Končno je prišela sreda 21.oktober, ko smo opoldne počohali psa, zalili rože, se vkrcali v avto in odrinili proti letališču Jožeta Pučnika. No, ni šlo tako enostavno. Dan prej smo se še pogajali kaj gre zraven in kaj ne, omejitev je pa 3 x 10kg, da ne zgubljamo spet kovčkov. Flavta in cel kup šolskih knjig je v kovčku, ker baje sicer otrok ne bo mogel nadoknaditi VELIKEEEEGA zaostanka, ki mu ga povzročamo. Za najstnice Turčija jeseni sploh ni zanimiva in je ful dolgčas in brezveze. Sami isti otoki, zalivi in kamenje!

Na letališče nas odpelje Jana, Honda je pri Zmagotu v garaži. Ob 15:30 zdrvimo proti Instanbulu. Nov, dišeč in urejen AB 319 nas nahrani s priokusom Turčije. Po dveh urah smo na AtaTurk (kako pa drugače) letališču v Istanbulu in v eni uri še na nadaljevanju naprej proti Izmirju. Tale let je bolj zagaten, saj je že notranji in ko prestopaš po gatejih in čakalnicah ni več tekočih stopnic in čistoče, za domače je to tudi dobro. Na vionu pa spet hrana (domača – humus, ono pekoče paprika sr****), poln program, ki ga morajo postreči in odnesti v 30 minutah neto. Stevardesa ti skoraj humus in kruh iz rok strga in že pademo v Izmir.

€55 stane taksi do Kusadasija, pa smo na barki. Ura je 22:00, sreda zvečer.

Turki so že v bundah, zimskih čevljih, pihajo v roke in vihajo ovratnike, sicer pa je slabih 20C! Mi, ki imamo na Pohorju že sneg sedimo v kratkih hlačah in majicah!

Pregledujemo vremensko napoved, ki se je zadnji teden spreminjala iz popolnih sončkov in 25C v vedno bolj oblačno, deževno in vetrovno. Trenutno Accuweather in Grib napovedujejo pešajoče sonce v četrtek in petek, ter prehod fronte z dežjem in vetrom do 30kn v soboto in nedeljo. Z repom še v ponedeljek. Potem naj bi se čez teden vetrovi obrnili na NW, še vedno pa okoli 25kn.

Željeni Mali Kikladi ležijo v smeri SW (torej proti južnemu vetru fronte) in nazaj v smeri NE (proti vetru izboljšanja po fronti). Kakorkoli se obrnemo, 80-90 milj jadranja (motoriranja) proti vetru v eno smer Potem preverimo še Roda Heikella, ki nobeni lučici na Malih Kikladih, Amorgosu in Santoriniju ne pripisuje več kot kategorijo B. A so zaščitene luke pred vsemi vetrovi, B pa pred prevladujočimi, kar fronta ni, C pa skoraj brez zaščite, oz. samo v stabilnem vremenu. Tudi dežja bo največ ravno po sredi Kikladov, lepše bo ob turški obali in na severu. Dež in tudi do 30 kn juga ni ravno vreme za bit nekje sredi Kikladov, zato pade odločitev:

Na Kiklade ne gremo, bodo počakali na drugo pomlad!

Torej se odločimo za severno varianto, proti mestecu Cesme in okolici, kjer je poleti surfarski raj, verjetno polno turistov. Zdaj bo pa pravo zatišje za miren in (upam da ne preveč) deževno pohajkovanje.

V četrtek zjutraj zato malo dalje spimo, Nika še posebej. Okoli 11:00 posedava s KAtjo in pijeva kavo na sončku. Lotim se opravil, poberem genovo od jadrarja, jo dvignem, pomijem barko, dvignem zastave.

“Do ju nid elp?” me vpraša prijazen sosed Francoz. Dvigneva genovo in modrujeva o barkah in obalah, ki jih je treba obiskati. V marini je precej bark na katerih pretežno starejši pari iz Evrope preživljajo zimo. Prijetna družba, časa imajo na pretek.

Popoldne skok v mesto, naložimo krediti na GSM kartico – za internet ob turški obali, jemo in seveda zapravimo nekaj eurov za nepotrebščine! Tudi vsa naročila od prijateljev smo izpolnili! Čim prej je treba stran od teh nasilnih prodajalcev.

Katja večino dneva preživi najprej na telefonu in potem na internetu v delovnem vzdušju. Nekaj nujnih zadev zahteva čas in živce, za nameček še sredi noči pade domač server in okoli 2:00 lahko gre spat – prisilno!

