se tu začeli mešati krščanska in pravoslavna vera. Če bi človek sodil po prodaji turškega medu in ratluka, pa kaj hitro pomisliš, da si že v Turčiji.

Plovba je danes trajala 12 ur. Ne boste verjeli, a danes sva z Andrejem videla morske pse. No,nisva čisto prepričana, a skoraj čisto. Ko smo puli bolj na odprtem morju, se je na enkrat z leve prikazala temna plavut. Andrej se je zadrl „morski psi“ in jaz sem poskočila. Dva sta bila. Zaokrožila sta barko in se še enkrat prikazala z desne strani, potem pa odplavala. Ker smo videli že toliko delfinov, sva skoraj prepričana, da to delfini niso bili. No, pustimo domišljiji svojo pot……

Ker smo se nekako všteli v urah poti in je veter spet ves čas prhal direktno v kljun barke, nas je proti večeru malo dajala panika, da nam bo zmanjkalo nafte. Jaz sem takoj naredila pritisk, da je veliko bolj pametno, če pridemo na cilj malo kasneje in pričnemo takoj jadrat, čeprav z vetrom v kljun. Bomo pač malo letali. Nikakor si v pristanišču ne želim pristajati z jadri, saj pristanišča ne poznam, ne vem kako je polno, kakšne so globine ob obali, na sidru pa ne želimo biti. In seveda, moj pritisk je bil uspešen, rahla panika pa odveč, saj je bilo čisto dovolj tudi nafte. Ampak jadranje pa je bilo lepo.

Še posebej zvečer, okoli 21h, ko smo prispeli proti mestu Ermoupolis, smo bili očarani. Najprej nam je zasijala prekrasno osvetljena cerkev in nekaj hišk okoli nje. Takoj za ovinkom pa se prikaže celotno mesto z nešteto drobnimi lučkami in prekrasnimi osvetljenimi cerkvami. Z leve strani malo videz kazi ladjedelnica, a je zelo urejena in „pospravljena“, tako da lahko samo dahnem Lepo!

Po pristanku smo odkorakali na ogled mesta in splezali do cerkvice sv. Nikole. Do nje nas je vodila pot po uličicah, z nešteto prekrasnih starih stavb. Zraven cerkvice je bila prav tako ena krasna hiša, na kateri pa je bila zastava rdeče zlate barve. To je očitno tista prva zastava, ki so jo imeli, predno so prevzeli modro belo, kot je danes. Kar se tiče razpozvnavanja znamenitosti tukaj je malo problem, saj so vsi napisi, ki bi nam razkrili znamenitost v njihovih grablicah. Malo si sicer pomagam z znanjem cirilice, a se ne bi mogla ravno pohvaliti.

Večer smo zaključili v prijetni grški taverni, Andrej na jagenčku v omaki od papričic, sira in rožmarina, jaz na sipi, Nika pa na praženem siru. Z vrečko polno ratluka, smo se vrnili na barko, na zasluženo počivanje.

Zjutraj se punce odločijo za polnjenje ladijskih zalog (kruh, zelenjava, riba?) ter še dopolnjevanje vrečk z darili in nepotrebščinami. Vedno pozabim, da je to prav duhamorno in se prijavim za skupni izlet v mesto. Po 10 min čakanju pred prvima dvema trgovinicama, sem se „spomnil“ da moram na barki še nekaj postorit. Rešen sem šnofanja po mestu. Katji naročim manjkajoče dele za priklop računalnika na akumulator. Naj se znajde!

Okoli 11:00 odplujemo proti prekopu. Po VHF je potrebno najaviti svojo prisotnost in željo po prehodu, saj izmenično spuščajo plovila v eno in drugo smer.. Napovejo prehod okoli 12:00, ko v družbi z „Annie“ – jadrnico z nemško zastavo – pokorno sledimo pilotski ladijci po 3.2 milje dolgem prekopu, ki so ga v prvi fazi skopali židovski ujetniki. 6000 parov rok je utiralo pot starogrškim ladjam.

Kasirajo na koncu in sicer več kot v pilotu obljubljenih €130. Na koncu nas olajšajo za €165.

Ker je že popoldne, se usmerimo na Aigino, prvi otok pred Atenami. Jadramo v 10 kn NE, kar je idealno za to smer. Promet v tem delu je za znoret. Na N obali, takoj po izhodu iz prekopa, je tankerski terminal in pred njim parkirišče tankerjev. Zaslon ploterja je poln trikotnikov, ki označujejo ladje opremljen z AIS oddajnikom.

Popoldne se privežemo v mestnem pristanišču, ki je zelo plitko, zato dvakrat nasedemo (manj kot 2.5m) končno pa najdemo prostorček ob vhodu. Kasneje se prevežemo, ker nas napodi ladja z vodo. Aigina ni preveč prijazno mesto, zato bomo drugič naredili večji ovinek okrog. Verjetno je na kopnem v okolici Aten še slabše. Očitno na bolj oddaljenih otočkih, kjer pretežno živijo od turizma, znajo biti bolj prijazni.

