Zjutraj sem se, kot se mi na barki izjemoma vedno dogaja, zbudil že precej zgodaj, pred osmo. Sonce se je vzpenjalo po hribu, pomol je bil še v senci, v bifeju nasproti pa je neka mama že pridno čistila in pripravljala bife  za prve goste. Sicer ni znala niti besede angleško, ampak sva se nekako pretolkla do grške kave z malo sladkorja in malo mleka. Mimogrede, grška kava = turška kava.

Kmalu privekajo iz barke še drugi in hitro se spakiramo proti cca 25nm oddaljenemu Patmosu, ki obljublja marsikaj. Med drugim tudi enega pomembnejših samostanov grške pravoslavne cerkve z jamo, kjer so se St.Johnu (JAnezu?) prikazali prizori Apokalipse.

Preskočimo arhipelag Arkoi, skupinico otočkov, ki precej spominjajo na dalmatinsko obalo okoli Kornatov. Goli, pusti, tisočeri otočki s prelepimi zalivčki in plažicami. Nika si je naročila peščeno plažo in upamo, da jo bomo našli na južni strani zahodnega rta Patmosa. Plaže so res peščene, je pa obala precej plitva, zato končamo v 4m globine kakšnih 50m od obale. Moram se žrtvovati in se pustim zagrebsti v pesek, v čemer Nika neskončno uživa, dosti ne zaostajajo Katja, Dean, Jana, mene pa ležečega na hrbtu opeče po obrazu kot prašiča. Vse za otroke !

Popoldne vplujemo v Skalo, edino pristanišče na Patmosu, skupaj s 300 metrskim “love boatom”. Patmos je poln predvsem zaradi samostana.

Z Deanom se podava na lov za scooterji s katerimi bomo osvojili Choro, glavno mesto in samostan. Iz €20 pridemo na €15 za dva scooterja za cca 3 ure in malo bencina moramo dotankati. Jana in Dean šibata ko strela, družina Kositer pa je zaradi (mojih) kil malo počasnejša. Polagamo ovinke, turiramo v hrib in drvimo v dolino daKatja bremza in Nika uživa. Ogledamo si tudi zaliv SE od pristanišča, kejr kanimo prespati. Mestni privez za jahte grozi s cenami in obveznimi postopki prijave. Tega pa se ne gremo!

Okoli sedmih svoj prostor (edini še prost) prepustimo 25metrski jahti, za katerega je Deanu še nekaj dni bilo žal, da ga ni vnovčil vsaj za €200.

Privežemo se na bojo v omenjenem zalivu, ki je poln jadrnic in čolnov na bojah in sidrih. Jedli smo …. ma ne vem kaj, ampak bilo je dobro. Položimo samolovke, vršo in čakamo ….

V sredo zjutraj po kopanju v sveži vodi švignemo na jadra proti jugu, proti Lerosu in Kalimnosu. Vrša in samolovke so bile prazne.

Po večurnem jadranju se ustavimo za kratko kopanje na Lerosu in tako uresničimo info, ki smo ga dali Janini mami. Ker Jana ni točno vedela kje smo je vedno rekla, da na Lerosu in smo ga šli tudi res pogledat. Luškan zaliv, voda sveža, več pa od Lerosa nismo odnesli.

Pot nadaljujemo ob E obali Kalimnosa in upamo na prostor v globokem zalivu ob vasici Vathi. Žal ne, edino (pol)mesto na koncu pomola mi ni ustrezalo, pa mi je bilo ptem skoraj žal. Namreč tudi naslednji zalivi so bili naseljeni s tunišči, ki pa niso najboljši sosedi pri prenočevanu, namreč smrdijo, pa še kakšne nebodigatrebe lahko privabijo. Končamo v mestu Kalimnos, privezani na rivo sredi mesta. Srečamo jadrnico Savarna (Hanse 531) ter popotnika Keitha in Pam,  Avstralca, ki že nekaj let plujeta od Severnega morja, kjer sta v Greisvaldu prevzela Savarno, ob obalah Europe, po sredozemlju okoli Grčije, Turčije. Njun blog je bogat vir podatkov in vtisov o obiskanih obalah.

