Enega lepega zimskega dne smo se ….

Plaža pred plezalno steno

Ma ne, tako se začne skoraj vsak potapljaški post. Včasih je potrebno malo več ozadja osvetlit.

Moja, na začetku sicer zelo turistično umirjena potapljaška kariera, ki je vključevala poletno potapljanje na Jadranu, včasih prvomajski potop in kakšen skok v tople kraje pod Predsednikom Mubarakom (takrat še), se je začela pred leti nevarno komplicirati z nadaljevalnimi tečaji zahtevnejšega Nitrox potapljanja in kasneje

Ogled prve lokacije

tehničnega potapljanja s plinskimi mešanicami. Pri tem spoznaš ljudi, ki ti odkrijejo nova znanja, tehnike, lokacije in željo po vedno večjih izzivih (ne vedno v isti osebi). Kakorkoli, naenkrat se nevedoč in skoraj neželeč znajdeš v družbi kosmatincev, ki imajo malo posebno predstavo o (sicer še vedno rekreativnem) potapljanju. Potapljanje v najbolj nemogočih delih leta, tedna in dneva – recimo torek zvečer pod ledom v neki šodrjami, zunaj -10 stC, oni pa s cca 60 kg opreme na hrbtu, uživajo ob zmrzovanju prstov. Oprema v količinah Armstronga, ko je stopil na Luno (skupaj z modulom) in v približno taki vrednosti, ter že kar filozofske debate o nepomembnostih, kot so način držanja goodman hendla med istočasnim motanjem reela! Eni celo s tem lezejo v jame, bolj ko je blatno in tesno, bolj uživajo.

No, to je to! In ta druščina se je ene mrzle (okoli nule), deževne, meglenefebruarske nedelje odpravila na potapljanje v zaledenelo Bohinjsko jezero. Krasno! Ne najdeš lepše priložnosti!

Matej morski slon

Moj buddy Boštjan, DIR filozof Alan, Viktor, krt Matej in Domen (ki preskuša nov wing) ter seveda jaz, smo se dobili v zimskem vrtu Restavracije Zlatovščica hotela Jezero, popili kavo in začeli besno iskati luknjo v zaledenelem jezeru, kjer bi lahko smuknili v osvežujočo vodo.

Alpski sloni pred potopom

Takoj pri mostu in pod plezalno steno – debel led, enako tudi do koder seže pogled po jezeru. Boštjan je poročal o dostopu do vode na drugem koncu – Ukancu, samo kaj ko tam cesta nikjer ne pride do obale in je hoje nekaj sto metrov z vso opremo 🙁 Spet se zbašemo v avtomobila in naslednji cilj je edini rt na južni obali, na kakšnih dveh tretjinah poti do Ukanca, kjer je pod vodo – po pričevanju drugih kosmatincev – lepa “stenca” do 25m globine. Ustavimo se na (valjda praznem) parkirišču in pregledamo situacijo. Sam rt, kjer naj bi bila “stenca” ni v ledu, zato pa je bogato zaledenela “plaža” na zahodni obali, kjer je najlažji dostop. Odločimo se za vstop na vzhodni obali, kjer je malo težji dostop pa zato manj ledu.

Takoj na začetku odapde prvi potapljač – moj buddy Boštjan ne zna šteti niti do tri, zato vzame samo ve torbi – žaklja opreme. Tretja, s podobleko, plavutkami in rokavicami, je ostala doma na toplem. Več sreče prihodnjič! Ostali se stlačimo v vse (pod)obleke, se ovesimo z vso (ne)potrebno opremo in čof v ledeno mrzlo Bohinjsko jezero (3.8stC). Razdelimo se v dva buddy teama (Viktor, Matej, Domen ter Alan in jaz). Plan je tak, da se iz plaže na vzhodni obali rta, ob vrvici spustimo pod led, plavamo proti severu, ter na rtu zavijemo proti zahodu in na steno. Vsaj nad steno ni ledu, torej je tudi kakšen predčasen dvig možen. Ko prvi zmrzne, se ostali vrnemo po isti vrvici nazaj. Vrvico polaga Matej, ostali blejamo za njim in paimo en na drugega.