Družinski načrti in predstave in načrti za jesensko jadranje se sicer od člana do člana zelo razlikujejo in nekega realnega konsenza še ni na obzorju, ampak izoblikuje se predlog oktobrskega jadranja in obiska malih Kikladov, Amorgosa, Iosa in Santorinija. Baje najlepšega dela Kikladov, ki so poleti težje dosegljivi zaradi močnih vetrov, oktober pa bi znal biti še dovolj topel in prijeten.

V naslednjih dneh do odhoda domov nismo delali nič. Ob prihodu je bil spet problem s privezom, marina je polna, na recepciji pa še kar sprejemajo nove goste. V petek so razen nas še eni francozi prispeli na svoj stalni privez, ki ga seveda ni bilo. Žal včasih tudi pri sicer prijaznih in uslužnih Turkih ne gre drugače, kot da narediš “štalo”. Privezali smo se na sredimo velikega pomola, ki je namenjen največjim jahtam v marini in objavili, da se ne premaknemo, dokler nam ne najdejo ustreznega mesta bližje recepciji, kjer bi nas moral čakati privez. In v kolikor se to ne zgodi v naslednjih dveh urah, se premaknemo v naslednjo marino in zahtevamo vračilo denarja.

Po dveh urah seje res našel privez, sicer na lepi lokaciji blizu WCjai n bazena, a žal na bok nenaseljen barke, z obljubo da bo jutri boljše. Tudi prav!

Torej jutranje vstajanje do 9h (zaradi sonca in vročine), premik na bazen s sladko vodo, dihanje na škrge v senci pri 40C in namakanje vsako uro, zvečer pretegnit noge v mesto, meze, kebab in spat (pd 1h ali 2h, če se je utegnilo shladiti). Vročina je neznosna in komaj že čakamo vsaj ohlajene letališke hale, še bolj pa (upamo) hladnejšo Slovenijo.

FirstTux je delno pospravljen, z jadri na servisu, našel nov, stalen privez in čaka, da se nekrat jeseni spet (upam, da čimprej in za čim dalj časa) vrnemo v Turčijo.

V torek zjutraj, se počasi začnemo spravljati iz že kar precej bučnega in glasnega Bodruma. Nika opravi še zadnjo rundo po nakupovalnih stojnicah. Sploh se ne spomnim več, kaj je bilo treba še nujno nakupiti. Okoli 10h odrinemo iz mestnega pristana in proti jugo zahodu. Današnja pot nas vodi okoli polotoka na katerem leži Bodrum in v zalive severno od Bodruma. Rt polotoka Bodrum je znan po močnem meltemiju, ki se med turško obalo, Kalymnosom in Kosom še posebej ojača in potegne tudi do 10-20 vozlov močneje kot sicer. Na en tak razjarjen meltemi smo žal naleteli tudi mi. Od Bodruma proti zahodu smo ga imeli še v laško orco in 25 vozlov na mirnem morju s skrajšanimi jadri je FirstTux še rezgetajoče prenašal. Ko pa smo okoli rt zavili priti severu pa se je začelo nabijanje v 30-35 vozlov meltemija, valove in peneče se morje. Na srečo je bilo vse skupaj začinjeno s prelepim sončnim dnevom in nekaj srečanji z 30 in večmetrskimi jahtami (jadrnicami), ki so razvitimi jadri mimo Turgutreisa orale proti jugi z meltemijem v hrbet seveda . Mi pa žal z motorjem v nasprotno smer – prekletstvo počitnic, ki jih časovno diktira dopust, obveznosti in ne moreš čakati na lepše vreme 🙁

Med potjo smo doživeli poučno epizodo in vajo iz teme MOB (Man over board). Namreč, mnogokrat, ko so zadeve navidez pod kontrolo, barka pluje, sonce sije, čeprav malo bolj piha, jadralci podcenjuje(j)mo okoliščine in se ne zavedamo, kako blizu je nesreča ali celo tragedija. Na srečo tokrat ni bilo v nevarnosti človeško življenje, ampak bojino. Na Tuxu imamo namreč bojo – bučo, okroglo, kakšnih 60-70 cm veliko bojo – bokobrab, ki je ne moremo spraviti v noben box, zato že celo življenje ždi privezana na zadnjo ograjo in obešena na zrcalo barke. Običajno ji tam ni hudega, topot pa se je zaradi guganja in valov (in verjetno slabega vozla) odvezala in čofnila v morje. Katja je to opazila par sekund, ko je bila buča še nekaj deset metrov od barke. Veter je pihal proti obali, oddaljeni cca. 1 miljo, pluli pa smo proti vetru. Seveda smo takoj začeli manever “MOB” – reševanje člana posadke iz penastega morja