Kalimnos je zanimivo mesto, sicer obkroženo z industrijskimi obrati in precej hrupno, vednar kljub temu ima grško dušo. Večerja na rivi.

Dopoldne smo seveda najprej sprobali meze pri sosedu preko ceste pri vhodu v marino.

Dolme, neka pekoča zadeva z zmletimi paprikami, paradižnikom, morska zelenjava, sirove rolice kot v kitajski, tzatziki, melancani v solati in svež beli kruh …..

Celo dopoldne sva se potem z Deanom ukvarjala z urejanjem turške GSM številke in dostopom do interneta. Ko smo bili zadnjič v Turčiji, nas je kasneje pričakal prelep račun za GSM in tokrat sem se odločil, da najdem kakšno cenejšo varianto. WiFi dostop je sicer marsikje mogoč, ampak ne vedno in običajno takrat ko ga rabiš (dostop do maila, pisanje bloga, banka, etc), ga ni.

Pot do dostopa preko tuškega ponudnika (turška GSM kartica), pa ni enostavna:

• potrebuješ potni list
• Simobilovi telefoni so nažalost zaklenjeni. Prepričan sem bil, da so s tem že nehali. Torej kakršno koli drugo kartico vstaviš, je ne moreš uporabljati.
• enako velja za Simobilov USB stick za dostop do intenreta – zaklenjen
• rabim torej nezaklenjen GSM telefon, da vanj vtaknem turško GSM kartico in po možnosti mora imeti vgrajen modem in kabelsko povezavo na računalnik – po možnosti USB

Torej, po trikratnem obisku Turkcellove prodajalne, končamo z najcenejšo možno rešitvijo:

• nov Nokia GSM 3110c, odklenjem, uporben bo tudi kasneje v Grčiji (cca €125)
• nova Turkcellova predplačniška številka (cca €8)
• predplačanih 1GB prometa, ki ga moraš porabiti v enem mesecu (cca €20 ali nekaj takega)

Torej telefon je glavni strošek, sicer pa za ta denar dobimo relativno zanesljiv in hiter dostop do interneta.

Jana in Katja “oropata” trgovino Migros v marini. Cene v marketih niso pretirano nizke, skoraj bi rekel da na nivoju slovenskih, izbira pa dobra.

Sprememba crew liste stane sicer drobiž (€3), ampak uradniki so baje zelo natančni in storitev marine, ki to uredi v 2 urah je celih €50. Ker se nismo hoteli ukvarjati in čakati na morebiten polom s turškim harbour mastrom, smo vse skupaj prepustili marini in počakali na papirje na sladkem bazemu, pod palmami in na ležalnikih. Uspemo se še dogovoriti, da v marini pustimo trd kovček, ki ga na barki nimamo kam dati.

V naslednjem tednu, do prihoda Androta in Mery imamo namen obresti Dodekaneze pred turško obalo. Fuornoi, Patmos, Lipsos, Leros, Kalimnos, torej vse do Kosa, kjer bomo spet skočili v Turčijo nekam v okolico Bodruma, kamor že v petek priletita Andro in Mery. Vsi ti otoki so precej dobro ocenjeni na drugih jadralskih blogih.

Zgodaj popoldne dvignemo jadra in cilj je grški otok Fuornoi. Ker smo precej pozni in otok daleč, se določimo da ga preskočimo in obrnemo proti otoku Agothonisi.

Zvečer že po temi pristanemo v majhnem grškem mestecu na pomolu, ki je sicer poln ščurkov. Najprej smo seprepričevali, da so to neke druge živalice, a smo se na koncu vdali in Katji se je skoraj znešalo in je praktično hotela izvesti deratizaxcijo barke- za vsak slučaj. Večer končamo spet z mezami na prekrasni terasi z modrimi mizami in stoli. Grške otoške cene, meze €4-6.

Za cilj naslednjega dne si izberemo Patmos.

