Pot do Ikarije bi morala biti več ali manj sprehod, a se spet izkaže da malo daljši. Preko 40 nm je samo do začetka Ikarie, potem pa še cca 10 nm do mesta Ayios Kirikos, ki je več ali manj edino pristanišče na otoku, vredno tega imena. Pa še to je bolj zasilno. Zunanji valobran manjšim plovilom ne nudi nobene zaščite, notranji pa je poln domačih kajičev in neprijetno plitek po robu. Izbrali smo pomol na desni, kjer pristaja tudi lokalna „pruga“ iz Samosa. Meni se je zdelo malo sumljivo, ker nas je že ob prihodu v brezvetrju gugalo, Katja pa je bila čisto zadovoljna. Seveda, da se ni treba še enkrat prestavljat. Ponoči je bilo pa veselo – guganje mrtvega morja iz odprtega, škripanje in cukanje vrvi, potem pa še jutranji trajekt z zvoki in valovi.

Sicer pa je Ikaria, oz. Ayios Kirikos meni dokaj simpatičen kraj, malo odštekan od turizma. Verjetno zato, ker je v povojnih letih ena izmed levih grških vlad z skrajnimi levičarji (komunisti) obračunala tako, da jih je enostavno odselila na Ikarijo. Te se očitno niso kaj dosti sekirali in so si tukaj naredili svoj raj na zemlji. Vstajajo ne pred 12:00, ne vem če ima to kaj veze s komunizmom, baje pa s tem širijo poslanstvo svojega otoka, to je svarilo pred veliko nezdravo ambicioznostjo (poduk Ikarjeve zgodbe o visokem letanju in nizkem padcu). Zato rajši zjutraj dolgo spijo …

No, prvi maj pa praznujejo z vsemi častmi, plakati s sovjetsko in severno korejsko estetiko so polepljeni po vsem mestu. Vedno je delavec v ibercugu s francozom v prvem planu, v ozadju pa neki žerjavi in stroji!

Iz vse te tradicije izhaja tudi prikrito nasprotovanje vse preveč razvitem turizmu po grških otokih. Zato pa se na mestnem trgu igrajo domači otroci, na 200m imajo tri trafike, (skoraj izključno) domačini pa srkajo uzo in prigrizujejo meze cel dan. Gyros fast food na levem koncu ima skoraj najboljšo ponudbo kar smo je do sedaj srečali v Grčiji.

Saj verjetno veste, kaj pravijo, da je Ikar, sin Dedalusa (labirint mana), skušal pobegnit iz ujetništva tako, da si je iz ptičjega perja naredil krila tako, da je perje zlepil z voskom. Pa je revež poletel tako visoko proti soncu, da mu je to stopilo vosek, krila so razpadla in štrbunknil je na zemljo v morje in tako je nastala skala, ki so jo poimenovali Ikarija.

In res, ko se človek pripelje proti otoku, je fasciniran, kaka skala je to. Prebrali smo tudi, da tukaj ljudje sploh ne vstanejo iz postelje pred 12h in tako je tudi bilo res. Zjutraj ni bilo pravega življenja. Vse skupaj je nekako oživelo šele šp 16h. Mi smo se privezali čisto v glavnem mestecu Ayios Kirikos. Družbo nam je delala samo še ena jadrnica dveh 70 letnih Nemcev, ki počasi plujeta po sredozemlju sem ter tja in sta polna dobrih nasvetov in napotkov, kje s dobri in poceni privezi in prijazni domačini. Tod okrog plujeta že od leta 2000 in takrat sta bila tudi zadnjič na Hrvaškem. Po tistem se jima je zdelo zelo neumno, da bi ju še odirali za praktično nič gostoljubja, glede na to, kako se jima je godilo v drugih deželah. Saj to je bil pravzaprav tudi naš razlog, da smo se odločili malo povohljati še okoliške obmorske dežele. Res je, da je hrvaška obala prekrasno filigransko razgibana, a kaj, ko še preden uspeš dodobra izostriti sliko, ko pogledaš po okolici (še pred pristankom-privezom ali sidranjem), že pridrvi br,br,br,br….kaka ženička ali gospodič v čolničku, maha s paragonskim blokom in te obvešča o višini plačila, ki pa te vsako leto znova preseneti z višino. Tega ni ne v Grčiji, ne v Turčiji. Zdaj lahko že rečem, da je preverjeno.

