Potapljaški računalniki – nepogrešljiv kos potapljaške opreme, ki omogoča varno in lagodno potapljanje. Z veliko navdušenci (daš na roko in pozabiš na vse) ter veliko nasprotniki (pravi potapljač rabi samo tablice in računalnik med svojimi ušesi).

Od prvotnih aladinov so se danes razpasli na tisoč in eno pasmo in obliko. Od rekreativnih, ki običajno omogočajo izračunavanje dekompresijskih postankov pri uporabi zraka ali Nitroxa, brez možnosti preklopa med plini pod vodo, do tehničnih, ki med enim potopom omogočajo uporabo večih plinov  (od zraka, nitroxa do trimixa in vseh mogočih mešanic). Za najbolj zahtevne tudi računajo dekompresijo pri uporabi zaprtega dihalnega kroga (rebreather brez mehurčkov).

Dolga leta mi je za moje rekreativno potapljanje dobro služila stara Suunto Cobra. Dokler nisem odkril dobrobiti Nitroxa in sem začel pogrešati možnost preklopa plinov ob uporabi Nitrox mešanic za dekompresijske postanke. Sicer gre, pač računalnik upošteva samo zrak, sam pa se sprijazniš da, (pre)dolgo visenje na deko postankih blagodejno vpliva na čiščenje tvojega telesa. Dokler nisem po enem precej globokem potopu z zrakom na Elphinstone reefu v Egiptu vegetiral na 3m. Buddyjev računalnik, ki je vedel da dihava deco nitrox, naju je že preganjal na kosilo, moja Cobra pa je še trmarila z 10 minutami postanka. V tistem trenutku sem pozabil na komplikacije (z butastim računalnikom) in izplaval, kar je povzročilo 48 urno stavko moje Cobre. Pri uporabi samo zraka bi to seveda bil težek deco prekršek. Naslednje dva dni sem se šlepal na tuje računalnike. Nadaljnje potapljanje s Cobro je bilo tudi neprijetno, saj ni računala ponovitev iz mojih prejšnjih potopov, ko je “štrajkala”.

No, fino to je bilo tudi opravičilo, da si enkrat v prihodnosti omislim nov potapljaški računalnik, ki bo omogočal uporabo večih plinov. Vmes sem opravil še tečaje naprednega nitrox potapljanja in začel sem ogledovati vedno bolj sofisticirane računalnike. Na svoj “wish list” sem uvrstil:

• air/nitrox/trimix (opcija?)
• vsaj tri različne pline na potop
• dober zaslon, viden tudi v slabši vidljivosti
• standardnen in preizkušen algoritem
• čimbolj enostaven priklop na PC
• user replacabe baterije

Ker so takšni “tehnični” računalniki temu primerno dragi (VR3, ShearWater, X1 Liquivision >€1000), in ker jih v principu sploh ne rabim, bi verjetno še dolgo ostalo samo pri “wish listi”.

Nov igralec v Areni (in za atraktivno ceno!)

ČE ne bi naletel na Open Source Tauch (Trimix) Computer MK2. Že samo “open source” v nazivu je bil zame dovoljšen izziv in razlog za nakup, sploh pa cena okoli €650!!! Za ta denar dobiš računalnik za naslednje desetletje tauhanja, v konkurenci najbolj tehnološko dovršenih igrač in to za ceno (malo nad)povprečnega Suuntota ali Aladina. In dober izgovor za trimix tečaj, če bi me slučajno “prijelo”.

Lastnosti strojne opreme:

• Open Source Firmware with full schematic of the hardware
• 5 Preconfigured Trimix gases + 1 Trimix configurable during the Dive
• Fixed SetPoint CCR (Three Setpoints + 5 Bailouts)
• Excellent PC Software Support with JDiveLog and Divinglog
• 40 Custom Functions
• User replaceable Li-Ion Battery with coin-slot battery cover
• Battery life > 40h at maximum brightness in Divemode
• Charges via any USB Port within 5 hours
• 2,4″ (6.1cm) OLED Display
• Two additional status and warning LEDs
• 4mm highly scratch-resistant borosilicate Glass display
• Electronics completely encapsulated, no airspace left to crush or flood
• Two Piezo-electric Switches, usable even with extra thick gloves
• high-tech flex-velcro wristband
• 70 x 65 x 29 mm (width x height x depth)
• Weight 160g

Proizvajalec je majhen inženirski biro Engineering firm HeinrichsWeikamp GbR – Matthias Heinrichs & Christian Weikamp. Fanta, ki ob OSTC MK2 ponujata še naprednejši potapljaški računalnik DR5 ter dodatke za podvodno fotografijo. V letu 2009 sta naredila kar velik pretres v tehnični potapljaški druščini, predvsem s ponudbo OSTC, ki je vzbudil mnogo pozornosti in dal misliti “velikim” konkurentom. Southerndivers.co.uk Techdivers.co.uk

Načeloma proizvajalec “prodaja” samo HW – torej strojno opremo, SW dobiš zastonj in na razpolago je programska koda. Torej vsa polna funkcionalnost in nadgradnje brez PIN upgradeov in doplačil, vse v full OLED barvah!:

Značilnosti priložene programske opreme:

