Počasi pakiramo stvari, urejamo stvari, ki bodo ostale na barki – potapljaška oprema, nekaj perila, oblek, jadralske obleke. Po mestu kupujemo še zadnje spominke za “sošolke”. V ponedeljek nas bo SunExpres iz letališča Izmir odpeljal do Muenchena in potem še drugi skok z letalom do Dunaja. Jutranji taksi skok do letališča – cca. 70km, nas bo stal €45 in dobro uro časa. Taksi smo si že dan prej rezervirali v mestu in zjutraj nas čaka pred marino.

V Turčijo se vračamo enkrat konec junija, ko bomo odkrivali obalo in notranjost južno in vzhodno od Kusadasija – Bodrum, Marmaris, verjetno vse do mesta Kas.

Danes se zaključuje naše potovanje v Turčijo.

Bilo je zanimivo, ker so nas velikokrat obiskali delfini. Igrali so se pred špicom barke in mi smo jih lahko opazovali. Uživala sem tudi, ko smo videli razne znamenitosti mest in veliko ogromnih in velikih cerkev. Z mamo sva velikokrat šli v mesto in v majhnih trgovinicah nakupovali. Ko smo se vozili včasih celo 15 ur na dan, mi je bilo zelo dolgčas. Najbolj všeč na celem potovanju pa mi je bilo, ko smo v Adalandu plavali z delfini. En mi je dal celo poljubček. Delfini imajo zelo gladko kožo in vsakih 20 minut morajo priti na površina da zajamejo zrak. Ogledali smo si tudi njihov nastop. Prej sploh nisem verjela da lahko delfini skočijo tako visoko. Na koncu predstave so nas delfini z repom pošpricali z vodo. Bili smo zelo mokri.

To potovanje si bom za zmeraj zapomnila.

Da ne bi slučajno mislili, da smo včeraj šli kmalu spat, po celodnevni vožnji. Najprej smo morali urediti vse papirje v marini in potem pridobiti vizume. Osebje je izjemno prijazno tukaj. Pozdravit nas je prišel tudi manager marine in vljudno poklepetal z nami. Gospodična na recepciji pa nam je kolikor mogoče hitro uredila papirje za letni privez, dala osnovna navodila in vzela vse podatke in potne liste, da nam bo v soboto uredila vizume. Neverjetno super, saj po prebranem na internetu urejanje papirjev v Turčiji lahko traja tudi cel dan.

Takoj za formalnim delom, nas je Nika zvlekla v mesto in do polnoči smo se sprehajali po uličicah, šli jest in se zabavali. Celo šišo smo uspeli pokaditi. Sicer bolj na hitro, ker je bilo zvečer precej mrzlo, mi pa smo bili še v kratkih hlačah. Zvečer smo se samo vrgli v postelje.

V soboto zjutraj sva z Andrejem Niko pustila spat, sama pa se odpravila na sprehod po marini, da si malo ogledava, kaj vse tukaj je. Bazen, ki ga lahko uporabljamo, je trenutno popolnoma oporečen, tako da bomo videli, kaj bo poleti. Kavica, ki sva si jo privoščila ob obali pa je bila odlična. Opazovala sva ljudi, ki so kot mravljice hodili sem in tja po marini in urejali svoja plovila. Večina jih ima kolesa ali skuterje. Pravi živ žav. Nekje 30 bark tukaj prezimi in ljudje pravijo, da je prav luštno.

Ura je bila nenadoma 11 in morala sva zbuditi Niko, če smo hoteli priti pravočasno do Aquaparka na šou z delfini, ki smo ga Niki obljubili. Pred marino smo ujeli minibus, ki nas je za 1,25€ na osebo pripeljal pred Dolphin park. Vsi trije smo bili vznemirjeni. Plavanje z delfini je nekaj, kar bi moral vsakdo poskusiti. Je sicer drag hec, 80€ na osebo, a nam ni bilo žal.