Vrvica

Vidljivost pod vodo je odlična, vsaj 15m, čeprav se ob najmanjši neprevidnosti in zamahu z roko takoj dvigne mulj. Že ob prvem vezanju vrvice, se vseh pet znajde v mleku, kjer ne vidiš prsta pred nosom. Lučke gorijo, plavutke dvigujejo mulj, vsi se pa držimo vrvice … Napredujemo počasi, ne vem zakaj, verjetno uživamo v toploti. Po cca. 30 minutah najdemo “stenco”, ki v ksakdah po 3-5 m pada v globino. Navičen kamniti sklad, pa majhna polička, pa spet v globin. Iz maksimalnih 21m, osvetlim peščeno dno na cca 27-28m. Na steni me začne pošteno zebst v prste desne roke, kjer držim lučko. 5mm mokre rokavice so malo premale in kri ne kroži dovolj. Počasi jih ne čutim več – mezinec, prstanec, sredinec …

Slon pod ledom

Seveda hitro obrnemo in se po isti vrvici vračamo nazaj. Tokrat midva z Alanom prva, Domen, Viktor in Matej zadnji. Matej spet mota! Vidljivost je malo bolj meglena, saj se mulj od prej še ni spustil. Plavam vedno hitreje, saj me že pošteno zebe v prste, Alan se še nekaj trudi vlečt vrvico. Malo se raztegnemo in ob prvem štoru počakam ostale. Ko se vsi štirje zberemo, se odpravimo … MATR ,PET bi nas moralo bit! Fak, kdo manjka? Domen, še malo prej je bil tukaj! V globino, na površje, v napačno smer? Tudi z lučmi dosežemo samo podvodne pašnike, nikjer mehurčkov ali črne sence.

Flek al drek? Abortus!

Z gestami se organiziramo, Alan in jaz ostaneva na dnu pri vrvici, kjer smo se razšli. Viktor in Matej se ob vrvici iz kolutka, kontrolirano dvigneta na površino. Na srečo je brez ledu, kjer jima Boštjan iz obale (shore support) signalizira, da je vse OK, da je Domen že na obali. Kakorkoli, minute so bile dolge, nesrečni Domen je toliko časa kolovratil z novim wingom, da ga je iz nekaj metrov globine dvignilo na površino. Sicer nič nevarnega, a žal tega nihče ni opazil – nepozornost, oddaljenost?

Mehurčki

Vsi štirje skupaj zaključimo potop na isti plažici. 47 minut, 21m, 3.8 stC, vidljivost odlična. Na koncu vendarle vsi potapljači in vsa oprema na varnem, toplem, suhem!

Sledi še dekompresijski postanek v ob-potni gostilni in dekompresija ob mešani plošči (mesni) in menujih. Debrifing je pokazal, da bi lahko potop izpeljali boljše, zato bomo morali to čimprej ponoviti in vaditi 🙂

Sobota, 30. oktober 2010, me je speljal v Rijeko, bolj natančno, na mestni pomol pred reško tržnico. Tukaj skoraj vsak vikend okoli 10h štarta potapljaška ladja Ferdota “Elhavi” Hitreca. Možak ima koncesijo (edini) na organizacijo potapljaških izletov na potopljeno ladjo “Elhawi star”. Ladja je nden najbolj ohranjenih wreckov na Jadranu, saj se je potopil v osemdestih, do leta 203 pa sploh ni bilo dovoljeno potapljanje.

Več o sami ladji so pisali že drugi obiskovalci:

DRM Ladja Elhawi Star je bila rojena leta 1957 v Hamburgu pod imenom M/B VALERIA. Ladja je imela še dve sestri, imenovani VIRGILIA in VOLUMNIA, vse tri pa so bile izredno robustno zgrajene tovorne ladje, posebej namenjene zimski plovbi po Severnem Atlantiku in preko oceanski plovbi. M/B VALERIA je imela 3598 bruto registrskih ton (5.130 tdw), v dolžino pa je merila 106 metrov. Opremljena je bila z dvema štiritaktnima, osem-valjnima motorjema in menjalnikom, skupne moči 3600 konjskih sil, kar je zagotovilo maksimalno hitrost 14,5 vozla. Njen prvi lastnik je bilo nemško podjetje Hamburg – London Line, Adolf Kirsten.

M/B VALERIA je z leti menjala več lastnikov in imen. … Zadnjič je zamenjala lastnika leta 1981, ko je postala last podjetja iz Saudske Arabije Elhawi Sh Co Ltd in dobila svoje zadnje ime ELHAWI STAR.

Elhawi Star je potonila 12. decembra 1982, po tem ko se je zaradi nepravilne obtežitve s tovorom, prevrnila takoj po izplutju iz Reškega pristanišča. Namenjena je bila v Jeddah – mesto v Saudski Arabiji, natovorjena pa je bila s kamnitimi ploščami in lesom. Leseni tovor je izplaval na površje, kjer so ga pobrali različni ljudje, ladja pa je za nekaj časa utonila v pozabo.