Zjutraj smo se zbudili v sivo jutro in lačni, a brez kruha. Tako je bila prva naloga poiskati pekarno v mestu. Za razliko od nedelje, je bilo mesto danes zelo živahno, tako da smo komaj prečkali ceste. Andrej se je spomnil, da ima še en opravek in odšel nazaj na barko, midve z Niko pa sva s spiskom potrebščin zatavale po mestu in med neštetimi trgovinicami iskali prave (pekarna, trgovina z elektro materialom, trgovina z jadralskimi pripomočki, tržnica,…..) Kar zahtevno opravilo med nešteto ulicami in brez načrta. V vsakem primeru je bil dogovor, da ob 11h odrinemo, zato sva precej hiteli. Pekarno sva kar hitro odkrili in nakupili kruh in nekaj njihovih dobrot. Zelo dobri so njihovi zavitki, ki so polnjeni z neko kombinacijo grisa, vanijije in cimeta. Božanska sladkarija, še posebej ko ti jo postrežejo sveže toplo.

Največji problem sva imeli z elektro trgovino, saj jih ni bilo kaj dosti in še tovrstni prodajalci niso ravno poligloti, tako da je šlo bolj za sporazumevanje z mahanjem rok. Morala pa sem kupiti žico, ki je imela na eni strani banana priključek ustrezne velikosti in vmes priključek z 5A varovalko. Rabimo ga za polnilec računalnika, da ga bomo lahko polnili na barki, na akumulator. Nekje v 27 ulici nama je uspelo. Na srečo je bil v trgovini en starejši gospod, ki je bil očitno lastnik trgovine in že malo bolj izkušen, znal je govoriti vsaj v polomljeni angleščini in prodal mi je posebej žico, posebej varovalki in posebej banana vtič. Dobro, sem si mislila, dva elektrotehnika bosta pa že znala tole skupaj zlotat (to sva midva z Andrejem :o)), seveda se jaz nisem kaj dosti silila in prepustila to delo Andreju.

Ravno ko sva z Niko zaključili z nakupi, je prišel nazaj v mesto Andrej, skupaj smo odkorakali na en gyros in potem na barko in proti kanalu. Imeli smo srečo. Odprli so ga ob 12h in pot je bila fascinantna. Najprej so v vodo spustili prvi most, ki služi tudi kot nekakšna zapora kanala za vodna plovila in zapluli smo. Kanal je precej ozek in zelo visok. Če pomislim, da so ga najprej kopali na roke, si tega ne morem predstavljati. Nad kanalom je speljanih 5-6 mostov (cesta, železnica…). Posnela sem kar nekaj slik. Jih je zanimivo pogledat. Sva pa z Andrejem prepričana, da po tem kanalu neke malo večje ladje ne morejo pluti, ker je absolutno preozek. Kašna manjša tovorna ladja še, kaj več pa pravgotovo ne. Prišli smo skoz in na drugi strani plačali 160€ za prehod in polni vtisov odjadrali naprej mimo Pireja do otočka pred Atenami z imenom Aigina. Na pogled zelo luštno, a za našo barko ne preveč primerno, saj smo v prvem poskusu priveza nasedli (malo). Brž smo se odvezali, dvignili sidro in odpeljali na drugo stran pristanišča, si našli primeren robek obale, ki je bil dovolj globok za našo dirkalno kobilico. Nika je že začela z lovom rib za večerjo, midva sva si ravno hotela malo oddahniti v kokpitu, ko so prihrumeli domačini in nas začeli podit stran, češ da pride ladja. Sledilo je pregovarjanje, a na koncu, ko je ladja (bila je tovorna) prispela, smo ponižno popustili in se ponovno privezali malo dlje vstran, vendar tokrat ne na bok ampak s sidrom in nazaj na kopno. Eh, nič zato, malo so tečni ti domačini tukaj, a sva midva že toliko zverzirana, da nama taki manevri niso problem, sploh če ni orkanskega vetra.

Ko je Nika končala z lovljenjem rib in bila čisto ogorčena, saj so te ribe tu prave packe, ker hodijo samo žret njen kruh na trnek, nobena riba pa niti približno ne namerava narediti samomora in se obesiti na njen prevelik trnek, smo se odpravili v mestece na večerjo. Med potjo smo kupili še čakljo, ki nam je manjkala, nov trnek, manjši, za Niko in ključavnice za bokse v kokpitu, da jih bomo v Turčiji lahko zaklenili, ko gremo domov. Z vsem cokompokom smo poiskali majhno gyrosarnico,ki je zraven stregla tudi druge dobrote in se šli najest. Na splošno nam to mestece ni preveč priraslo k srcu. Vsi ljudje so bili, kako bi rekla, malo polni sami sebe. Verjetno se čuti bližina Aten.

Sledilo je tuširanje na barki in spat. Vsaj midve z Niko. Andrej je pa pridno lotal za kapetansko mizico, da se je čez noč napolnil računalnik in da jaz zdaj lahko pišem.