Trenerji so nam vse lepo razložili, kako se delfina boža, kako se moraš umirjeno gibat v vodi,da ne lamataš okoli sebe z rokami in nogami,da moraš odstranit iz rok vse prstane, ure in podoben nakit, da ga po nesreči ne raniš in oblekli so nam rešilne jopiče, da so nas lepo držali nad vodo, saj nismo imeli v bazenu dna. Nato smo šli v vodo. Bilo nas je 7. Razporedili smo se po bazenu in delfinček je začel plavati okoli nas in se pustil božati. Neverjeten občutek. Sploh se mi zdi za nas, ko nas delfini vedno tako zvesto spremljajo na naših poteh in smo vedno tako blizu, pa še nikoli v dotiku z njimi. Res nepozabno. Potem smo po trenerjevih navodilih delfinu lahko dali poljubček, se z njim rokovali, mu plavali na trebuhu tako, da na s je vlekel. Res nepozabno. Vse skupaj je trajalo vsaj pol ure.

Na koncu smo si ogledali še enourni nastop, ki nas je prav tako čisto prevzel. Vodni park smo zapustili polni vtisov.

Vrnili smo se na barko, sonce je pripekalo in kapetan je odredil čiščenje in razsoljevanje barke. Vsi trije smo poprijeli za delo in temeljito počistili zunanjost barke in v dveh urah se je Tux svetil kot nov.

Potem smo se spravili k zasluženemu počitku, s tem, da je Andreju uspelo zadremat, meni pa bolj malo, saj je Nika podoživljala cel nastop z delfini in kar naprej sva se pomenjkovali o najinih vtisih.

Tako, zdaj je ura tukaj 20 minut do 3h in gremo spat. Andrej in Nika sta se naigrala človek ne jezi se in kalaho, jaz pa sem napisala skoraj cel roman.

Jutri je še zadnji dan, v pralnico moram odnest perilo, počistit notranjost barke in spakirat. Čaka nas še en obhod mesta in potem psihična priprava na ponedeljkov polet domov.

Se vidimo in slišimo spet v Sloveniji!

Na praznik dela bomo vpluli že v drugo državo, v kateri smo prvič in do katere smo prišli s svojimi jadri.

Smer Samos in Kusadasi, odrinemo slabo uro za prijaznima starejšima Nemcema na manjšem Dufourju. Veter se dvigne in po 10-12 kn S jadramo ob južni obali Samosa. Urice prekrasnega jadranja, ki smo ga že tako pogrešali! First Tux brzi z več kot 7 kn, mi igramo človek ne jezi se, pogovarjamo in načrtujemo aktivnosti v Turčiji.

Pred Turčijo obrnemo proti N v preliv med Samosom in Turško obalo. Veter zaradi ožin in visokih turških gora ojača in mimo prvega turškega otočka Baryak dobesedno zglisiramo zs skoraj 9 vozli SOG. Noro …

No, po vstopu v vode pred Kusadasijem se veter še ojača na skoraj 40 vozlov. Ostalo preberite pri Katji, jaz imam rajši mir kot pa prav … 🙂 Zvečer se privežemo v marini in napademo mestne stojnice, trgovinice in taverne. Končno doma, v novem domu!

In tako smo prišli do petka, ki je naš ciljni dan za prihod v Turčijo, na naš cilj, marina Kusadasi.

Startali smo okoli 8h zjutraj. Veter je bil zelo ugoden, tako da že zjutraj razpeli jadra. Prekrasna vožnja. Tišina, šelestenje jader, ki so se napenjala v zmernem vetru. Pihalo je med 10 in 17 vozli in mi smo ga šibali s hitrostjo 7-8 vozlov. Odločili smo se za pot mimo južne strani Samosa, katerega ogled smo si prišparali z poletni čas. V petek je bil naš cilj Turčija in tega smo se tudi odločili držati, saj moramo pred odhodom domov še vrsto stvari urediti.

Kot že rečeno, nam je bila smer vetra naklonjena tako, da smo skoraj priglisirali do konca grčije in se znašli pred majhnim turškim otočkom tik pred Turško obalo. Na njem je stala bajtica z razpeto Turško zastavo. Res zanimivo, ko vidiš, kako vsi ti grški veličastni otoki poplesavajo praktično tik pred turško obalo, potem pa zagledaš en mali otoček, ki ima komaj dovolj prostora, da je na njem svetilnik in zastava. A vendarle je dovolj velik, da smo se v trenutku zavedli, da smo v TURČIJI. Vsi trije prvič v tej državi in polni radovednosti, kaj nas čaka.