Novembra 2003 je Luška kapetanija od ribičev prejela prijavo o onesnaženju morja pred valobranom Reškega pristanišča. Kmalu so ugotovili, da oljni madeži pripadajo potopljeni Elhawi Star. Ladja je prišla v medije, ekologi pa so na vse načine tuhtali, kako očistiti ladjo. Za začetek so skupine profesionalnih potapljačev potrdile, da gorivo res prihaja iz potopljene ladje. Takoj so bili vpoklicani podvodni delavci, ki so zamašili luknje, skozi katere je puščalo olje. Na prizorišču je bila prisotna tudi ladja Eko III, ki je čistila oljni madež na morski gladini. Izdelali so tudi elaborat o sanaciji, ki predlaga 5 načinov za sanacijo potopljene ladje. Žal je zadeva na tej stopnji tudi ostala.

Potapljačem prijetnejša vest pa je prišla decembra 2007, ko je bila podeljena koncesija za organiziranje komercialnih potopov na Elhawi Star. Naj na tem mestu omenim, da koncesija prepoveduje penetracijo v ladjo in iznos kakršnih koli predmetov. Pozno pridobljena licenca je razlog za nedotaknjenost ladje. Še vedno so vidni reševalni čolni, dvigala, žice in verige, navigacijske naprave, v notranjosti pa naj bi po stenah še vedno visele slike, kabine mornarjev pa še vedno polne raznoraznih stvari in predmetov.

Potop zahteva nekaj izkušenj (vsaj AOWD, P2 ali podobno), saj se zna pojaviti nekaj oteževalnih okoliščin skupaj. Spust v modro ob vrvi, slabša vidljivost, tok, globina. Če imaš srečo, ne vse naenkrat.

Ladja je potopljena cca 500m od luškega pomola, pred reškim pristaniščem. Kratka vožnaj s Ferdotovo rdečo strelo je ravno dovolj za oblačenje suhe oblek in pripravo opreme. Potop se začne s spustom ob vrvi, na kateri je označevalna boja. Globina ob “pristanku” na boku ladje je cca 29m, kjer je tudi čas za ponovni “check” opreme. Za ogled je zanimivejši (in varnejši) zadnji del ladje, od mosta do krme. Zato se največkrat splača plavati po boku ladje naravnost na propeler, ki je na globini cca 44m tudi najgloblja točak potopa. Sledi počasno plavanje na 32-40m ob odprtem trebuhu ElHawija, ki ponuaj grmade kamnitih plošč, ostanek lesenega tovora in labirint za mnoge zanimive živali. Večkrat sem na ladji srečal velikega kovača, ter zavaljeno škarpino, ki ima sigurno maščobe v krvi od prekomerne teže – vsaj 50 cm in 3-4 kg. Očitno vsled globalnega segrevanja, so se na razbitini naselile tudi velike pisane papagajevke.

Morje pred Pagom skriva (ali pa vsaj zaliva) kar nekaj potopljenih ladij zadnjega stoletja. Segajo pa od parnikov iz obdobja pred prvo svetovno vojno do bojnih ladij druge svetovne vojne. Skupno jih imenujemo “paški wreckovi”.

Celotna planota pomorja med Lošinje, Rabom, Pagom in Orudo leži na globini do 80m-90m, zato je tudi večina razbitin na teh globinah. Dosegljivi so s pomočjo tehničnih potopov z mešanicami Trimix in Nitrox, ter neobhodnimi daljšimi dekompresijskimi postanki. Čeprav gre tudi za parnike in delno lesene ladje, so presenetljovo dobro ohranjene. Delno zaradi težje dosegljivosti za masovni potapljaški turizem, večinoma pa zaradi velike globine, malo svetlobe in enakomerne poraščenosti.

Dober pregled vseh wreckov nudi članek, od koder so tudi opisi in slike v hrvaškem jeziku.

Večinoma so v ponudbi paških potapljaških centrov, mi smo zaradi nižje cene, prijaznosti in zgledno urejenega centra izbrali Mirko Diving Center iz Raba.

V začetku oktobra, vikend 9. in 10. oktober smo se skupinica 10 potapljačev (Robert, Matej, Viktor, Zvonimir, Vojko, Dušan, Peter, Katja, Boštjan in jaz) odpravili  na ekspedicijo na “paške wrecke”. Cilj: razbitini Albanien in Euterpe. Žal brez našega tovariša Igorja, ki je imel druge obveznosti (“Če niste sposobni it sami na Rab, vam bom izkaznice stran pobral :)” Za nekaj nas prvi samostojni Trimix potopi. V zadnjem tednu je bil na mailing listi sodelujočih kar živahen promet, večinoma smo usklajevali prehranjevalne želje in zahteve. Sobotni roštilj, kaj gor, kaj zraven, kdo kaj ne je, oziroma kaj je.

