Blog of diving penguins and sailing dogs …

Na praznik dela bomo vpluli že v drugo državo, v kateri smo prvič in do katere smo prišli s svojimi jadri.

Smer Samos in Kusadasi, odrinemo slabo uro za prijaznima starejšima Nemcema na manjšem Dufourju. Veter se dvigne in po 10-12 kn S jadramo ob južni obali Samosa. Urice prekrasnega jadranja, ki smo ga že tako pogrešali! First Tux brzi z več kot 7 kn, mi igramo človek ne jezi se, pogovarjamo in načrtujemo aktivnosti v Turčiji.

Pred Turčijo obrnemo proti N v preliv med Samosom in Turško obalo. Veter zaradi ožin in visokih turških gora ojača in mimo prvega turškega otočka Baryak dobesedno zglisiramo zs skoraj 9 vozli SOG. Noro …

No, po vstopu v vode pred Kusadasijem se veter še ojača na skoraj 40 vozlov. Ostalo preberite pri Katji, jaz imam rajši mir kot pa prav … 🙂 Zvečer se privežemo v marini in napademo mestne stojnice, trgovinice in taverne. Končno doma, v novem domu!

In tako smo prišli do petka, ki je naš ciljni dan za prihod v Turčijo, na naš cilj, marina Kusadasi.

Startali smo okoli 8h zjutraj. Veter je bil zelo ugoden, tako da že zjutraj razpeli jadra. Prekrasna vožnja. Tišina, šelestenje jader, ki so se napenjala v zmernem vetru. Pihalo je med 10 in 17 vozli in mi smo ga šibali s hitrostjo 7-8 vozlov. Odločili smo se za pot mimo južne strani Samosa, katerega ogled smo si prišparali z poletni čas. V petek je bil naš cilj Turčija in tega smo se tudi odločili držati, saj moramo pred odhodom domov še vrsto stvari urediti.

Kot že rečeno, nam je bila smer vetra naklonjena tako, da smo skoraj priglisirali do konca grčije in se znašli pred majhnim turškim otočkom tik pred Turško obalo. Na njem je stala bajtica z razpeto Turško zastavo. Res zanimivo, ko vidiš, kako vsi ti grški veličastni otoki poplesavajo praktično tik pred turško obalo, potem pa zagledaš en mali otoček, ki ima komaj dovolj prostora, da je na njem svetilnik in zastava. A vendarle je dovolj velik, da smo se v trenutku zavedli, da smo v TURČIJI. Vsi trije prvič v tej državi in polni radovednosti, kaj nas čaka.

Še vedo z jadri smo brzeli proti našemu cilju, ker se je veter ojačal, smo glavno jadro skrajšali do prve krajšave. Nika je že komaj čakala, da pridemo do cilja in je že kar malo nergala, da ji je dolgčas. Knjige je že vse prebrala, veter pa je bil premočan, da bi lahko pod palubo počela kaj bolj zahtevnega. Tik pred Kusadasijem pa veter nenadoma še pojača vse do 35-40 vozlov. Z Andrejem sva se ravno pričela dogovarjati o ponovnem krajšanju jader, ko……..

Saj ne vem, ali sem vam že pripovedovala. Andrej je spremljal po internetu in si dopisoval še z tremi slovenskimi posadkami, ki so se v tem času odpravile na pot do Turčije. Vsi sicer s kar nekaj daljšim časovnim planom kot mi, a vendarle poti so precej podobne. In ravno pred par dnevi, mi je Andrej razlagal, da sta na eni izmed bark par, kjer se je ona na blogu ojunačila napisati, kako to sodelovanje kapetana (moža) in njegovega pomočnika (žene) izgleda. Opis je precej točen. Privezovanje je opisala kot glasno vpitje moža in skakanje ženičke s štriki dol in gor iz barke, privezovanje bokobranov zdaj tu, zdaj tam…., skratka ko nekdo zunanji to opazuje, ima občutek, da babe nimamo pojma. Sicer ta del, privezovanje, je pri naju z Andrejem že precej rutinska zadeva. Da pa ne bo njeno pisanje osamljen primer, poslušajte mojo zgodbo :o)

Kje smo ostali? Aja, pri 35 vozlih in drugem krajšanju glavnega jadra.