Preden smo v valovih obrnili barko, pri tem obdržali na krovu vse preostale člane posadke, našli čaklju, jo raztegnili in se usmerili proti plavajoči boji, ki jo je veter nosil proti obali, je minilo vsaj tri minute. V tem času se je razdalja do boje povečala na vsaj 200m, Katja jo je komaj še spremljala med penastimi valovi. Vračanje do boje, ustavljanej barke (da boji ne razbiješ glave, krog okoli nje,  je vzelo naslednje minute in znašli smo se že precej bliz na začetku kar oddaljene obale. Dvakrat zgrešena vrv in priložnost za zahaklanje boje in v tretje smo v zadnjem možnem poskusu, 150m pred obalo na srečo rešili ponesrečenca.

Razmislek kaj če bi v morje čmoknil človek, v slabši vidljivosti, z malo nesreče, bi lahko zgubili člana posadke in barko na čereh obale. Torej, nobeno sonce ni dovolj toplo in nobeno morje dovolj mirno, da bi se lahko prepustili ležernosti. Žal ti takšen dogodek da misliti. Glavno da je buča rešena!

Torej, bojevanje z valovi nas je nagradilo z obratom stran od meltemija proti vzhodu in v Guvercinlik Korfezi oz Gulluk Korfezi, na karti zanimive in razčlenjen zalive severno do Bodruma. Pogled na strme obale, odprte proti meltemiju, sploh pa geometrično načrtovana naselja počitniških vil, apartmajev, sterilnih, narejena za prodajo Angležem in drugim Evropejcem so nam vzele voljo do raziskovanja tega dela obale. Verjamem, da se najde nekaj idiličnih vasic, ampak tiste vile so me znervirale. Zdaj mi ej jasno do kod se zvečer Bodrum napolni s plesočim, odišavljenim, porjavelim, zabavajočim se krdelom ali čredo, kakor vam drago. TO je zaledje Bodruma.

Za povrh je še morje polno ribo gojnic in školjčišč, tako da slalomiramo med bojami, bazeni in zasidranimi čuvajskimi barkami. Vse je neoznačeno, ponoči bi se zapletel v 10 minutah. Za prenočevanje si izberemo zaliček za severo zahodni obali Gulluk Korfezi, ki je zaščitena pred meltemijem. Takoj smo v zavetju obale se morej umiri in zgladi in mirno drsimo proti našemu zalivčku.
View Larger Map

Zaliv varen, miren, osamljen, razen novo zgrajenega naselja vil na severni obali ter delavcev, ki v večernih urah lovijo ribe na obali. Voda globoka 3-5m pesek idealno za sidranje, žal ne vidiš dna zaradi peska in mulja. Tole nam je veno manj všeč in kolca se nam po zelenilu in nedotaknjeni naravi Gokova Korfezi in južneje proti Marmarisu in Fethye. Tole je en pozidan dr.. od obale 🙁 Je pa varno.

Čistimo barko, brišemo sol in zvečer uživamo v samoti zaliva.

V sredo naredimo krajši skok nekaj milj proti severu do mesteca Iassos. Dve gostilni, pomol z nekaj jadrnicami so edini znak turizma. Prašna in blatna obalna cesta, bosopeti in umazani otroci ter smredeče ribiške barke, na katerih ribiči pletejo mreže. Slutimo, kako izgleda celinska Turčija proti severu in vzhodu. Ampak meze pri lokalnem gostilničarju so pa dobre !

V četrtek se moramo podvizati proti severu, še nekaj poti je pred nami ter opravki v Kusadasiju pred ponedeljkovim poletom v Ljubljano.

Zaradi močnega meltemija izbiram zaščitene zalive za spanje, vendar nas kljub temu ne premami nova marina kakšni 2 milji jugo vzhodno od mesta Altinkum. Nekako se človek odvadi tega rednega plačevanja privezov in sidranja, pa še sicer proti jugu odprt zaliv pred mestno peščeno plažo obeta dobro zaščito vsaj pred valovi meltemija. Tam so že tri barke zato se jim pridružimo kakšnih 150 metrov od obale na 5m peščenega dna in 40m verige, ki nam kljub 25 vozlom vetra obeta dober spanec na mirnem morju. Izberem najbolj vzhodno mesto med sidranimi barkami, ki obeta najbolj mirno morje.