• ZH-L 16 model about tissue saturation by A. A. Bühlmann
• Multigas open circuit (air, nitrox und trimix)
• GF deco extension (Deep Stops)
• Gauge mode with Stopwatch and average Depth
• Constant ppO2 mode
• Apnoe Mode
• Custom Functions CF1 – CF41
• Dynamic logbook profile / protocol
• Graphic display of tissue saturation in surface mode
• Graphic display of tissue saturation in diving mode

“Open source” v tem primeru ne pomeni čisto enakega principa in možnosti, kot na primer pri OpenOffice.org, Mozilli ali Linuxu, omogoča pa brezplačen dostop do najnovejših različic programske opreme. Tako izvorne kode kot tudi izvajalskih datotek. Nameščanje nove verzije SW je takorekoč hipno in s pomočjo kliak ali dveh.

Prav tako tudi ni pričakovati, da bi uporabniki sami pisali dodatne rutine ali igrice za OSTC MK2. Kljub temu to zahteva precej znanja. Ja pa ta možnost OMOGOČENA.

Prednost tega Open source pristopa je v polno dostopni in funkcionalni programski opremi. Ta vedno omogoča vso funkcionalnost, ki jo konkurenti običajno zaračunavajo.

Nekaj o deco algoritmih

Čim se od rekreativnega odmaknemo malo proti tehničnemu potapljanju z dekompresijkimi postanki in uporabo plinskih mešanic, hitro privrejo na dan prerekanja in pametovanja o deco algoritmih, ki jih računalniki, plannerji ali tablice uporabljajo za izračun krivulj potopa in potrebnih deco postankov.

Fiziologija potapljanja je pravzaprav eno veliko matematično ugibanje o delovanju človeškega telesa. In znamenita trditev da, da so vse tablice in računalniki natančni in pravilni samo dokler telo sledi predpostavkam, je še kako resnična. Kljub temu pa so raziskovalci fiziologije potapljanja v preteklih 10-20 letih naredili velik skok v oblikovanju matematičnih modelov. Temelj so postavili Haldane in Buhlmann, kasneje pa so se razvile “naprednejše” metode, ki upoštevajo še novejša dognanja fiziologov.

Največje novosti so na področju globokih postankov “deep stops”, ki preprečujejo nastajanje mikromehurčkov, ki so (baje) najpogostejši vzrok deco bolezni pri potapljanju pod Haldanejevimi M-vrednostmi.

Mnogi algoritmi so zaprti in proizvajalci ne muksnejo kaj dosti o vsebini, kot je recimo Suuntotov RGBM (Suunto Reduced Gradient Bubble Model) in Suunto RGBM Tech različica in so običajno precej konservativni, ampak učinkoviti za rekreativno potapljanje in Nitrox mešanice.

Med tehničnimi potapljači sta najbolj čislana algoritma (VPM-B (VPM Decompression Bubble Model Decompression Programs, ki je računsko bolj zahteven) ali Buhlmannov  ZH-L16 z GradientFactorji)

ZH-L16 načeloma sledi deco krivulji, je vedno tik pod M-vrednostmi za posamezno tkivo, torej maksimalna desaturizacija, kar omogoča neposredne dvige iz globin in daljše plitve postanke. Ravno zaradi mikro mehurčkov je Eric Baker utemeljil in “izumil” teorijo gradient faktorjev. Tako GF LOW določa do katerega % M-vrednosti se tkivo lahko napolni pred prvim globokim postankom (običajno med 10% in 30% in s tem generira bolj ali manj globoke prve postanke), GF HIGH pa s kakšnim % M-vrednostmi nas računalnik spusti na gladino (tipično 70%-90% in s tem bolj ali manj dolge plitke postanke) S temi razširitvami je ZH-L16 manj prijazen do mehurčkov in omogoča varne in globoke potope, podobno kot VPM-B.

Torej, OSTC MK2 uporablja ZH-L16 GF, za VPM-B pa je baje strojno prešvoh, zato kakšen V-planner Live odpade!

Prvi vtisi:

Dva dni po nekaj izmenjanih mailih z Matthiasom in plačilu, me je na mizi čakal škatlica (DHL). Lično in dobro zapakirana! V kartonasti škatli so se skrivajo:

• en kup stiroporastih pahuljic
• dva svinčnika HeinrichsWeikamp
• reklamni prospekt
• navodila za OSTC MK2
• plastična/neopren škatla za OSTC MK2
• USB kabel
• OSTC MK2 himself

Diši malo po novem, malo po plastiki in malo po masti s katero je namazan! Pa neznansko oglat in grd je!

Najprej pade v oči OGROMEN in SVETLEČ barvni OLED zaslon. Se mi zdi, da v slabši vidljivosti ne bo treba več bolščati v zaslon in si natikati špeglev! Pokrovček za baterijo ter za USB port in dva piezo gumba so vse kar najdemo na škatlici.

Na suhem lahko preskusim le nastavitve in simulator potopov. Juh, kak je fajn če dobi človek v roke novo igračko!

Še nekaj slik simulatorja v dive modeju:

Kaj več pa enkrat ko bom uspel priti pod vodo!

Do takrat pa naslov proizvajalca:

HeinrichsWeikamp GbR