Umbria; sloviti italijanski wreck iz časa pred drugo svetovno vojno, poln vojaške in gradbene opreme, materiala, avtomobilov, potopljen pred Port Sudanom na 35m, sega tik do morske gladine. Eden najlepših wreckov na svetu.
Zgodba Umbrie je precej zapletena. Zgrajena že ob koncu 19 stoletja, je dočakal drugo svetovno vojno kot otovorna ladja italijankse mornarice. V času italianske vojne napovedi Britaniji, je bila Umbria, polna gradbenega materila, orožja, streliva, cementa, ploščic, elektro opreme, avtomobilov in opreme za italijanske enote, na poti v italijansko kolonijo Eritrejo. Po prehodu Sueškega prekopa se je spretno izogibala britanskim pregledom, dokler je niso pred Port Sudanom prisili k
Italijanske mine na Umbriji
sidranju. Ob obisku britanske kontrole, je italijanski kapetan ocenil, da je vzel vrag šalo in je skrivanja konec. Raje kot da bi dragoceni tovor predal Britrancem, je med obiskom ukazal odpreti ventile in Umbria je z nedotaknjenim tovorom sedla na dno 30m globoko. Menda je menil, da bi jo lahko po zmagi nad Britanci spet dvignili.
Umbrija
Italijanski poveljnik je torej poskrbel za enega najlepših in najbolj nedotaknjenih wreckov na svetu na katerm smo naredili tri potope. Dva v notranjost ladje, kjer so z malo previdnosti in orientacije dostopni trije decki, restavracija, strojnica, pekarna.
Ladja leži na boku na globini nekaj čez 30m, notranjost je dostopna preko tovornih odprtin in hodnikov. Wreck na katerem bi lahko naredil 10 potopov pa še ne bi potešil radovednosti.
Angarosh; “Mother of the sharks” – osamljen koralni greben, z idiličnim peščenim otočkom na vrhu. Podvodje skriva padajoče stene v modre globine in obilico življenja, seveda z raznoraznimi morskimi psi na čelu.
Sivi grebenski morski pes na zgornji polici Angarosha
Angarosh je precej osameljen otoček sredi odprtega morja in močnih morskih tokov, zato ga obiskujejo veliki prebivalci morskih globin. Okoli otočka so police na različnih globinah, prva na 25 m, druga že na skoraj 40m, ki so precej puste in nezanimive. Morske pse je treba poiskati v modrini na globini 30m in več. Zato so potopi precej zahtevni, iz zodiaka direkt na 30m, potem pa drift dive kakih 30-40m od stene. Po 10 minutah potovanja je treba ujet spodnjo polico in se ob steni počasi dvigniti. Ob tem je ovira tok, k iteče OD grebena na odprto morje, zato te lahko hitro izpljune daleč od grebena.
Deka na Angaroshu
Na dveh potopih je bila naša vztrajnost nagrajena z bežnim obiskom kladvenic in sivih grebenskih psov na zgornji polici. Mirno “visijo” v modrini in v toku počasi oprezajo za plenom.
Sha’ab Rumi; znamenit koralni atol na katerem so Cousteau in njegova ekipa v šestedestih letih izvedli podvodni eksperiment Continental Shelf Station Two ali Conshelf Two ali Precontinent II. Atol obiskujejo vse vrste morskih psov, kladvenice, sivi grebenski, beloplavuti grebenski ter občasno tudi beloplavuti oceanski, sloviti Longimanus. Da o jatah barakud ne govorim.
Greben sestavljajo koralni atol, z osrednjo laguno in podmorski platoji, ki obkrožajo atol. Laguna je bila naravno zaprta, brez vhoda. Ko je prvič priplul Calipso s Cousteaujem so vrli raziskovalci ugotovili, da bi bilo mesece za čas eksperimenta najlepše preživeti v varnem zavetju lagune, zato so z dinamitom naredili ličen vhodek (20 metrov širok in kakih 5 globok) v koralni greben. Tako smo tudi mi lahko noč preživeli v laguni privezani na koralni greben. Potopi v laguni, razen verjetno nočnih, niso pretirano pretresljivi.
Shaab rumu south plato, kjer je rogovilil tudi Cousteau
Na jugu se greben precej razteza in konča s podmorskim južnim platojem, globine 25 metrov, širok kakšnih 50m in dolg več kot 100m. Na robu platoja padajo stene grebena v modre globine na več sto metrov. Močni tokovi in obilica hrane ohranjajo stalno naseljeno družino sivih in beloplavutih grebenastih morskih psov. V bližnji okolici se občasno skrivajo tudi kladvenice, pogosti so obiski Longimanusa. Življenje na južnem platoju je pisano kot nikjer drugje.