Tako je to, če ima človek dolg jezik. Najprej smo obljubljali javljanje na blogu in zdaj nas seveda prijatelji in sorodniki vsak dan spominjajo na to obvezo.

Saj nam ne manjka vtisov in doživetij, ampak vročina je vedno bolj neznosna in lenoba vedno večja. Mnogo lažje je ležati v senci in se iti siesto, kot pa v kabini sedeti za računalnikom in pisati blog. Ampak vseeno, se bomo trudili.

Torej Nika, Katja in jaz smo v petek, 26.6. iz Ljubljane poleteli proti Istanbulu in Izmiru. Turkish Airlines nas je celo pot krmil, tako da smo na domačem (turškem) letu komaj uspeli pojesti obrok. Še €50 za taxi in okoli 23:30 smo pristali na FirstTuxu v Kusadasi marini, umazanem od dveh mesecev počivanja. Ni lepšega občutka, kot zlekniti se v kokpit in opazovati poletne zvezde. Kusadasi živi skoraj celo noč, zato ti ni dolgčasa.

Mestne plaže niso privlačne in voda ne čista, zato smo soboto in nedeljo do večernega prihoda Deana in Jane preživeli na bazenu s sladko vodo, obkroženem z senčniki, ležalniki in bifejem. Glede na dnevnih 30+ stopinj smo se zadrževali predvsem v senci.
Zvečer smo pohajkovali po mestu, mezili, nakupovali in handlali.

Ob tem sem celo uspel sestaviti Nikin novi podvodni skuter, napolniti njegove baterije, kupiti razdelilce in vtikače za britanske napajalnike.

V nedeljo okoli 23:30 sta prispela Dean in Jana. Pametni taxist ju je mirno odpeljal mimo vhoda v marino nekam v center mesta. Še dobro da sem čakajoč ob cesti zagledal Deanovo frizuro in smo jih s telefonskim klicem priklicali v pravo marino.

Komaj dober mesec in pol je minilo, odkar smo v Turčiji zapustili FirstTuxa, zdi se pa, kot da je bilo lani.
Kupi obveznosti v službi, projekti, izzivi, cilji in človek kar malo pozabi na malo azijsko ležernost.  Sicer še sploh nismo končali vseh nalog in obveznosti,  Katja še ni predal vseh projektov, jaz še pišem maile in poročila, spakirali še sploh nismo nič, vendar nas jutri letalo odpelje iz Ljubljane v Turčijo.
Naslednje tri tedne bomo “osvajali” obalo od Kusadasija do Fethiye.

Tole bi moralo biti poročilo o soboti, 2.majaj 2009, a so delfini v popolnosti prevladali nad ostalim dogajanjem. Namreč že pred odhodom v Turčijo sva s Katjo načrtovala spisek “dobrot”, s katerimo bova Niko prepričala o potrebnosti in zanimivosti jadranja v Tručijo. Namreč 11 letnim deklicam se zdi guncanje iz Hrvaške do Turčije dolgočasno, brezveze, sploh pa s starši. Med “vabami” je bilo ob nakupovanju “nepotrebščin” – zapestnic, ogrlic, uhanov, etc, tudi plavanje z delfini, o katerem sanja že nekaj let.

Med brskanjem po internetu sem v bližini Kusadasija našel tudi vodni park Adaland, v okviru katerega deluje tudi Adaland Dolphinpark. Ob vsakodnevnih showih ponujajo tudi plavanje in druženje z delfini. Ne glede na ne ravno nizko ceno smo se odločili za družen obisk showa z delfini, kakor tudi plavanja z njimi. Z dolmušem (minibus) smo se zapelajli do Adalanda, kakšnih 3-4 km oddaljenega parka na gričkih ob morju.