Večerni trajekt na Rab in zvečer smo že prispeli v velik, lepo urejen, a samo za nas odprt potapljaški center Mirko Diving Center – barbe Mirka in sina Ariana. Vreme sončno jesensko, malo hladno, ker je v preteklih dneh “zahladilo”, ampak bo že. Naslednji dan nas pričaka sonček, bonaca in barka v pristanu. Z avti dostavimo vso opremo do pomola in začnemo prekladati opremo, jeklenke, obleke, stage jeklenke, maske, boje, foto opremo, etc, etc … Boštjanov Tiguan se je šibil pod dvema kompletoma opreme : trojne 2x12L dvojne flaše, 5 stage jeklenk, dve torbi, dve suhi obleki, lučke, pa še kup potrebne in nepotrebne opreme.

Okoli 11h končno odplujemo in v eni uri prispemo do prve lokacije:

SS Albanien

“Parobrod Albanien, dovršen 1910. godine, pripadao je Austrijskom Lloydu (Lloyd Austriaco, Österreichischer Lloyd) iz Trsta, a i građen je u Trstu, u brodogradilištu Stabilimento Tecnico Triestino (STT), zajedno s blizancem nazvanim Adelsberg. Imao je 1122 BRT i 517 NRT, bio dugačak 66 m i širok 9,7 m, a visina trupa iznosila je 4,8 m. Brzinom do 12 čvorova pokretao ga je parni stroj trostruke ekspanzije snage 1350 KS (992,6 kW), a za kotlove je nošeno 150 tona ugljena. Mogao je ukrcavati 1010 tona tereta i prevoziti 44 putnika, po 22 u prvom i drugom razredu. Do početka rata služio je u maloj obalnoj plovidbi, a zatim je do 1916. godine ležao na Prukljanskom jezeru. Unajmljen je za lokalne vojne transporte duž jadranske obale5, a na svom posljednjem putovanju prevozio je sijeno u Zeleniku. U rano jutro 4. lipnja 1916. godine, oko 6 sati i 45 minuta, nalazio se pet nautičkih milja južno od otočića Dolfin uz sjeverozapadni vrh Paga, gdje ga je presrela talijanska podmornica Atropo, kojom je zapovijedao poručnik bojnog broda (Tenente di vascello) Giotto Maraghini. Podmornica je bila nova, imala površinsku istisninu 231 tonu i podvodnu 315 t, a za razliku od drugih talijanskih podmornica građena je 1913. u njemačkom brodogradilištu Germania u Kielu. Bila je naoružana s dvije torpedne cijevi i ukupno četiri torpeda kalibra 450 mm.” Vir in več info

Na boji, ki je 70m nižje pod vodo privezana na trup Albanien, nas pričaka bonaca in toplo sonce. Vzamemo si čas in se počasi pripravimo na potop. Suha obleka, 24L TX 18/40 na hrbtu in 11L jeklenka SA50 pri strani, sta dovolj za 20 minut na globini cca 65-70mm. Potop je v parih, ki si sledijo na 10 minut, da se ne bomo na koncu vsi znašli skupaj na deko postankih na 6 in 3m invse suvali in komolčili na edinem štriku. Z Boštjanom sva tretja, in požre naju modrina, moj prvi globji TX potop, zato me kar malo mrazi ko se spuščava. 30, 35, 40, 45, 50m pa vedno bolj temno in sivo zeleno je. Le štrik se spušča v globino. Na cca 55m zagledava sivo senco parnika Albanien. Na 65m zaokroživa proti krmi, ladja je enakomerno debelo poraščena, nikjer niti pri oknih niso vidne odrgnine od trum potapljačev, ki “kukajo” v notranjost, kot je to običaj pri bolj obiskanih lokacijah. Albanien pripada neskončnim jatam rib, ki plavajo po hodnikih, prehodih in nad palubo starega parnika. Le stare mreže so nema priča, da včasih roke grabežljivi ribičev sežejo tudi sem. Stara, debela in mastna škarpina si je našla prostor pod rešilnim čolnom in naduto zre v naju. Pri takih potopih se težko v miru naužiješ pogleda na tihožitje, naenkrat je tukaj 16 minuta in čas, da se začneva dvigovat. Še zadnji pogled na mirno in tiho senco Albanien, po kateri brskata še dva zadnja potapljač za nama.