„Potegniva genovo not“ pravi Andrej in jaz sem skočila odpustila škote genove in jo zvila not. Nato sva na hitro ponovila manever krajšanja glavnega jadra in tik predno sem hotela skočiti do jambora, se je Andrej odločil, da glavno jadro spustiva, saj so bili refuli vetra še močnejši. Kaj zdaj? Začelo se je vreščanje: „Spusti škoto!“. Prvi krik še niti prav nisem sprocesirala od ušes do možganov, ko zaslišim nov krik: „Spusti škoto glavnega jadra!“ Barko je med tem že obrnil proti vetru. Brez obiranja spustim škoto glavnega jadra. „Spusti dvižnico glavnega jadra!“ Shit, panika, kateri štrik je že to od onih belo rdečih. Pa ne da ne vem, samo ob tem kričanju, mi možgani nehote zablokirajo. „Spusti glavno jadro!!“ še en krik. Zagrabim na srečo pravi štrik in spustim. Ti hudič, jadro noče dol v tem vetru. Ja kaj hočem, skočim iz kokpita naprej na jambor (tokrat še ni uspel zakričati novega ukaza) in začnem vleč jadro na roke dol. Veter še jača. Ne dosežem dvižnice, da bi jo zataknila za bitvo na jamboru. Kaj zdaj? Veter mi brije v obraz, lasje mi silijo v oči. A, stopnička na jamboru. Sranje, noče dol! A tako, malo jo je treba bolj dvignit, pol pa se spusti ta packa. Hop, na stopničko, zagrabim dvižnico, zataknem za bitvo in zakričim: „ Lahko!!“, kar je pomenilo, zategni dvižnico. Uh, uspelo nama je, jadro je spuščeno. Andrej začne barko obračati nazaj proti cilju, jaz se začnem kobacati proti kokpitu, valovi premetavajo,… Sranje!!! Ko je Andrej obrnil barko, se je v spuščeno glavno jadro zajel veter in ga napel iz lazy jacka na eno stran barke. Spet skočim nazaj do jambora, Andrej spet obrne v veter, jaz pa skušam jadro spraviti nazaj v lazy jacka, a je veter premočan in jadro se povrhu vsega še zaplete v dvižne štrike od lazy jacka. Andrej se zadere:“ Spusti dvižnico!“, kar je pomenilo dvižnico leve polovice lazy jacka. Shit, shit, shit! TA je čisto spodaj na bitvi. Čez je stokrat zavezana dvižnica buma in še zategnjena dvižnica glavnega jadra. Začnem vleči stran dvižnico glavnega jadra, se dokoplem do rumenega štrika (takrat š nisem vedla, da je to dvižnica buma), ga z zadnjimi močmi odmotam z bitve, a nisem prepričana, če ga lahko spustim? Sranje, ne morem ga držat v eni roki in z drugo odmotavat dvižnico lazy jacka, ker mi v tem vetru in valovih zmanjka rok, da obdržim na barki sebe. Ma, vrag ga vzemi. Spustim rumeni štrik. A med tem ko si dam opravka z rdečebelim, ki je tapravi, me grize slaba vest in vseeno zakričim Anmdreju:“ Kaj je ta rumeni? Ne morem do rdečega če ga ne odtegnem!“. V resnici je bil že v zraku!

„ Spusti tega rumenega, madonca! Če bi kdaj poslušala, ko ti razlagam,bi vedela, kaj je kaj. Ampak ne, tebe to ne zanima ko je čas za to!“

V tem trenutku nisem imela časa „lajati“ nazaj, a sem vse shranila v spominsko kartico. Bom že našla datoteko, ko bo čas za to.

Premalo sem močna, dvižnice lazy jacka mi ne uspe zategniti in dvigniti jadra nazaj na svoje mesto. V tistem se začnem odločati, al naj zdaj držim jadro na roke, al naj vse skupaj spustimin skočim po en štrik, da jadro za silo zvežem, da ga veter ne bo razpenjal? A v tistem že zagledam Andreje, ki s ravno to že počne. Z vrvjo veže jadro. Uh, super. Potem se vrne za krmilo in začne obračati barko, jaz pa še malo v strahu počakam pri jamboru, ker nisem čisto sigurna, da ne bo še kaj šlo narobe.

„Pridi nazaj ljubica“, zaslišim zdaj izza krmila. „Si prepričan, da se jadro ne bo spet razprlo?“, še rahlo tresoča vprašam.