Altinkum je spet tipično počitniško mesto s trgovinicami z nepotrebščinami, lokalčki z angleško hrano in velikimi LCD TVji z angleškimi športnimi programi, polno opečenih in pegastih ter tetoviranih Angležev in krepkih Angležinj, ki baje tukaj s socialno podporo preživijo boješ kot brezposelni doma. Nezanimivo, ampak nekako moramo do Kusadasija.

Naša “najbolj mirna vzhodna” sidrna pozicija se izkaže obenem najbližje trinadstropni betonski diskoteki, ki obrnjena na morje (proti nam) celo noč do 4 zjutraj oddaja tup, dup, tup, dup zvočne in svetlobne tresljaje. Spim pokrit čez glavo, z iPodovimi in-ear slušalkami (kot čepki za spanje) pa skozi svojo muziko še vedno slišim in čutim tup, dup, tup, dup. Ne vem kako hotelski gostje ne poživinijo od hrupa. Verjetno so gluhi ali pa na smrt zadeti.

Zjutraj hitro odpeketamo naprej proti Kusadasiju. Seveda spet proti meltemiju, ki pa proti Samosu slabi. Med Samosom in turško obalo in proti Kusadasiju plujemo že skoraj po brezvetrju.

Zvečer spet v domači marini v Kusadasiju.

Sobota mine v jadranju med Knidosom in Bodrumom, turškim St.Tropezom, ki nas pričaka v popoldanskih refulih s polnim mestnim pristaniščem. Ob vhodu nas ovoha gumenjak iz marine, ki nas seveda vabi v marino za €45, kar se nam zdi odločno preveč. O prostih mestih v mestu pa ne ve kaj dosti, ampak vem jaz! Vsa so zasedena z lokalnimi guleti, ki vozijo turiste, prodajajo spominke, ribe, etc in tako tudi ljubosumno čuvajo svoje priveze na obali, ki jih dajejo kruh. Guleti so stisnjeni kot golobi na strehi, eden ob drugem, vsi na sidrih, ne vem kako jih ne zamotajo. Odkrijemo 20m proste obale v kotu, na ugodni lokaciji, edino proti vetru je obrneno. Vržemo sidro in se približamo obali. Turki kot običajno tečejo pomagat, a žal moramo iz priveza do 19:00, takrat s enamreč vračajo gultei, ki so žez dan na izletih. V 20 minutah se organizirajo (turki) in se odločijo, da se bomo privezali na sidro, zadaj pa bočno na privezanega guleta, tako da ne bomo zasedali prostora (tudi če pride redar ne plaačamo) obenem pa bomo sredi mesta. Odlično, sploh zaradi nočnega odhoda s taksijem na letališče. Večer prebijemo po mestu in v restavraciji našega gostitelja ob privezovanju. Kako mu je ime ne vem, ker ga baje vsi kličejo Amigo (tudi mama?). Turki so izredno prijazni in ustrežljivi, kljub temu pa se mu je 20 minuit prijaznosti in dva zavezana štrika neskončno splačalo. To mi deli!

Jana&Dean/Mery&Andro ob 2 ponoči odrinejo na letališče. Pelje jih (spet) Amigo! Srečno pot.

Ostala družinska posadka preživi še nedeljo in ponedeljek privezana na gulet sredi Bodruma (v ponedelejek odrinejo na izlet, ampak zdržimo na sidru do prihoda nazaj). Uspem na potapljanje na dve lokaciji na Black Island. Čerpav se dogovorim na sosednjem guletu, pa grem na barko, ki je v hotelskem centru cca. 5 km iz mesta. Tja me pelje moj potapljaški vodič, Turek s precej več kot 100kg na mopedu. Sopihava v klanec in drviva kot kugla v dolino, vse seveda brez čelade. Lastnik enega izmed treh centrov, ki delajo skupaj. Sezone imajo 5 mesecev, “pozimi” pa dela kot tehnični potapljač. letos je “zidal” podmorski del marine na Cipru.

Potop presenečenje: vidljivost odlična – 30m, podvodni vrtovi, ribe velike – kirnaj 20kg, murene, ugorjev gneča. Skorajda me je bolj spominjalo na rdeče morske koralne vrtove, kot pa na hrvaške temno modre globine. Sicer pa je ravno Bodrum znan po dobrem potapljanju in vidljivost.