Aquapark z bazeni sicer še ne dela, zato pa so delfini že zavihali rokave in čakajo na naše denarnice. Na vhodu nas usmerijo proti Dolphin parku, kjer čakamo do cca 13:30, ko stopimo do show bazena, kejr nas že čakajo delfini. Z velimi zanimanjem prilavajo do roba in ležeč na boku dvigajo glavo iz vode. Tako najlažje vidijo kaj se dogaja na “obali”. Vznemirjeno začnejo plavati po bazenu in poskakovati iz vode. Kljub temu, da smo ponosn i da so nas “veseli” pa je nervoza verjetno namenjena hladilnim torbam z ribami, ki jih slutijo ob bližajočem nastopu.

Za nas pripravijo v stranskem bazenu dva delfina, mlajšega samca in samico Sissi, ki se na koncu izkaže za najbolj družabno.

Trener razloži nekaj pravil:

• delfine se boža samo z odprto dlanjo in ne praska, treplja ali žoka
• izogibati se je treba dotikanja po smrčku – gobcu, očeh in nosni luknji, ker jih to moti  (verjetno se boji da se zaduši)
• delfin mora imeti vedno dovolj prostora da lahko plava
• na prsih prekrižane roke mu pomenijo da nič ne pričakuješ od njega – da ga ne boš božal, objemal ali ljubčkal
• delali bomo več “vaj”, kjer bo vsak prišel do svojega dela pozornosti in naklonjenosti delfina:

Božanje plavajočega delfina, ko priplava mimo, rokovanje, ko se Sissy povzpne iz vode in jo primeš za dve prsni plavuti. Ljubčkanje na gobec – Sissy priplava do tebe in ti v “sklečko” sklenjen roke položi godec in čaka na “lupčka” – potem se vrne do trenerja po ribo- srž vse igre! Na koncu pa še ježa na delfinovem trebuhu. Na hrbtu mimo plavajoča Sissy ti ponudi prsni plavuti in te vleče po bazenu.

Ta predstava je za delfine tudi trening, zato ob robu sedeči trener zahteva sodelovanje tudi plavalcev. Čeprav ji on nekaj razlaga in piska s predirljivo visoko piščalko, se Sissy tudi zmede in ko se hočeš z njo rokovat, te hoče poljubiti. V takšnem primeru prekrižaš roke in Sissy gre do trenerja za nova navodila tako dolgo, da naredi kar trener zahteva.

Čeprav vse skupaj traja skoraj pol ure mine kot blisk. V bistu je veličasten občutek biti v bazenu skupaj z delfinom, ki meri 2-3 metre in nežno plava med nami. Delfinova koža je nekako gumijasta in nič kaj podobna ribi. Plava umirjeno in radovedno. Ljudje smo navajeni komunikacije z živalmi s katerimi se pogosto srečujemo. Tako hitro “beremo” psa ali mačko, razumemo kaj pomeni kakšna kretnja, grimasa na obrazu ali obnašanje. Težje je že s kravo, ovco ali prašičem. Pri delfinu pa pojma nimaš kaj ti sporoča, ker nisi navajen njegovih znakov, načina plavanja, kretenj. Kakorkoli bilo je enkratno in šele kasneje začneš podoživljati vse trenutke. Takrat pa na vse pozabiš.

Ko sem vprašal Niko, kako se ji je zdelo ljubčkati se z delfinom, je takoj ugotovila, da ji je iz gobca smrdelo po ribah! Seveda, če pa jih je ves čas dobivala za nagrado za vsak ljupček.

Show pa so izvedli ob 14:00 ostali štirje delfini, ne vem ali so bolj divjaški in ne smejo plavati z obiskovalci ali pa Sissy ne zna vseh vragolij. Skakanje iz vode, skozi obroč, do balona 3-4 metre nad vodo, do ribe iz trenerjevih ust, etc. Zraven pa seveda vedra sardel za nagrado. Iskreno upam, da se pri tem vsaj zabavajo.

Vse skupaj je namreč zelo “prisrčno in zabavno”, a delfini so v ujetništvu sicer velikega, a kljub temu umetnega bazena brez rib, širjav, valov in narvnih izzivov. Delfini so mi kljub temu ljubši, ko švigajo pred kljunom v metrskih valovih močnega juga nekje na sredi jadrana in uživajo neizmerno svobodo in strast do življenja v divjini.