Na južnem platiju smo v dveh obiskih naredili pet potopov. Morje je bilo mirno, brez valov, tok zmeren. Tako da smo se mirno naužili lepot in bližine morskih psov.
Prvo bližnje srečanje z morskimi psi je bilo vznemirljivo. V prvi skupini in z Mohamedom, opremljenim s štirimi plastenkami ribje krvi in drobovine, se nas je šest potapljačev zvrnilo z zodiaka na podvodni plato.
S pripravljenim fotoaparatom, flešem si za opazovanje najdem prostorček ob koralni glavi, oddaljen kakšne tri metre od nastavljene plastenke. Lep raven peščen podest za klečanje, koralna glava pa za ziher, da se lahko k njej stisnem 🙂
Mohamed odpre flaško in začne se divji ples vsemogočih pisanih požeruhov, ki se en čez drugega drenjajo, grizejo, hlastajo po ostankih in odrivajo od plena. Plastenka poskakuje, ko jo večji gruper vlači izpod skale. Približa se velik (vsaj 10 kil) krompirjev gruper, ki naredi malo reda. Zanimivo dogajanje, a ves čas pogledujem preko hrbta in proti modri globini, od koder se kmalu pokažejo sence. Ena, dva, tri sence sivih grebenskih morskih psov velikih do tri metre, ki jih spremlja delegacija pilotov in prilepkov (remora), ki spremljao svojega gospodarja na vsakem koraku.
Počasi zaokrožijo nad našimi glavami in ovohavajo dogajanje. Nos jim polni vonj po krvi, plena pa od nikoder. En po en se odločijo, da “preletijo” koralno glavo pod katero je plastenka. Kmalu se pridružijo še drugi, sedem jih na koncu patruljira okoli “plena”. Ob vsakem plunjku, ki ga plastenka spusti v vodo, postanejo bolj nervozni, kretnje vedno bolj hitre. Nervoza in konkurenca narašča, kar začutijo tudi remore in piloti, ki se pred “napadom” psa na plastenko razbežijo.
Mogoče se je malo zmotu pri izbiri morskega psa
Osamljeni prilepki tavajo med potapljači in iščejo svojega “gospodarja”. Eden takih si me izbere za novega gostitelja in se na vsak način želi prilepiti na nogo.
Medtem se nam pridruži še druga skupina, kar oteži slikanje in povzroči drenjanje za najboljše foto pozicije. Uživam v pogledu na mrcine, ki plavajo nad našimi glavami, na dosegu roke, a mi še na misel ne pride, da bi mu jo ponudil v vohanje. Nemirne oči se vrtijo in oprezajo za plenom. Da je napetost v zraku potrdi vsak nenaden gib ali medsebojni spopad rib, ki takoj pritegne pozornost psov, saj slutijo kri in potencialno žrtev.
Psi krožijo okoli prizorišča vedno v podobnih, predvidljivih krogih, ki jih preseka le občasen “nenaden” napad – prelet korale z vabo. Opazujem manjšega psička, ki vedno pribremza okoli “moje” korale. Če se mi uspe počasi dvigniti, ga lahko ob naslednji rundi presenetim s sliko iz neposredne bližini. Počasi se dvignem za rob korale in čakam. Zaman. Zaslutil ej mojo zasedo in spremenil turo. To potrjuje tezo, da se psi če je le mogoče izogibajo ljudi v velikem krogu.
Čas teče in že smo na 50 barih in čas je za povratek. Nasvidenje naslednjič …
Tisti, ki so že bili, na vsa usta hvalijo potapljanje na ledeniškem jezeru Grüner See. Potrebno pa je ujeti pravi datum, da je jezero polno, vidljivost odlična in vreme lepo. Jezero se nahaja v smeri Graz, Bruck am Mur in še malo proti severu. Ker je to eden izmed najboljših PROSTIH terminov, sva se z Boštjanom odločila da GREVA. Polno ledeniško jezero kristalno čiste mrzle vode, smaragdna modro zelena voda, potopljene sprehajalne poti, klopce, vidljivost do 100m, toplo sonce, pijača, hrana, glasba in prsate avstrijske kelnarce. Priporočena je debela obleka, sicer pa potopi niso zahtevni.
Sicer sva vabila tudi druge potapljače, ampak zaradi deževne napovedi, se je marsikdo očitno zbal, da bo MOKER. Zato sva na koncu ostala sama. Vodostaj jezera je bil sicer komaj 5m, ampak želja je bila prevelika in tudi sicer so bili naslednji vikendi že zasedeni. Jezero doseže svojo maksimalno globino običajno v drugi polovici maja ali začetek junija, letos pa je zaradi hladne pomladi zamujalo. Največja globina je okoli 8-10m.