Začne se dolg in tečen dvig ob vrvi, 27m 1min, 24m 1 min, 21m menjava plina, 18m 2 minuti, 15m 2 minuti in tako vse skupaj skoraj 40 minut visenja na vrvi.

Zvečer dolgo pričakovan roštilj in potapljaške zgode in nezgode. Same morske specialitete: ihanski brancin v vseh mogočih oblikah.

Zjutraj klasični dalmatinski potapljaški zajtrki: bela kava, kruh, puter, podriguše, jajček in podobna porcedura krcanja opreme. Mirko in Arian polnita vse vrste plinov po sprejemljivih cenah, večina pa si je kljub temu prinesla domač, Igorjev Trimix. Sam si dofilam flaše in Nitrox iz Mirkotove zaloge.

Današnji cilj: SS Euterpe

“Putnički-teretni parobrod Euterpe isto je u Prvom svjetskom ratu prevozio austrougarske vojnike i tvarivo na bojišnicu u Albaniji, a na povratku ranjenike i vojnike na dopust. Njegovo potonuće kod Paga predstavlja jednu od najvećih tragedija na Jadranu, veću od puno poznatijeg gubitka putničkog broda Baron Gautsch (gdje je poginulo oko 280 ljudi, pretežito žena i djece), jer su se prema službenim podacima utopile 453 osobe, ali se vjeruje da je broj žrtava bio još veći, više od 600 ljudi9.

Euterpe je također pripadao parobrodarskoj kompaniji Austrijski Lloyd sa sjedištem u Trstu, a građen je 1886. u britanskom brodogradilištu J. L. Thompson & Sons u Dumbartonu. Nazvan je prema Euterpi, muzi instrumentalne glazbe, kao i drugi stariji parobrodi Austrijskog Lloyda, s imenima muza i stvorenja iz mitologije. Brod je imao 2302 BRT i 1392 NRT (prema nekim izvorima 2270 BRT i 1446 NRT), bio dugačak 96,5 m i širok 11,3 m, a visina trupa iznosila je 7,2 m. Parni stroj trostruke ekspanzije (prvi tog tipa na jednom parobrodu Austrijskog Lloyda) i snage 2633 KS (1936 kW) omogućavao je najveću stalnu brzinu do 13,55 čvorova. Brod je krcao 344 tone ugljena, nosio do 2604 tona tereta, a mogao prevoziti 94 putnika, od čega – prema podacima iz 1914. godine – 70 putnika prvog i 24 drugog razreda.” Vir in več info

Euterpe zahteva kakšnih 15 minut več plovbe, tako da smo se po poti še konkretno nasončili. Ladja ni (bila) značena z bojo, zato smo jo iskali s sonarjem. Hitro se je na ekranu pokazal njen obris in najbolj hrabri potapljači, Dušan, Vojko in Peter so se javili in se spustili v globino iskat današnji parnik, s seboj so vlekli vrv, da jo az vse večne čase označijo – dokler vrvi in boje ne potrga naslednja kočarica 🙁 Čez dobri 10 minut na površje priplava plastenka in boja – znak da so ladjo našli in vrv varno privezali.

Z Boštjanom sva naslednja. Za potop sva si pripravila TX15/45 24L, za povratek in dekompresijo, pa po Igorjevem nasvetu  najprej TX30/25 7L in šele od 21m SA50 11L. Otovorjena se spustiva v vodo in spet ista zgodba, ob vrvi v sivo modrino, tokrat še malo globlje, preko 70m, čeprav vijak leži skoraj pri 80 m. Euterpe nudi podoben občutek kot Albanien, velike jate rib, ki leno plavajo ob in v ladji, takšne količine sicer na Jadranu že težko vidiš. Velike škarpine, ugorji in tudi kakšen jastog. Tudi Euterpe zahteva kar nekaj potopov, če bi človek želel natančno raziskati njene skrivnosti. Ladja je velika in prvič ti ostane le bežen vtis, orientacija in nekaj podrobnosti.

Tokrat je bil BT še krajši, na 9 minuti sva se začela dvigovati, dekompresija še daljša. Potop preko 65 minut.

Po poti nazaj spet sončenje, z vremenom smo res imeli srečo, zvečer pa pot nazaj v Slovenijio. Odličen potapljaški vikend! Aja, podvodnih fotografij in filmov to pot ni, saj je na žalost Vojkovo vesoljsko ohišje spustilo dušo in izdahnilo nekje okoli 60m 🙁

Pag očitno ponuja kar nekaj zanimivih možnosti za tehnične potope. Vsak wreck je po svoje zanimiv, vsak zahteva kr nekaj potopov, da ga spoznaš. Še se bomo vračali, to sta bila le prva dva.