Sprehodili smo se po precej skromnem mestecu, ki ga turistočna masovka ni uspela okrniti. Domačini so zvečer posedali pred parimi tavernami in pili ouzo ter zobali zraven neke specialitete (no vsaj nam so se na prvi pogled zdele, saj so imeli tako na krožnik zložene popečene škampe, pa sirček, pa majhne ribice,…). Bolj ko smo se muzali okoli in spraševali, bolj so nam gostilničarji zatrjevali, da to niso restavracije za jest, ampak gostilne za pit. Z dolgimi nosovi smo si poiskali gyrosarnico in se zadovoljili ponovno z mesom, ki pa nam ga je prvi teden potovanja itak primanjkovalo. Če pa na tem mestu lahko primerjam vse pojedene gyros pite na tej poti, moram priznati, da je zame nezmotljivo naj, najboljša gyros pita tista, ki sem jo jedli na Krfu in smo jo odkrili lansko poletje, ko smo se potepali po Ionskem morju do Zakyntosa.

Zjutraj rešujem še izziv nafte. Ermoupolis namreč nima črpalke na obali, pilot navaja klic po VHF 8 kanalu, kjer baje dežurajo mini tankerji. Seveda vse spi in se ne javlja. Ker smo privezani točno pred zgradbo harbor masterja, se določim, da bomo tukaj po predpisih prijavili svoj prihod v pristanišče. Ob lanskem vplutju v grške vode smo namreč dobili mapo, v katero morajo ladje pri pristaniških oblasteh potrjevati svoj obisk. Mapa velja do popolnitve, ima pa nekaj deset prostorčkov za

potrjevanje. Ker smo potrjevali bolj redko, nam je lani uspelo izpolniti le tri potrditve. Torej Syros bo naslednji.

Prijazni informator na vhodu me še enkrat vpraša, če želim potrditi prihod in seveda odločno prikimam. Nato se loti posla. Traja 20 minut, izpolnim tri formularje, dvakrat moram skočiti v zgornje prostore, za kopiranje dokumentov in menjavo denarja, na koncu pa olajšan za €13,70 končam s potrjeno knjižico. Zdaj vem zakaj jadrnice večinoma ne potrjujejo prihodov v pristanišče 🙂 Aha, v bistvu pa sem želel tudi izvedeti, kje se tanka. Informator me napoti na pumpo na drugi strani pristanišča, kjer lahko baje „make a deal“. Z barko se premaknemo preko zaliva, diesel imajo, nimajo pa kant, s katerimi bi ga spravil do barke. Klic na drugo telefonsko številko +302281084103 reši problem in čez 20min imamo v tankih 124L nafte iz mini tankerja.

Mahnemo jo proti Delosu na ogled najpomembnejših izkopanin antike na Kikladih.

Malo jadramo, malo motoriramo in okoli 13:00 smo pred Delosom. Pristanek na Delosu je prepovedan, pogojno lahko barke sidrajo v prelivu pred pomolom. Motovilimo se med 4-5 čarterskimi barkami z ruskimi zastavami pod levim križem – ruski čarteristi torej. Preden se zasidramo, skopamo (brrrrrr), usposobimo revčka, namontiramo motor in priplujemo do obale je ura že 15:00. Tam nas pričaka prijazna, a odločna Grkinja, ki nas spomni da Delos deluje samo do 15:00 in da se lahko oglasimo jutri. Šit, torej vse zastonj, pa še v Lonelyju to lepo piše, ampak mi raje čitamo Jill Mansell!

Ikaria je daleč, zato gremo na sosednji Mykonos, ki je baje karikatura grške avtentičnosti, zato pa toliko bolj monden in privlači vse živo – prosto po Rodu Heikell-u „yacht set, jet set, backpackers, artists – real and pseudo, nudists, gays as well as ordinary holidaymakers“. Torej, ne vem če to ravno iščemo. Plus, privez v mestu ni mogoč, ampak le v 2km oddaljeni „marini“ new harbour v izgradnji. Tale je res še v izgradnji in privez na pomole je zastonj, čeprav delavci zjutraj pridno šauflajo in v letu ali dveh se utegnejo stvari spremeniti na bolje in dražje 🙁 Marina je polna, ker smo padli točno v sredo ruske flotilje čarteristov (tisti na Delosu so bili le del večje jate) na 50 čeveljskih jadrnicah, opremljenih z ruskimi zastavami, naši sosedje so razobesili celo staro sovjetsko s srpom in kladivom. Skiper je bil očitno neki vojak, saj je popoldne paradiral v uniformi. Na sosednjem pomolu, pa je član ene posadke zjutraj imel „jutarnjo vježbe“. „Do pojasa goli“ je delal sklece, fazanov let in druge elemente iz nabora tudi bivše jugo vojske 🙂 Sosedje na Cycladesu 50.5 so celo noč kurblali motor. Ne vem zakaj!

