Sredo namenimo obisku Marmarisa in Fethiye. Vstanemo kot ponavadi ne prezgodaj, a vendarle tako hitro, da ujamemo dolmuš do Marmarisa ob 10h (vozijo skoraj na vsako polno uro). Med vožnjo ugotovimo, da je bilo edino pametno uloviti ta prevoz, saj bi se vsako naslednjo uro bolj kuhali v vročini.

Prihod v Marmaris nas je presenetil s tlakovanimi cestami. Čisto brez heca, vse ceste, široka vpadnica, kot tudi vse stranske ulice so tlakovane iz betonskih kock in moram priznati, da so bile videti veliko bolj solidne, kot prenekatera naša cesta. Prijeten prvi vtis.

Sprehodili smo se po glavni ulici, nekoliko spraznili svoje račune na bankomatih, da smo si pridobili nekaj turških lir, s katerimi se je dalo pri nakupih veliko bolje barantati kot pa z evri. Ker nas je misel, da bi videli Fethiye, precej mikala, smo se po ogledu nekaj zlatarn usedli na zajtrk in zaslužen kofetek ter skovali plan.

Dean je pri bližnjem rentacarju zdilal dobro ceno za 9 sedežni Hyundai (105YTR (€47) za Hyundai Starex )in zelo hitro smo se odpravili proti cilju-Fethiye. Vožnja je trajala 2h, a se je resnično izplačalo. Mestece je lušno, ima svojo marino, ki je zanimiva, nekaj  kulturnih znamenitosti in seveda neskončno trgvinic. A ker je bila lakota velika, smo ogled začeli ponovno z meze, ki je bil spet nekoliko drugačen od že sprobanih, a izjemno okusen.

Zdaj, ko so bili trebuščki polni, smo se razšli vsak na svojo stran in se porazgubili po mestecu za 2h.

Utrujeni smo se vrnili z avtom v Orhanye, saj je bila ura tako pozna, da nas v Marmarisu rentacar man ni več čakal. Naslednje jutro sta Dean in Jana odpeljala avto nazaj v Marmaris, pridružila pa sta se še Meri in Andro. Kositri smo ostali pri barki in se namakali v bazenčku.

Torek, že tretji dan odkar sta prišla Andro in Mary. Napovedan je meltemi, Marmaris pa po vodni poti precej daleč, zato razmišljamo o nastanitvi v Orhaniye in potem s kakšnimi skooterji ali rentaccarjem do Marmarisa ali Fethiye. Marmaris je velik in itak bi morali iskati privez nekje v okolici.

Jadramo globlje v zaliv Hisaronu Korfezi mimo Selimiye do Orhaniye. V zalivu ob vasici Orhaniye je tudi znana Marti marina, ki jo seveda preskočimo in se odpravimo do gostilnic in jettijev na dnu zaliva. Izberemo sredinsko, ki obljublja Free mooring, electricity, water, pool, wi-fi. Vse kar si lahko človek poželi. Seveda pričakujejo, da občasno uporabiš njihovo gostilnico. Glede na to, da nas je na barki sedem nam itak bolj ustreza če občasno jemo zunaj. Sploh zato, ker so enostavnejše in zelenjavne jedi relativno poceni. Meze. ki jih imajo povsod, so običajno okoli 1o YTL (€5) in glede na siceršnjo vročino, preko glave zadosti. Človeku kar paše dneve preživeti na haydarju (turški tzaziki), dolmah, raznih jogurtnih prilogah, paradižnikovi solati in belem kruhu.

Ko se približujemo jettijem konkurenčnih gostiln, nas na vsakem že čaka domači agitator, ki visoko drži mooring, kričeč objavlja svojo ponudbo  in se bori za nove goste. Takoj ko izberemo svojega, se ostali umaknejo in čakajo na naslednjo priložnost. Po privezovanju se še enkrat prepričam o brezplačnosti ponudbe, posebej še potrebujemo svežo vodo za pranje barke in polnjenje tankov, ki so skoraj čisto prazni. Skoraj 300 litrov gre v tanke, kar nam sedmim zadošča za 3-4 dni pranja posode, kuhanja in zmernega tuširanja.

Everythink is free, take the electricity, water and be our guests on our little pool! Our guests usually use our restaurant! Galantno in nevsiljivo (?) kot samo Turki znajo. Človek sploh ne dobi občutka, da te gledajo kot hodečo denarnico, skoraj sram te je, da ne bi prišel vsaj na večerni meze.