Več fotk …

Zakaj je rdeče morje sploh rdeče?

Rdeče morje je Evropi najbližje tropsko morje, zato je med potapljači tudi tako priljubljeno. Dolgo je približno 1900 km in na najširšem delu široko 300km. Globina sega do 2500m, povprečno pa 500m.

Nemoti

Topla klima in voda omogočata potapljanje preko celega leta, močni vetrovi ovirajo le zimsko potapljanje z ladjami. Rdeče morje je zaprto iz vseh strani, na severu smo morali prekopati prekop do Sredozemlja, na jugu pa je preliv med Djibutijem in Jemnom širok le 10 morskih milj. V zgodovimi je med velikimi tektonskimi premiki bilo precej časa tudi ločeno od Indijskega oceana, zato so posebnost različne endemične živalske vrste, ki jih lahko najdemo samo tukaj.
Obale Rdečega morja si delijo na zahodu od severa Egipt, Sudan, Eritreja (bila včasih del Etiopije, ki je s samostojnostjo Eritreje izgubila morje) ter čisto na jugu Djibuti, takoj ob izhodu pa že Somalija s pirati. Večino zahodne obale zavzema Saudska Arabija ter Jemen na jugu. Nekaj nepomembnih kilometrov obale na severu, v akabskem zalivu, sta si prigrebli še Jordanija in Izrael.

Države ob Rdečem morju

Države ob morju so zelo različne, različno naklonjene turizmu ter modernemu zahodnemu svetu in njihovim čudnim hobijem. Saudijci se več ali manj vzvišeni nad potapljaškim in modernim turizmom nasploh (teče jim nafta, glavni turisti so romarji v Meko), Jemen je precej daleč in potapljaško tudi nerazvit. Djibuti majhen in že zelo vroč, Eritreja pa še precej polomljena od vojne za neodvisnost od Etiopije, zato tudi razen nekaj lokalnih potapljaških centrov ni razvite infrastrukture.

Aja, zakaj pa mu se mu reče rdeče? Nihče ne ve natančno, obstaja pa več  teorij. Ime lahko označuje občasno razraščanje rdeče obarvane bakterije Trichodesmium erythraeum tik pod vodno površino. Druga teorija govori o poreklu imena iz egiptovkse puščave, ki so jo stari egipčani imenovali Dashret ali “red land”; torej je to morje ob rdeči zemlji. Sodobna teorija pa temelji na dejstvu, da nekateri azijski jeziki uporabljajo barvne oznake za glavne smeri neba. Tako rdeča pomeni jug, kakor črna pomeni sever – Črno morje.

Potapljanje na rdečem morju.

Umbria

Galerija slik

Velik del uporabne zahodne obale pripada Egiptu in v srednjem delu Sudanu. Egipt je turistično najbolj razvit in glede na sekularno politično ureditev tudi tujcem najbolj prijazen in stabilen. V preteklih letih sem preskusil že nekaj egipčanskih rdečemorskih lokacij, ki veljajo za lepše in obiska vredne. Obalno potapljanje v Dahabu, reefe in znameniti Blue Hole, pa Canyon, pa družinski dnevni izleti na reefe pred Hurghado. Seveda sem preskusil tudi safarije, oz. liveaboarde, tedensko potepanje po potapljaških lokacijah z veliko ladjo za 15-25 potapljačev, ki od daleč izgledajo kot bogatunske jahte po sredozemlju, od blizu pa so po egipčanskih merilih zgrajen lesene ladje, ki nudijo vso potapljaško, počivalsko in gastronomsko udobje. Teden dni je ritem precej “monoton”: jutranji brief (seznanitev s potapljaško lokacijo) jutranji potop, zajtrk, počitek, dopoldanski brief, dopoldanski potop, kosilo, počitek, popoldanski brief, popoldanski potop, počitek, večernji brief, nočni potop, večerja, fešta, spanje … In tako 7 dni. Ampak za potapljača nebesa!

Lenobe

V Egiptu sta dve običajni ladijski turi, južna od Hurghade do Sudanske meje, polna koralnih grebenov, živali in tudi večjih prebivalcev, morskih psov. Ter severna, ki je bolj posvečena wreckom, potopljenim ladjam, z največjo znamenitostjo, slovito potopljeno vojaško ladjo SS Thistlegorm ob konici sinajskega polotoka v nacionalnem parku Ras Muhammad. Večina potopov in lokacij je čudovitih. Ne preveč zahtevni potopi v topli (23-27stC) vodi, pisani koralni grebeni, kot bi človek plaval v akvariju. Čeprav se safariji prodajajo kot nepozabna doživetja v neokrnjeni naravi, pa kmalu ugotoviš, da se na bolj znanih grebenih obenem drenja tudi po 10 potapljaški ladij naenkrat, da pod vodo srečuješ popolnoma neznane skupine potapljačev, da te zvečer na privezu začnejo motiti ruske pijanke in kričanje iz sosednje jahte, ter da moraš za kakšno srečanje z morskimi psi biti v vodi že na vsezgodaj (tudi pred 7 zjutraj).