„Ja, seveda sem prepričan. Kar pridi.“

In tako on to meni, kot da nič ni bilo. Sedem v kokpit dvakrat globoko vdihnem in: „ Bova dala zdaj jadro spet gor? Tako lepo piha, da se bomo prav lepo pripeljali do marine. Potem pa jadro lepo zloživa, kot mora bit.“

Zdaj pa sem jaz odprla datoteko na moji spominski kartici in lahko si mislite. Za vse tiste pripombe pri 40 vozlih, o tem, da nič ne znam in da nikoli ne poslušam ko je čas za to, ko sem plapolala v vetru in se skušala iz sekunde v sekundo soočiti s situacijo in jo po svojih močeh reševati (vseh pripomb itak raje nisem pisala), se je našel ustrezen backend udarec.

A nič ne skrbite. Tega smo pri nas vajeni. Pri nas besede ne ostanejo neizrečene. Kako bi le lahko, glede na to, da sva praktično 24 ur na dan skupaj. Saj bi eksplodirala, če to vse, kar se nama dogaja ne bi bilo izrečeno. In verjetno je to tudi eden izmed načinov, da nama uspeva uživati v vsakem trenutku najinega skupnega življenja, tudi takrat, ko so izzivi zelo zahtevni. Ja kje pa piše, da moraš biti zamerljiv. Ko stopiš z nekom v zakon, moraš imeti vse ….(tu pride zdaj kičasto en fajni pregovor, ki pa ga zdaj čisto točno ne vem citirati, pa ga bom doma dopisala. Je pa dober nauk,ki ga jaz vztrajno napišem vsem prijateljem,ki se ženijo/možijo).

Zgodba gre naprej tako, da ko se malo umiri vse skupaj, z Andrejem ugotoviva, da ves čas najinega manevra naš otrok mrtvo hladno gleda v salonu film. Pravi morski volk! V vseh teh letih se je že navadila, da mami in oči že naredita tako, da je prav in da ona samo moti, če se vmešava, saj morava potem še zanjo skrbet.

Zadnje tri milje pa le dvignemo spet jadra in zaplujemo proti marini. Seveda brez vsakršnjih zamer in še vedno vsi z neizmerno prijetnimi vtisi o celotnem popotovanju. Pred zadnjim valobranom marine zapeljemo ponovno proti vetru, jaz grem na do jambora in zložim jadro kot se šika, zapremo lazy jacki in vplujemo v marino. Tam nas že čaka mornar, ki nam odredi prostor in nam pomaga privezati barko.

Dobrodošli v Turčiji, v marini Kusadasi.

Pot do Ikarije bi morala biti več ali manj sprehod, a se spet izkaže da malo daljši. Preko 40 nm je samo do začetka Ikarie, potem pa še cca 10 nm do mesta Ayios Kirikos, ki je več ali manj edino pristanišče na otoku, vredno tega imena. Pa še to je bolj zasilno. Zunanji valobran manjšim plovilom ne nudi nobene zaščite, notranji pa je poln domačih kajičev in neprijetno plitek po robu. Izbrali smo pomol na desni, kjer pristaja tudi lokalna „pruga“ iz Samosa. Meni se je zdelo malo sumljivo, ker nas je že ob prihodu v brezvetrju gugalo, Katja pa je bila čisto zadovoljna. Seveda, da se ni treba še enkrat prestavljat. Ponoči je bilo pa veselo – guganje mrtvega morja iz odprtega, škripanje in cukanje vrvi, potem pa še jutranji trajekt z zvoki in valovi.

Sicer pa je Ikaria, oz. Ayios Kirikos meni dokaj simpatičen kraj, malo odštekan od turizma. Verjetno zato, ker je v povojnih letih ena izmed levih grških vlad z skrajnimi levičarji (komunisti) obračunala tako, da jih je enostavno odselila na Ikarijo. Te se očitno niso kaj dosti sekirali in so si tukaj naredili svoj raj na zemlji. Vstajajo ne pred 12:00, ne vem če ima to kaj veze s komunizmom, baje pa s tem širijo poslanstvo svojega otoka, to je svarilo pred veliko nezdravo ambicioznostjo (poduk Ikarjeve zgodbe o visokem letanju in nizkem padcu). Zato rajši zjutraj dolgo spijo …

No, prvi maj pa praznujejo z vsemi častmi, plakati s sovjetsko in severno korejsko estetiko so polepljeni po vsem mestu. Vedno je delavec v ibercugu s francozom v prvem planu, v ozadju pa neki žerjavi in stroji!