Prikaži večji zemljevid
Našim južnim sosedom (pa tudi domačim turističnim delavcem) sploh ne bi škodil en poglobljen tečaj turističnega pristopa, prijaznosti in boja za goste. Vprašnje pa je, če bi tak tečaj kaj pomagal! Vse bolj se mi zdi, da so nekatere lastnosti in način razmišljanja globoko zakoreninjeni v kulturi in zgodovini narodov in ljudi.

No, ob pranju barke so se v vodi znašli nekakšni kosi alg, zato sem tanke polnil skozi filter-Katja mi je priporočila cedilko začaj.

Popoldne si ogledamo okolico in se pozanimamo za jutranji dolmus.

Naslednji dan odrinemo proti zahodu, kar pomeni proti meltemiju. Naš Turek v restavraciji Rose Mary, je med drugim napovedal tudi “storm”. “We know it will come, but we don’t know when!” Ups, Katja ga čez nekaj minut vpraša, kaj je to po njegovem “storm”. No lightning, no black clouds, just a little higher winds than this days. “This day” pa meltemi šiba med 20 in 25 vozlov. Neprijetno, če moraš pluti proti vetru. Zdaj je tu! Žal! Čeprav so mi takšni stormi mnogo bolj všeč kot jadranske nevere, ki ponoči v 30 minutah razturijo vse živo.

Torej do 30 vozlov v nos. Prva priložnost za postanek je English harbour nekaj milj dalje – da ne mučimo prišlekov že prvi dan. Ampak zaliv je precej velik in zelo udobnega zavetja ne daje, vsaj ne na sidru, na jettije pa nam ne diši. Po kopanju nadaljujemo proti zahodu in se odločimo za Kragilibuk Guzlemek. Zaščiten, dolg zaliv na koncu ponuja le neko zanikrno “restavracijo”, ki jo vodi ostarela, redkozoba angleška hipijevka. Po večletnem potepanju po Turčiji je v Anglijo pripeljala turškega moža. Po nekaj letih se je odločila za vrnitev v Turčijo, čemur se je mož odločno uprl. Tako zdaj ločena živi v zalivu na turški obali in ob pomoči lokalcev fura napol gostilno. Glede na videno smo jedli raje doma. Ziher je ziher. Barilla je povsod enaka 🙂

V naslednjih dneh nas čaka dolga pot do zahodnega rta polotoka Datca. Spet proti meltemiju.

V nedeljo zjutraj (spet ne dovolj zgodaj) plujemo ob južnih obalah Gokova Korfezi, ki so odrte proti vetru. Amazon creek je sicer lep, ampak spet odprt proti meltemiju, v zaščitenem notranjem delu pa odločno preplitek za kobilico FirstTuxa.

Odločim se, da danes preživimo v zalivu Kucuk Cati in jutri navsezgodaj, preden se dvigne meltemi odrinemo dalje. Zalivček je zaščiten in po mediteransko se vežemo na sidro in z vrvmi na zahodno obalo. S Katjo od lokalnih smetarjev (no niso smetarji, ampak lokalni ribiči, ki skrbijo za čiščenje zaliva), kupiva kilo majhnih ribic, šparov in picov (jok kilo – torej niti kilo) ter paradajz in zelenjavo. 10 YTL (€5) vse skupaj. Na lešo so dobre, še najboljša je sveže ulovljena Nikina riba (ribica).

V ponedeljek ob 6h odrinemo proti vzhodu in okoli rta proti Marmarisu.

Okoli 11h smo že okoli rta in postanek je v zalivu pred antičnim mestom Knidos. Oziroma po domače “mrzle vode”. Prvi namreč skočim v vodo, ki nima niti 20C. Ko skoči tudi Nika, izdavi samo iskren “pi… je mrzlo”.

Ogled razvalin mesta je preveč za naše razgrete glave, zato se samo sprehodimo po okolici in v gostilni pomenkujemo z lokalnim posebnežem (našemljen v pisane hlače in kodrasto lasuljo za vabljenje turistov v njegovo gostilno).

Popoldne spet jadramo z vetrom v krmo (20kn+) mimo južne obale polotoka Datca, mimo grškega otoka Symi proti zalivu Dirsek na Zahodni obali polotoka Bozburu. Pričaka nas idila (žal preveč jadrnic) in majhna gostilnica, kjer nas spet okupirajo meze in izgara (gril). Prekrasen miren večer v kokpitu.