Zato je vsem avantur željnim potapljačem obljubljena beseda Sudan. Južni egipčanski safariji vodijo do sudanske meje in vedno manj potapljačev, ter vse večji prebivalci grebenov, obljubljajo marsikaj. Tudi Egipčani sami so zaznali to tržno nišo, zato so kljub neštetim administrativnim oviram, začeli organizirati safarije tudi v Sudan. Lokalnih potapljaških centrov ali ladij namreč ni.

Sudan, največja afriška država

beduinsko naselje

Sudan je sicer največja afriška država, velika kot sedem Nemčij ali skoraj tretjino ZDA, prebivalstvo šteje 42 milijonov, večina živi v glavnem mestu Khartoum (11mio) ter skoraj zlitih sosednjim mestih Ohmdurman in Bahri (cca 20 mio). Predsedniška federativna demokratična republika je ena najrevnejši držav sveta, z GDP $1.397 (2009, Slovenija v istem letu $24.417). Sicer relativno bogata z nafto je v zadnjih letih zabeležila rekordno gospodarsko rast (7% v 2007) in je eno najbolj cvetočih gospodarstev sveta. Ja, res je razlika ali rasteš iz neverjetne revščine ali pa malo počasneje rasteš iz že obstoječega izobilja.

Kakorkoli, Sudan bolj kot afriška vročina, suša in revščina, duši režim tovariša Al Basheerja, ki je predsednik države, predsednik vlade in poveljnik oboroženih sil v sicer “večstrankarski demokraciji”. Na zadnjih volitvah je tujim opazovalcem ZN menda grozil s sekanjem rok in prstov, če se ne bodo strinjali z njegovo demokracijo. Danes je v Sudanu nevarno in težko biti Dinka, Nuba ali živeti v Darfurju. Lahko pa ni niti ženskam, revnim, opoziciji ali preveč glasnim turistom, ki s fotoaparati silijo po “strateških objektih”.

"Plaža" v Port Sudanu

Predsednik izgleda ni precej navdušen nad turisti, ki radi začnejo vihati nosove nad njegovo percepcijo demokracije, ter je temu primerno postavil administrativne ovire. Recimo visa za Sudan z vsemi dajatvami stane dobrih €300, pa še carinski postopek je vreden železne zavese. Še več, tudi nobene pornografije (ok) ali celo Alah ne daj alkohola! Baje so kar neprijetni …

Potovanje v Sudan

Tuje letalske družbe, z izjemo sosed, v Sudan ne letijo. AirSudan pa je po lastnih besedah “The first choice Airline for Africa and the Middle East” in še posebej pohvalijo svojo kulinariko “Sudan Airways is famous of its exquisite cousin.” Zato je v Sudan precej težko in zamudno potovati. Lete pa precej težko načrtovati, saj vozni redi za AirSudan več ali manj ne veljajo. Vsaj dan menda vedno zadenejo! Prvi polet iz Dunaja v Kairo z EgyptAir, se je končal v letališkem hotelu Novotel, kjer smo prenočili. Naslednji dopoldan smo preživeli med ogledovanjem Kaira, ki ga je prekinil SMS, da se je kapetan odločil danes poleteti proti PortSudanu malo prej in da moramo čimprej na letališče.

Air Sudan

Pižama

Že na gate-u so se začele sudanske face: zavite ženske v barvastih oblačilih – burkah in sivo črni moški v belih pižamah z značilno belo čepico na glavi. Avion so sicer naredili pri Airbusu, a naš A320 je imel že precej križev na hrbtu, v rumeno pobarvan rep brez kakršnih koli oznak, notranjost pa umazana, sedeži strgani, potniki pa po domače smetijo po tleh, otroci vreščijo, babice brezzobo momljajo. Sicer vajen egiptovskih avionov, sem skrajno sumničavo spremljal navodila za uporabo varnostnih procedur v arabščini in pantomimo v ruto zavitih stevardes. Po daljši predstavi, se je po zvočnikih sicer že po pisti drvečega aviona ogasil doneč glas, ki je glede na dinamiko v arabščini nekaj dramatičnega razlagal. Vse skupaj se je končalo s trikratnim “Allāhu Akbar (الله أكبر)” Aja, to je bila očitno molitev pred vzletom. Škodit po mojem ne more …