Iz vse te tradicije izhaja tudi prikrito nasprotovanje vse preveč razvitem turizmu po grških otokih. Zato pa se na mestnem trgu igrajo domači otroci, na 200m imajo tri trafike, (skoraj izključno) domačini pa srkajo uzo in prigrizujejo meze cel dan. Gyros fast food na levem koncu ima skoraj najboljšo ponudbo kar smo je do sedaj srečali v Grčiji.

Saj verjetno veste, kaj pravijo, da je Ikar, sin Dedalusa (labirint mana), skušal pobegnit iz ujetništva tako, da si je iz ptičjega perja naredil krila tako, da je perje zlepil z voskom. Pa je revež poletel tako visoko proti soncu, da mu je to stopilo vosek, krila so razpadla in štrbunknil je na zemljo v morje in tako je nastala skala, ki so jo poimenovali Ikarija.

In res, ko se človek pripelje proti otoku, je fasciniran, kaka skala je to. Prebrali smo tudi, da tukaj ljudje sploh ne vstanejo iz postelje pred 12h in tako je tudi bilo res. Zjutraj ni bilo pravega življenja. Vse skupaj je nekako oživelo šele šp 16h. Mi smo se privezali čisto v glavnem mestecu Ayios Kirikos. Družbo nam je delala samo še ena jadrnica dveh 70 letnih Nemcev, ki počasi plujeta po sredozemlju sem ter tja in sta polna dobrih nasvetov in napotkov, kje s dobri in poceni privezi in prijazni domačini. Tod okrog plujeta že od leta 2000 in takrat sta bila tudi zadnjič na Hrvaškem. Po tistem se jima je zdelo zelo neumno, da bi ju še odirali za praktično nič gostoljubja, glede na to, kako se jima je godilo v drugih deželah. Saj to je bil pravzaprav tudi naš razlog, da smo se odločili malo povohljati še okoliške obmorske dežele. Res je, da je hrvaška obala prekrasno filigransko razgibana, a kaj, ko še preden uspeš dodobra izostriti sliko, ko pogledaš po okolici (še pred pristankom-privezom ali sidranjem), že pridrvi br,br,br,br….kaka ženička ali gospodič v čolničku, maha s paragonskim blokom in te obvešča o višini plačila, ki pa te vsako leto znova preseneti z višino. Tega ni ne v Grčiji, ne v Turčiji. Zdaj lahko že rečem, da je preverjeno.

Sprehodili smo se po precej skromnem mestecu, ki ga turistočna masovka ni uspela okrniti. Domačini so zvečer posedali pred parimi tavernami in pili ouzo ter zobali zraven neke specialitete (no vsaj nam so se na prvi pogled zdele, saj so imeli tako na krožnik zložene popečene škampe, pa sirček, pa majhne ribice,…). Bolj ko smo se muzali okoli in spraševali, bolj so nam gostilničarji zatrjevali, da to niso restavracije za jest, ampak gostilne za pit. Z dolgimi nosovi smo si poiskali gyrosarnico in se zadovoljili ponovno z mesom, ki pa nam ga je prvi teden potovanja itak primanjkovalo. Če pa na tem mestu lahko primerjam vse pojedene gyros pite na tej poti, moram priznati, da je zame nezmotljivo naj, najboljša gyros pita tista, ki sem jo jedli na Krfu in smo jo odkrili lansko poletje, ko smo se potepali po Ionskem morju do Zakyntosa.

Zjutraj rešujem še izziv nafte. Ermoupolis namreč nima črpalke na obali, pilot navaja klic po VHF 8 kanalu, kjer baje dežurajo mini tankerji. Seveda vse spi in se ne javlja. Ker smo privezani točno pred zgradbo harbor masterja, se določim, da bomo tukaj po predpisih prijavili svoj prihod v pristanišče. Ob lanskem vplutju v grške vode smo namreč dobili mapo, v katero morajo ladje pri pristaniških oblasteh potrjevati svoj obisk. Mapa velja do popolnitve, ima pa nekaj deset prostorčkov za

potrjevanje. Ker smo potrjevali bolj redko, nam je lani uspelo izpolniti le tri potrditve. Torej Syros bo naslednji.