Mykons potrjuje svoj sloves, lokalcev je res bolj malo, bele hišice z modrimi polknami in ozke ulice polne izključno trgovinic pa slikovite do konca. Labirint uličic in majhnih hišic z balkončki, strmini stopnicami ponuja klasične turistične nepotrebščine in nekaj avtentičnih zadev – recimo ročno tkane srajce, šale – lan, bombaž. Vse pa seveda po dvojnih, trojnih cenah.

Žal so vse več ali manj hotelske kulise. Vas zgrajena za turiste in obiskovalce in velikih „love boatov“, ki vsakodnevno obiskujejo Mykonos. V času našega obiska sta MSC Musica in Aida spustili svoje drobovje v mesto, kjer so jih čakali pretkani grški trgovčiči in gostinci in cuzali evre in opicanjenih in dišečih Špancev, Italijanov, Nemcev in drugih zahodnjakov. Japonci so okupirali najdražje bare na zahodni obali ob morju, kjer poleti verjetno mrgoli „galebov“ z zlatimi verižicami, D&G čevlji, Armani puloverčki in spuščenimi trneki. Kljub temu je Mykonos vreden ogleda, sploh v pred ali posezoni.

Meni ni bilo več do špagetov po €15, zato smo se vrnili na barko in jedli domače po €0.

Pot nas je danes vodila proti Delosu, kjer so ostanki celotnega antičnega mesta. Že od daleč vidna. Pred otočkom Delos sta dve sidrišči za jahte in ko smo se zagnali proti prvemu, je bilo tam že 5 jadrnic. Na eni izmed njih se je sončila priletna nafrfotuljena gospa, ki je brž, ko nas je zagledala, pograbila radijsko postajo in začela v ruščini kričati, verjetno svojemu kapitanu, da smo prišli, vsiljivci na njihovo sidrišče. Ko smo bolje pogledali, smo videli, da so vse barke sicer grške, a so imele izobešene zastave ruskih posadk. Torej, so bili skupaj. Ker so sidrišče tako okupirali, da ni bilo mogoče varno zasidrati naše barke, smo se odpravili na drugo strani, na drugo sidrišče. In spet, še tri ruske barke. Zrinili smo se mimo njih in varno pristali. Sonce je prijetno pripekalo in Andrej je izrazil željo, da se bo kopal. Nika je od veselja poskočila in se mu takoj pridružila. Nato sta oba pogledala mene, šlevo, ki nisem bila najbolj prepričana, če je voda dovolj topla. In ker me je zadnje pol ure v kratkih hlačah na sidru kar precej prezeblo, sem oklevala. A kot vedno, se nisem pustila premagati. Vsi trije smo zaplavali, in zelo hitro tudi skočili iz vode nazaj na barko. Egejsko morje je leeeeedeeeennno.

Napihnili smo rešilni čoln, namestili motorček nanj in se odpravili na kopno gledat ostanke antike. A ko smo prispeli do kopnega, nas je že čakala majhna gospa v rdečm anoraku z nahrbtnikom, ki je govorila :“ It’s closed, it’s finished. It’s 3 o’clock. Go back!“ Zaprepadeno smo jo gledali, kaj nas zdaj naganja, saj gremo samo malo pogledat zgodovino. A gospa je resno mislila, in ni odnehala, dokler nismo obrnili čolna in se odpeljali nazaj proti bark. Takoj sem zgrabila vodiča in prebrla, da je res ogled možen le do 3h popoldan. Si lahko mislite, kako vzdušje smo imeli naslednjih nekaj minut na barki. Nika je to čisto OK sprejela, Andrej pa je sikal z besedami in bliskal z očmi. Kdo je bil kriv? Seveda jaz. „Glavno, da smo se šli kopat!!“ je siknil proti meni, kot da sem to jaz predlagala. Deset minut sem ga pustila potem pa vrnila backend udarec. To imam pač v krvi, da ne maram situacij, ko bi se kdo mulil.