Obljubljeni tuš je sicer z morsko vodo, ki teče po majhnem curku, umivanje je bolj udobno na krmi barke.

V četrtek zjutraj zapustimo Kalimnos in odjadramo proti jugu. Nekam na kopanje, ker vročina postaja neznosna. Pserimos je prvi grški otok na poti proti Kosu, kjer bomo tankali diesel, ki je v Grčiji precej cenejši kot v Turčiji, skoraj 30 centov pri litru. Meltemi nam piha v pol krme in z več kot 7 vozli smo hitro pred otokom.

Pserimos je majhen otoček s 130 stalnimi prebivalci, ponuja na SW obali zaščiten zaliv z lepo peščeno plažo. Nekaj gostilnic, trgovinica, hotelček in majhno pristanišče za dnevne izletnike.

Meltemi vedno bolj nažiga, zato je zakopano sidro edino zagotovilo mirnega kopanja. Na plaži ne zdržimo dolgo, ker sonce neusmiljeno žge. V senci pijemo kavo in ližemo sladoled. Lokalni pobalini prodajajo hobotnice po €30 za slabe tri kile, kar sami naj jih imajo.

Naslednji skok je do marine na Kosu, oziroma do pumpe.

Nadaljujejmo  divjo dirko v pol krme nazaj proti vzhodu mimo Bodruma proti zalivu Gokova, globokem zalivu pod notranjosti. Proti večeru najdemo privez na boji pred gostilnico v zalivu Çökertme. Pričaka nas prijazen reklamator gostilniške ponudbe Rose Mary, ki nas priveže in na hitro predstavi ponudbo. V naslednjih dveh urah nas trikrat pride pobarat, če smo že pripravljeni za večerjo. Odločimo se za ladjsko kuhinjo in večerni obisk na manjši meze. Mažemo solate (hobotnične), kavo in halvo. Ker iščemo rešitev za jutrišnji postanek, kamor bosta lahko Andro in Mary prišla s taksijem iz letališča Bodrum, se Dean spoprijatelji s Turkom iz sosednje mize. Prototip osvajalca osmana. Dvakrat pečen, kodrasti črni lasje, tetovaža, mišice, kratke hlače in bela majica brez rokavov. V ustih ves čas čik in pivo pred njim. Če so takšni pred stoletji prišli pred Dunaj, ni čudno da s(m)o se jih vsi bali.

Izkaže se, da je mnogo manj nevaren, kot izgleda. Lokalni skiper, solastnik majhnega čarterja, se ukvarja s prevažanjem turistov na čarterjih, ter kot transfer skiper za Bavarie in druge jadrnice, ki jih vozi iz Izole v Turčijo. Tako mu je kristalno jasno, kje je Slovenija, Ljubljana in vse ostalo.

Sledi krajše predavanje o zalivu Gokova, kam se splača iti, kje so varni privezi, kaj preskočiti. Za jutri svetuje Sogut ali English harbour na dnu zaliva na južni obali. Takoj pokliče prijatelja v Sogut, ki lahko gre po “prišleke” (Nikina definicija za Androta in Mary) za ceno €90. 110km v eno stran, vožnja tja in nazaj ter čakanje 5 ur! Ceneje kot taksi, pa še ve kam peljat, ker tam živi. Androtu posredujemo telefon.

Naslednji dan se z vetrom v krmo gugamo proti vzhodu in oblubljenim plažam na Cleopatra’s beach, ki je polna guletov in kopalcev, zato takoj “produžimo” proti zalivu Sogut, kjer se privežemo v Global Sailing club. Lastnika sta Turek in njegova angleška žena, ki sta skupaj s tremi otroci v 80ih letih obplula svet na HallbergRassyju 49. Gredo se nekakšen eko sailing paradise. Plusi: prekrasen klub v senčnem gozdičku, z jadralsko šolo (optimisti + laser), restavracijo, trgovinico, wcji + tuš, pontoni z elektriko in vodo, minusi: stane €20 in sladka voda, ki jo dobiš na pontonu je slana, očitno jo delajo z razsoljevanjem. Ker prideta prišleka pozno ponoči, jih moramo pričakati na pontonu in se s tem sprijaznimo. Vasica je od boga pozabljena, obstaj samo zaradi jaht, ki se ustavljajo na “jettyjih” (plavajoči ali pomoli na kolih) in jedo in pijejo v restavracijah. Spet meze … izgleda da ne bo nič z lahko in siromašno poletno hrano.