Še vedo z jadri smo brzeli proti našemu cilju, ker se je veter ojačal, smo glavno jadro skrajšali do prve krajšave. Nika je že komaj čakala, da pridemo do cilja in je že kar malo nergala, da ji je dolgčas. Knjige je že vse prebrala, veter pa je bil premočan, da bi lahko pod palubo počela kaj bolj zahtevnega. Tik pred Kusadasijem pa veter nenadoma še pojača vse do 35-40 vozlov. Z Andrejem sva se ravno pričela dogovarjati o ponovnem krajšanju jader, ko……..

Saj ne vem, ali sem vam že pripovedovala. Andrej je spremljal po internetu in si dopisoval še z tremi slovenskimi posadkami, ki so se v tem času odpravile na pot do Turčije. Vsi sicer s kar nekaj daljšim časovnim planom kot mi, a vendarle poti so precej podobne. In ravno pred par dnevi, mi je Andrej razlagal, da sta na eni izmed bark par, kjer se je ona na blogu ojunačila napisati, kako to sodelovanje kapetana (moža) in njegovega pomočnika (žene) izgleda. Opis je precej točen. Privezovanje je opisala kot glasno vpitje moža in skakanje ženičke s štriki dol in gor iz barke, privezovanje bokobranov zdaj tu, zdaj tam…., skratka ko nekdo zunanji to opazuje, ima občutek, da babe nimamo pojma. Sicer ta del, privezovanje, je pri naju z Andrejem že precej rutinska zadeva. Da pa ne bo njeno pisanje osamljen primer, poslušajte mojo zgodbo :o)

Kje smo ostali? Aja, pri 35 vozlih in drugem krajšanju glavnega jadra.

„Potegniva genovo not“ pravi Andrej in jaz sem skočila odpustila škote genove in jo zvila not. Nato sva na hitro ponovila manever krajšanja glavnega jadra in tik predno sem hotela skočiti do jambora, se je Andrej odločil, da glavno jadro spustiva, saj so bili refuli vetra še močnejši. Kaj zdaj? Začelo se je vreščanje: „Spusti škoto!“. Prvi krik še niti prav nisem sprocesirala od ušes do možganov, ko zaslišim nov krik: „Spusti škoto glavnega jadra!“ Barko je med tem že obrnil proti vetru. Brez obiranja spustim škoto glavnega jadra. „Spusti dvižnico glavnega jadra!“ Shit, panika, kateri štrik je že to od onih belo rdečih. Pa ne da ne vem, samo ob tem kričanju, mi možgani nehote zablokirajo. „Spusti glavno jadro!!“ še en krik. Zagrabim na srečo pravi štrik in spustim. Ti hudič, jadro noče dol v tem vetru. Ja kaj hočem, skočim iz kokpita naprej na jambor (tokrat še ni uspel zakričati novega ukaza) in začnem vleč jadro na roke dol. Veter še jača. Ne dosežem dvižnice, da bi jo zataknila za bitvo na jamboru. Kaj zdaj? Veter mi brije v obraz, lasje mi silijo v oči. A, stopnička na jamboru. Sranje, noče dol! A tako, malo jo je treba bolj dvignit, pol pa se spusti ta packa. Hop, na stopničko, zagrabim dvižnico, zataknem za bitvo in zakričim: „ Lahko!!“, kar je pomenilo, zategni dvižnico. Uh, uspelo nama je, jadro je spuščeno. Andrej začne barko obračati nazaj proti cilju, jaz se začnem kobacati proti kokpitu, valovi premetavajo,… Sranje!!! Ko je Andrej obrnil barko, se je v spuščeno glavno jadro zajel veter in ga napel iz lazy jacka na eno stran barke. Spet skočim nazaj do jambora, Andrej spet obrne v veter, jaz pa skušam jadro spraviti nazaj v lazy jacka, a je veter premočan in jadro se povrhu vsega še zaplete v dvižne štrike od lazy jacka. Andrej se zadere:“ Spusti dvižnico!“, kar je pomenilo dvižnico leve polovice lazy jacka. Shit, shit, shit! TA je čisto spodaj na bitvi. Čez je stokrat zavezana dvižnica buma in še zategnjena dvižnica glavnega jadra. Začnem vleči stran dvižnico glavnega jadra, se dokoplem do rumenega štrika (takrat š nisem vedla, da je to dvižnica buma), ga z zadnjimi močmi odmotam z bitve, a nisem prepričana, če ga lahko spustim? Sranje, ne morem ga držat v eni roki in z drugo odmotavat dvižnico lazy jacka, ker mi v tem vetru in valovih zmanjka rok, da obdržim na barki sebe. Ma, vrag ga vzemi. Spustim rumeni štrik. A med tem ko si dam opravka z rdečebelim, ki je tapravi, me grize slaba vest in vseeno zakričim Anmdreju:“ Kaj je ta rumeni? Ne morem do rdečega če ga ne odtegnem!“. V resnici je bil že v zraku!