Prijazni informator na vhodu me še enkrat vpraša, če želim potrditi prihod in seveda odločno prikimam. Nato se loti posla. Traja 20 minut, izpolnim tri formularje, dvakrat moram skočiti v zgornje prostore, za kopiranje dokumentov in menjavo denarja, na koncu pa olajšan za €13,70 končam s potrjeno knjižico. Zdaj vem zakaj jadrnice večinoma ne potrjujejo prihodov v pristanišče 🙂 Aha, v bistvu pa sem želel tudi izvedeti, kje se tanka. Informator me napoti na pumpo na drugi strani pristanišča, kjer lahko baje „make a deal“. Z barko se premaknemo preko zaliva, diesel imajo, nimajo pa kant, s katerimi bi ga spravil do barke. Klic na drugo telefonsko številko +302281084103 reši problem in čez 20min imamo v tankih 124L nafte iz mini tankerja.

Mahnemo jo proti Delosu na ogled najpomembnejših izkopanin antike na Kikladih.

Malo jadramo, malo motoriramo in okoli 13:00 smo pred Delosom. Pristanek na Delosu je prepovedan, pogojno lahko barke sidrajo v prelivu pred pomolom. Motovilimo se med 4-5 čarterskimi barkami z ruskimi zastavami pod levim križem – ruski čarteristi torej. Preden se zasidramo, skopamo (brrrrrr), usposobimo revčka, namontiramo motor in priplujemo do obale je ura že 15:00. Tam nas pričaka prijazna, a odločna Grkinja, ki nas spomni da Delos deluje samo do 15:00 in da se lahko oglasimo jutri. Šit, torej vse zastonj, pa še v Lonelyju to lepo piše, ampak mi raje čitamo Jill Mansell!

Ikaria je daleč, zato gremo na sosednji Mykonos, ki je baje karikatura grške avtentičnosti, zato pa toliko bolj monden in privlači vse živo – prosto po Rodu Heikell-u „yacht set, jet set, backpackers, artists – real and pseudo, nudists, gays as well as ordinary holidaymakers“. Torej, ne vem če to ravno iščemo. Plus, privez v mestu ni mogoč, ampak le v 2km oddaljeni „marini“ new harbour v izgradnji. Tale je res še v izgradnji in privez na pomole je zastonj, čeprav delavci zjutraj pridno šauflajo in v letu ali dveh se utegnejo stvari spremeniti na bolje in dražje 🙁 Marina je polna, ker smo padli točno v sredo ruske flotilje čarteristov (tisti na Delosu so bili le del večje jate) na 50 čeveljskih jadrnicah, opremljenih z ruskimi zastavami, naši sosedje so razobesili celo staro sovjetsko s srpom in kladivom. Skiper je bil očitno neki vojak, saj je popoldne paradiral v uniformi. Na sosednjem pomolu, pa je član ene posadke zjutraj imel „jutarnjo vježbe“. „Do pojasa goli“ je delal sklece, fazanov let in druge elemente iz nabora tudi bivše jugo vojske 🙂 Sosedje na Cycladesu 50.5 so celo noč kurblali motor. Ne vem zakaj!

Mykons potrjuje svoj sloves, lokalcev je res bolj malo, bele hišice z modrimi polknami in ozke ulice polne izključno trgovinic pa slikovite do konca. Labirint uličic in majhnih hišic z balkončki, strmini stopnicami ponuja klasične turistične nepotrebščine in nekaj avtentičnih zadev – recimo ročno tkane srajce, šale – lan, bombaž. Vse pa seveda po dvojnih, trojnih cenah.

Žal so vse več ali manj hotelske kulise. Vas zgrajena za turiste in obiskovalce in velikih „love boatov“, ki vsakodnevno obiskujejo Mykonos. V času našega obiska sta MSC Musica in Aida spustili svoje drobovje v mesto, kjer so jih čakali pretkani grški trgovčiči in gostinci in cuzali evre in opicanjenih in dišečih Špancev, Italijanov, Nemcev in drugih zahodnjakov. Japonci so okupirali najdražje bare na zahodni obali ob morju, kjer poleti verjetno mrgoli „galebov“ z zlatimi verižicami, D&G čevlji, Armani puloverčki in spuščenimi trneki. Kljub temu je Mykonos vreden ogleda, sploh v pred ali posezoni.

Meni ni bilo več do špagetov po €15, zato smo se vrnili na barko in jedli domače po €0.