Okoli polnoči prideta Andro in Mary in veselje se po uničenem viskiju konča proti jutru.

Zjutraj sem se, kot se mi na barki izjemoma vedno dogaja, zbudil že precej zgodaj, pred osmo. Sonce se je vzpenjalo po hribu, pomol je bil še v senci, v bifeju nasproti pa je neka mama že pridno čistila in pripravljala bife  za prve goste. Sicer ni znala niti besede angleško, ampak sva se nekako pretolkla do grške kave z malo sladkorja in malo mleka. Mimogrede, grška kava = turška kava.

Kmalu privekajo iz barke še drugi in hitro se spakiramo proti cca 25nm oddaljenemu Patmosu, ki obljublja marsikaj. Med drugim tudi enega pomembnejših samostanov grške pravoslavne cerkve z jamo, kjer so se St.Johnu (JAnezu?) prikazali prizori Apokalipse.

Preskočimo arhipelag Arkoi, skupinico otočkov, ki precej spominjajo na dalmatinsko obalo okoli Kornatov. Goli, pusti, tisočeri otočki s prelepimi zalivčki in plažicami. Nika si je naročila peščeno plažo in upamo, da jo bomo našli na južni strani zahodnega rta Patmosa. Plaže so res peščene, je pa obala precej plitva, zato končamo v 4m globine kakšnih 50m od obale. Moram se žrtvovati in se pustim zagrebsti v pesek, v čemer Nika neskončno uživa, dosti ne zaostajajo Katja, Dean, Jana, mene pa ležečega na hrbtu opeče po obrazu kot prašiča. Vse za otroke !

Popoldne vplujemo v Skalo, edino pristanišče na Patmosu, skupaj s 300 metrskim “love boatom”. Patmos je poln predvsem zaradi samostana.

Z Deanom se podava na lov za scooterji s katerimi bomo osvojili Choro, glavno mesto in samostan. Iz €20 pridemo na €15 za dva scooterja za cca 3 ure in malo bencina moramo dotankati. Jana in Dean šibata ko strela, družina Kositer pa je zaradi (mojih) kil malo počasnejša. Polagamo ovinke, turiramo v hrib in drvimo v dolino daKatja bremza in Nika uživa. Ogledamo si tudi zaliv SE od pristanišča, kejr kanimo prespati. Mestni privez za jahte grozi s cenami in obveznimi postopki prijave. Tega pa se ne gremo!

Okoli sedmih svoj prostor (edini še prost) prepustimo 25metrski jahti, za katerega je Deanu še nekaj dni bilo žal, da ga ni vnovčil vsaj za €200.

Privežemo se na bojo v omenjenem zalivu, ki je poln jadrnic in čolnov na bojah in sidrih. Jedli smo …. ma ne vem kaj, ampak bilo je dobro. Položimo samolovke, vršo in čakamo ….

V sredo zjutraj po kopanju v sveži vodi švignemo na jadra proti jugu, proti Lerosu in Kalimnosu. Vrša in samolovke so bile prazne.

Po večurnem jadranju se ustavimo za kratko kopanje na Lerosu in tako uresničimo info, ki smo ga dali Janini mami. Ker Jana ni točno vedela kje smo je vedno rekla, da na Lerosu in smo ga šli tudi res pogledat. Luškan zaliv, voda sveža, več pa od Lerosa nismo odnesli.

Pot nadaljujemo ob E obali Kalimnosa in upamo na prostor v globokem zalivu ob vasici Vathi. Žal ne, edino (pol)mesto na koncu pomola mi ni ustrezalo, pa mi je bilo ptem skoraj žal. Namreč tudi naslednji zalivi so bili naseljeni s tunišči, ki pa niso najboljši sosedi pri prenočevanu, namreč smrdijo, pa še kakšne nebodigatrebe lahko privabijo. Končamo v mestu Kalimnos, privezani na rivo sredi mesta. Srečamo jadrnico Savarna (Hanse 531) ter popotnika Keitha in Pam,  Avstralca, ki že nekaj let plujeta od Severnega morja, kjer sta v Greisvaldu prevzela Savarno, ob obalah Europe, po sredozemlju okoli Grčije, Turčije. Njun blog je bogat vir podatkov in vtisov o obiskanih obalah.

Kalimnos je zanimivo mesto, sicer obkroženo z industrijskimi obrati in precej hrupno, vednar kljub temu ima grško dušo. Večerja na rivi.