„ Spusti tega rumenega, madonca! Če bi kdaj poslušala, ko ti razlagam,bi vedela, kaj je kaj. Ampak ne, tebe to ne zanima ko je čas za to!“

V tem trenutku nisem imela časa „lajati“ nazaj, a sem vse shranila v spominsko kartico. Bom že našla datoteko, ko bo čas za to.

Premalo sem močna, dvižnice lazy jacka mi ne uspe zategniti in dvigniti jadra nazaj na svoje mesto. V tistem se začnem odločati, al naj zdaj držim jadro na roke, al naj vse skupaj spustimin skočim po en štrik, da jadro za silo zvežem, da ga veter ne bo razpenjal? A v tistem že zagledam Andreje, ki s ravno to že počne. Z vrvjo veže jadro. Uh, super. Potem se vrne za krmilo in začne obračati barko, jaz pa še malo v strahu počakam pri jamboru, ker nisem čisto sigurna, da ne bo še kaj šlo narobe.

„Pridi nazaj ljubica“, zaslišim zdaj izza krmila. „Si prepričan, da se jadro ne bo spet razprlo?“, še rahlo tresoča vprašam.

„Ja, seveda sem prepričan. Kar pridi.“

In tako on to meni, kot da nič ni bilo. Sedem v kokpit dvakrat globoko vdihnem in: „ Bova dala zdaj jadro spet gor? Tako lepo piha, da se bomo prav lepo pripeljali do marine. Potem pa jadro lepo zloživa, kot mora bit.“

Zdaj pa sem jaz odprla datoteko na moji spominski kartici in lahko si mislite. Za vse tiste pripombe pri 40 vozlih, o tem, da nič ne znam in da nikoli ne poslušam ko je čas za to, ko sem plapolala v vetru in se skušala iz sekunde v sekundo soočiti s situacijo in jo po svojih močeh reševati (vseh pripomb itak raje nisem pisala), se je našel ustrezen backend udarec.

A nič ne skrbite. Tega smo pri nas vajeni. Pri nas besede ne ostanejo neizrečene. Kako bi le lahko, glede na to, da sva praktično 24 ur na dan skupaj. Saj bi eksplodirala, če to vse, kar se nama dogaja ne bi bilo izrečeno. In verjetno je to tudi eden izmed načinov, da nama uspeva uživati v vsakem trenutku najinega skupnega življenja, tudi takrat, ko so izzivi zelo zahtevni. Ja kje pa piše, da moraš biti zamerljiv. Ko stopiš z nekom v zakon, moraš imeti vse ….(tu pride zdaj kičasto en fajni pregovor, ki pa ga zdaj čisto točno ne vem citirati, pa ga bom doma dopisala. Je pa dober nauk,ki ga jaz vztrajno napišem vsem prijateljem,ki se ženijo/možijo).

Zgodba gre naprej tako, da ko se malo umiri vse skupaj, z Andrejem ugotoviva, da ves čas najinega manevra naš otrok mrtvo hladno gleda v salonu film. Pravi morski volk! V vseh teh letih se je že navadila, da mami in oči že naredita tako, da je prav in da ona samo moti, če se vmešava, saj morava potem še zanjo skrbet.

Zadnje tri milje pa le dvignemo spet jadra in zaplujemo proti marini. Seveda brez vsakršnjih zamer in še vedno vsi z neizmerno prijetnimi vtisi o celotnem popotovanju. Pred zadnjim valobranom marine zapeljemo ponovno proti vetru, jaz grem na do jambora in zložim jadro kot se šika, zapremo lazy jacki in vplujemo v marino. Tam nas že čaka mornar, ki nam odredi prostor in nam pomaga privezati barko.

Dobrodošli v Turčiji, v marini Kusadasi.