Odpluli smo na Mikonos, za katerega vodiči pravijo, da ni prav nič več grški, ampak da je na njem vse podrejeno turizmu. Znašli smo se v nedokončani marini 2,5 km vstran od mesta, skupaj z 12 barkami Rusov. Poiskali smo si miren kotiček za prenočitev, se privezali in odpešačili teh 2,5 km do mesta. Mesto je sicer luštno, polno uličic med snežno belimi zaobljenimi hiškami s plavimi okni. A ravno v trenutku, ko smo prispeli do mesta, se je pred njim zasidrala velikanska križarka in na kopno spustila nešteto turistov, ki so mestece praktično preplavili. Sicer smo hoteli jest v kakšni tavernici, a tukaj tavernic ni bilo. Samo lovišča na denar. Med sprehodom po mestu smo Niko odpravili s hot dogom in odpešačili nazaj na barko, ter si tam pripravili fino grško solato, špageti napolitana in špageti s tuno. Napokani smo segli vsak po svoji knjigi in se odpravili počivat.

Okoli 8:00 odplujem iz pristanišča (Katja še malo leži), ki je precej prometno. Najprej me nacilja ena turistična barka, ki samo tuli in maha naj se umaknem. NE bremza ne spreminja smeri. Ko z vajenim manevrom zaobidem oviro, se znajdem pred katamaranom, ki s polno brzino (vsaj 12 kn) pluje po sredini v pristanišče. Spet vratolomno umikanje …

Končno plujeva (Katjo so dvignili sunkoviti manevri) ob S obali Aigine proti rtu Sounion in dalje proti Kei, Kitnosu in dalje Mykonosu. Veter v nos počasi pojenja, ostajajo manjši valovi.

Spet promet za popi…. Naenkrat se znajdemo na kurzu dveh vojaških topovnjač. Ne vem ali naj vztrajam, jih opozorim po VHF ali potegnem črto čimdalje stran. Plujeta s 25 vozli, ampak nas elegantno zaobideta. Grški sta, Katja jih ne pusti slikat, ker se baje „to ne sme“. Kaj, ali pridejo triej komandosi na vrveh, se zagugajo v kokpit, razbijejo šipe, odprejo fotoaparat in z zobmi pregriznejo kartico??? Kljub grožnjam dokumentiram napad grških vojaških ladij na FirstTuxa. Zraven srknem whiskey za pogum.

Ker se nam Kea in Kithnos ne po Lonely planetu ne zdita ravno zanimiva, jo mahnemo proti Sirosu, ki je včasih bil center „Kikladske civilizacije“. Od Kithnosa do Syrosa plujemo v ravni črti od rta do rta, ki si jo za svojo očitno vzamejo tudi razni SuperFasti in HighSpeede, torej orjaške mrcine za prevoz potnikov in tovora, ki ga žgejo od 30 do celo 40 vozlov. Več kot 70 km/h! Pri tem po mojem kaj dosti ne gleda na predse in radar, saj niti ne trzne ko se mu znajdeš na nišanu. Ali pa že nekaj milj prej ve, da bo šel vsaj 100m mimo.

Spet ne vem čisto točno koliko imamo nafte, zato proti koncu ob Syrosu jadramo. Najprej orca proti E, potem pa vse bolj v bok proti S, proti Ermoupolisu, glavnem mestu Syrosa, ki mnogo obeta. Včasih središče Kikladov, stičišče rimokatoliških, pravoslavnih ter turških vplivov. To se kaže v naboru cerkva in hrane.

Prihod v Ermoupolis v večernem mraku je bil prekrasen. Mestne hiše osvetljene, cerkve urejene in barvite, mesto polno ljudi. Slike povedo več kot besede.

Pilot opozarja na mrtvo morje ob NE mestnih pomolih, kar izkusimo ponoči. Zibanje kot v zibki, na srečo je veter od obale, tako da ne škripajo bokobrani.

Še gastronomski izplen v taverni v zakotni ulici, kjer smo v polni gostilnici bili edini tujci:

Jagenjček v fini jušni omaki iz paprike, (feta?) sira in rožmarina. Ta ni umrl zastonj. Kako bi Dejan to jedel!

Sipa na žaru in pečen sir, ki pa je bil (na Nikin) žal pikantna feta.