Zjutraj spet zgodnje vstajanje. Ne vseh. Katja se zbudi takoj ko začnem racati po barki in prileze v pomoč, Nikin dan pa se začne proti okoli desetih. Običajno smo že daleč na morju.

Obala enaka kot dan poprej, vreme podobno, poletni dnevi z visokim pritiskom in psoledično umirjenim meastralom, oz. NW vetrom. Ravno dovolj za leno počitniško jadranje, če  se ti pa mudi proti Grčiji, pa j e5kn malo premalo. Dostikrat si pomagamo z motorjem.

Ker nam je šlo tako dobro, smo kar nadaljevali pot mimo Otranta proti Grčiji, Ereikoussi. Italijanskim oblastem se bomo prijavili drugo leto. Otrant je bil presenetljov miren, vetra skoraj nič, zato pa sta nas obiskala mlada delfina in nas zabavala skoraj 10 minut. Vroč poleten dan se je prevesil v soparen večer. Ceremonija dviganja grške zastave. Zvečer prihod v velik zaliv na SE strani otoka Ereikoussa (Wikipedia, ), popolnoma odprt proti S, s peščenim dnom, ki se proti obali dviga. V družbi s petimi jadrnicami, med njimi tudi Melody Jožeta Mušiča, smo se sidrali precej stran od obale.

Večernji odhod na peščeno obalo in prvič na grških tleh. Majhna vasica nudi trgovinico, par gostiln, hotelček, policisjko postajo (stavim, da zvečer ne dela) in neprijeten diesel generator v NE kotu zaliva, ki daje elektriko celotni vasici. Očitno smo naleteli na nek pomemben dogodek, ribe in ples na obali. Celoten zaliv je obkrožen z dolgo peščeno plažo, ki jo čez dan napolnijo kopalci iz Krfa in drugih mestec. Precej bučno in industrijsko.

Ko smo se vrnili na barko (plavali skoraj 200m po mrzli vodi), se je spustila megla, da ne vidiš nosu. Takšne megle še nisem doživel. Ob nas prenočuje tudi družina na velikem Amel 54. Prava barka za velika morja, veliko jih pluje po svetu. Kljub barki pa je posadka precej nerodna pri opravilih.

Zjutraj navsezgodaj dalje proti jugu. Mimo velikega pristanišča Bari (Wikipedia, CruiserLog), rafinerij, industrije, tovarn, skladišč. Nič kaj lepa ni ta obala Italije, pa še uspeli so jo onesnažit. Nikakor ne spominja na Jadran, kot si ga običajno predstavljamo. Vetra je bolj malo tako, da si pomagamo z motorjem. Dolge ure minevajo v branju, pogovarjanju in navajanju na dopustniški ritem.

Proti večeru prihod v Brindisi (Wikipedia, Noonsite, CruiserLog), ki je prav tako pomembno pristanišče. Daleč pred njegovimi doki in skladišči se nahaja velik valobran, od koder je do starega mestnega jedra kar 3 milje. torej skoraj 6 milj za vhod in izhod, uro vožnje z jadrnico. Vhod je neugleden, med nakladalnimi žerjavi in starimi ladjami. Velika skladišča “unprofora” za celotno južno Italijo in pol Balkana. Ogledali smo si marino, na koncu pa pristali ob praznem mestnem pomolu.Polnjenje rezervarjev z nafto te rnato iskanje lučke kapetanije. Čas je, da se prijavimo italijanskim oblastem. Ne najdemo ne policije, ne lučke kapetanije, vse je mrtvo. Na koncu nas nek čuvaj (imel je uniformo in je postopal pred zaklenjeno lučko kapetanijo) napoti v naslednje pristanišče, torej Otranto. Tam se lahko potem samo še prijavimo in istočano odjavimo 🙁

Zvečer so se po “rivi” začeli zbirati domačini, odprle so se neke stojnice, postavljen oder je oživel. Oder je bil postavljen nasproti velikega kamnitega stopnišča, ki bo očitno služilo kot velik avditorij. Očitno se je pripravljalo neko rajanje na prostem, lokalna proslava z “nastopom” na poletnem odru. Po dveh urah čakanja na začetek (skupaj z nekajsto domačini), razočarano ugotovimo, da je vse skupaj v italijanščini in da je očitno zelo smešno. Žal za nas in (očitno redke) turiste nerazumljivo.

Mirno in sončno jutri sva pričakala že na poti proti Garganskem polotoku in mestecu Vieste na skrajnem rtu. Katja je še malo poležala (pospala) v kokpitu, sam pa sem se počasi odtajal in privajal na dopustniški ritem. Oddaljenost od Tremitov do Vieste me je kar malo presenetila, 33 milj se nabere. Veter tako lepo piha in tako se nam mudi proti jugu, da se odločimo Vieste preksočiti. Za Garganom pa spet prečenje zaliva pod italijasko ostrogo. Torej precej dolga pot. Vreme je stabilno in pihal je zmeren (15kn) NW.

Sicer dolgočasno polkrmo popestri počen “baumniderholer” 6 mm vectra, ki je odslužila svoje. Pri jadranju v krmo vso silo, s katero veter nbapenja jadro drži wang in ne škota. Zato je bum lepo poskočil. Kar veselo je v krmo obvladati podivjan boom in namestiti novo vrv.