V soboto zjutraj sva se dobila na OMV pumpi na avtocesti pred Šentiljem. Preložila sva vso opremo v Boštjanovega passata in jo mahnila proti Avstriji. Kislo vreme in oblaki so napovedovali nepreveč posrečen dan za potapljanje, ampak kjer je želja je tudi pot. Po avtocesti gas mimo Graza, proti severu, Bruck am Mur, malo lovljenja po obvoznicah in že sva bila na vaških potek proti vasici Tragöß. Zelene doline, zaspane avstrijske vasice in sklanati vrhovi v okolici.
Parkirišče pred Seehofom
Po približno dobri uri in pol vožnje od Maribora pririneva do parkirišča pred Seehofom pred smaragdnim jezerom na višini cca. 900m. Večina planincev (?) se je zadrževala v topli koči, zunaj je narahlo deževalo. Plačava vsak po €8 (parkirnina + pristojbina za potapljanje) in zdirjava proti jezeru. Vauuu … Lepo! Zeleno modro jezero, obdano s smerkovim gozdom, nad katerim kraljujejo sive pečine. Nikjer nobenega planinca, kaj šele potapljača! Jezero se počasi polni, to se vidi tudi po travi ob robu, ki je ponekod že pod vodo. Vendar se pot od ceste do gladine jezera še vedno precej globoko spusti. Ko bo polno, bo tudi opremo treba manj nositi!
Panorama
Takoj razloživa opremo, jeklenke, obleke, plavuti, vse regulatorje. Voda ima svežih 5stC, midva pa 2x12l jeklenke tako da oblečeva vse možne podobleke, nogavice in rokavice, da bova čimdlje zdržala! Med občasnim dežjem ujameva 10 minut da se stlačiva v obleko in se odkotaliva do gladine jezera. Kljub temu, da sem oblečen kot eskim, me zalije prijeten hlad!
Dostop do jezera
Jezero je premera cca. 100m, odvisno od višine vode. Ob visoki vodi voda zalije tudi okoliške bregove, travo, klopce, koše za smeti in sprehajalne potke. Večina jezera, vsaj osrednji del, je svetlo peščeno-muljast in od tod tudi svetla turkizna barva. Dno je več ali manj ravno, le ob robovih se relativno hitro dvigne. Vidljivost pa takorekoč neskončna, čez celo jezero.
Življenja je nekaj, toliko da se ne počutiš čisto sam. Jate postrvi, tudi nekaj 30 cm primerkov sva srečala, sicer pa drobiž nekih žužkov, gomazečega, lazečega po dnu in sledove puščajočega.
Počasi sva preplavala celotno jezero in uživala v kristalno čisti vodi in miru in tišini. Po 50 minutah me je že pošteno nohtalo, Boštjan pa je padel v snemanje in se je še kar valal.
Na dnu
Ko sva se ob avtu preoblačila, je prišlo mimo nekaj debelo oblečenih planincev in bila sva lokalna atrakcija (Sehr geehrte fremde Gäste von unten). Lokalne kulinarične ponudbe nisva preizkušala, ampak sva po poti nazaj preverila še stanje na Kopakabani pri Grazu, drugi “zanimivi” potapljaški točki na avstrijskem štajerskem.
“Šodrjama” pri Grazu, preurejena v zanimivo letovišče, obkrožena z nekaj počitniškimi hišicami, sicer pa ponuja vso potrebno infrastrukturo: disco bar, grško restavracijo, pizzerijo, plažo, griček s kopijo kristusa in Ria, ter seveda potapljaški center z vsemi pritiklinami, ki je delal tudi to deževno soboto in nama ponudil toplo zatočišče. Pred centrom pa bogato opremljeno podvodje: mrežasti platoji na 6,9 in 12m za vaje na tečajih, napihnjen morski pes, amfore, kip pozejdona ter atrakcija – potopljena ladja na 10 m globine. Turistična ladjica cca 15m, s kabino, krmarnico, prostorom za potnike. Lahko dostopna in lahko odprta.
Tišina
Potopila sva se samo in naravnost na ladjico, le vidljivost je bila bolj slaba. Spremljale so naju ščuke, krapi in potočni raki.
Pod črto: avstrijska štajerska nudi tudi zanimive potapljaške lokacije. Zeleno jezero me bo videlo še enkrat ko bo polno, Kopakabana pa je za Mariborčane ena najbljižjih resnih potapljaških lokacij – razen domače Drave seveda 🙂