Vmes smo pomalcali “exquisite cousin”, ki je sicer zelo eksotična, ampak korektna! Po skoraj dveh urah mirnega poleta, smo se začeli spuščati proti Port Sudanu (Arabsko: بورتسودان‎). Zadnjih dvajset minut smo se premetavali iz enega na drugo krilo in vijugali proti tlem. Nobenih velikih luči, le brlivke po vaseh – seveda Port Sudan je revno mesto, kjer kljub 500.000 prebivalcem ni neke velike osvetlitve. Mater, ampak tudi nobene piste ni videti. Letimo vse nižje in nižje, že vidimo hiše in prašne ceste – letališča pa nikjer. Knedl se mi vozi po grlu gor in dol, ko se spet oglasi kapetan, tokrat v nerazumljivi angleščini, ki se konča z “….serious navigation problem”. Z buddyjem Boštjanom ugotoviva, da mogoče ne želiva razumeti prvega dela stavka. Šit! Sudanska babica na sosednjem sedežu očitno opazi oči kot kavne šalce in naju pomiri “he said that you have to turn off your mobiles” ufff.

Port Sudan International Airport

Pristanemo, International Airport Port Sudan velikosti mariborskega letališča. Cariniki, ki iščejo pornografijo in alkohol, viza na katero mi samovoljno vpišejo poklic Technician, ter zaprt duty free, v katerega izložbi so le lesene police kot v očetovi kleti, pralni praški, neke konzerve in star pralni stroj. Sudanci iz Egipta vlačijo vse živo, večinoma v vrečkah, ki jih nesejo v kabino aviona (očitno doma nimajo nič!). Carinice (ali policistke, kdo bi jih ločil) v burkah in rokavicah pregledujejo potovalke potnic. Zunaj nas čaka sudanska realnost, zvečer je še vedno čez 30stC in vlaga. Pot iz letališča do pristanišča je enaka vsem podobnim relacijam po Egiptu. Štiripasovnica čez umazano puščavo, ki je vsake toliko prekine krožišče z obveznim spomenikom na sredini. Čez pol ure smo že na Andromedi v pristanišču Port Sudan.

Jahta Andromeda in znamenitosti sudanske obale

Andromeda je egipčanska potapljaška safari ladja, ki že od februarja z egipčansko posadko križari po sudanskih vodah.

Andromeda

Ena “najmodernejših”, zgrajena leta 2007, nudi 13 klimatiziranih kabin za goste, jedilnico, evropski in arabski salon, veliko potapljaško ploščad in veliko prostora za sončenje, ležalnike, fotelje. Vse kar si za potapljaško lenarjenje človek lahko poželi.

Hvala bogu, da so kabine ohlajene, zato se zavalim spat. Ne motita me niti brnenje generatorja, niti glasen piš klime, zvoka, ki nas naslednjih teden dni spremljata vsako noč. Prednost teh novejših ladij in izurjenih posadk je, da plujejo tudi ponoči. Zato se  zjutraj običajno zbudimo na novi lokaciji. Okoli 5h me zbudi momljanje dizlov in za nekaj minut še ujamem pogled na pristanišče Port Sudan, polno žerjavov, terminalov, kontejnerjev, svinjarije in revščine.

Mohamed - "Slikar" in dive master

Razen kakovosti in ohranjenosti ladje je za doživetje potapljaških safarijev zelo pomembna tudi posadka. Od kapitana je odvisno, da se v pravem trenutku znajde na pravem mestu, da i zjutraj na željeni poziciji, ali da načrtuje pot tako, da tudi nepredviden spremembe vremena ne pomenijo neudobne vožnje ali odpadlih obiskov. Kuhar in “hotelsko” osebje so garancija za dobro prehrano in udobno počitje, da so hladilniki vedno polni, hrana sveža. Za užitek pod vodo pa poskrbi dive master s pomočnikom ali dvema, ki skrbijo za “brief” pred potopom in vodenje pod vodo. Dobra priprava in vodenje lahko premika tanko črto med prečudovitim potopom in plavutkanjem po neznanem in meglenem. Seveda, še nepogrešljiv servis voznikov čolnov in pomagačev pri odhodu v in prihodu iz vode, snemanje plavutk, nošnja jeklenk, ipd. kar nam vsaj en teden da občutek potapljaških gospodov. Večino teh stvari je na Andromedi “štimalo v nulo”.

Grebeni, atoli in razbitine Sudana