Bolj kot ne na slepo izberemo za prenočevanje Santo Spirito, majhno mestece, v bistvu predmestje Barija. V Bari mi ni za rinit, saj si ga ne želim (in nima časa) videt. Samo za spanje rabimo nekaj majhnega, prijaznega. Santo Spirito izgleda kul.

Žal je vse skupaj precej plitvo, sploh del ob pontonih in pomolih. Zato pa imajo takoj ob vhodu novo “marino”, tri, štiri pontone. Dva navidez “mornarja” se kar potrudita in trudita z nami, namesto prekratkega mooringa, nam ponudita kar tanko vrvico, ki mooring veže na ponton. “Saj ne bo vetra ponoči!” 🙂 Seveda vse poteka v italijanščini, saj drugega niti ne razumejo kaj šele govorijo. Na koncu ugotovimo, da je to “privat” marina. Da, smo na privezu enega lokalca, ki bo danes “zunaj” in da zato lahko ostanemo čez noč. Pa da nas to stane 60 EUR. Šele kasneje ugotovimo, da je to bila najdražja marina na celi poti v Grčijo in nazaj.

Zvečer v mestu obiščemo pizzerijo, bolj kiosk, kjer pečejo pizze in pite, lačna usta jih pa kar stoje odnašajo in jedo. Pizza je res OK.Mestece pa sicer zelo prijazno, a obenem že precej južno. Ceste umazane, promet kaotičen, domačini že bolj “zapečeni”, turistov bolj malo. Prihajam v italijansko pokrajino Apulijo, ki se razteza ob E obali vse do pete italijanskega škornja.

Na lokalni tržnici – stojnicah še nakup sušenih paradižnikov in oliv. Mljask …

Navsezgodaj (oziroma še po temi) se poslovimo od Komiže in mimo Biševa se zakadimo proti Italiji. Ne vem ali me rahlo zebe zaradi jutranje svežine ali pa me “hladi” prvo prečkanje Jadrana.

Po sončnem vzhodu se naredi lep poletni dan, ki nas z zmernim maestralom v bok (15 kn) žene proti Tremitom. Sedenje na boku barke, ki z avtopilotom dosega 7-7.5 kn in iskanje sence v zavetrju sprayhooda, mi daje slutiti kakšni bodo dnevi potovanja do Grčije. Sonce peče in pot proti Italiji izgleda “mala malica”. Hvala bogu, prvi dnevi morajo potekati čimbolj mirno, da se posadka navadi in neha dvomiti v varnost našega podviga.

Kmalu se nam pred očmi prikaže Italia, oz. Tremiti (Wikipedia). Zavijemo proti sidrišču pred NE obalo otočka San Domino. Okoli 15:00 smo že privezani na bojo. Sidrišče je pred peščeno hotelsko plažo, polno domačih turistov, ki se kot sardine v olju namakajo v motni, topli in kalni (le od česa) vodi.  Zato pa sta večer in noč toliko bolj mirna. Baje je nekje na obali tudi pristaniška kontrola. Nekako se mi ne da na kopno s papirji, se bomo prijavili v Vieste.

Prihod na Tremite me je (spet) spomnil kako lepo in razčenjeno obalo imajo naši sosedje Hrvati. V primerjavi s Kornati ali južno jadranskimi dalmatinskimi otoki, so Tremiti ena srednja žalost iz peščenjaka, polna svinjarije in turistov. Vso pozornost turistov in domačinov jim zagotavlja dejstvo, da na vsej vzhodni italijanski obali nimajo konkurence. In zato so pač najlepši.

So pa Tremiti dober cilj za vse jadralce, ki si želijo prečkanja Jadrana in podaljšanih vikend izletov iz hrvaške obale. Sidrišče pred hotelom je pravzaprav “bojišče” (od samostalnika boja), saj je tudi v turistični sezoni dovolj lokalnih boj. Peščeno dno (5-10m) je priložnost za plavanje in potapljanje. Zaščiteno pred vetrovi iz prvega in četetega kvadranta, odprto edino priti SE vetrovom.

Po dolgotrajnih pripravah in še zadnjih potrebnih in nepotrebnih opravkih smo se okoli poldneva iz marine Mandalina pri Šibeniku odpravili na pot. Smer Vis in dalje Italija, cilj Ionski otoki, upajmo da vse do Zakynthosa.

Vreme je stabilno, anticiklon poln in obeta se nam (upam) mirno jadranje ob italijanski obali in prečenje Otranta. Bolj kot vreme, me skrbi prva daljša pot po Jadranu. Čeprav se že več kot tri desetletja potikam po prej jugoslovanskem in zdaj hrvaškem Jadranu in sem pri tem že marsikaj doživel in se naučil, še nikoli nisem pomolil nosu dalje od Jabuke, Sv. Andrije, Palagruže ali Lastova. Obiski črnogorske obale so bili najdaljše potovanje.

Popoldanski skok po “domačem dvorišču” do Komiže na Visu mine v pospravljanju po barki in pregledovanju kaj smo pozabili.

Komiža nas sprejme polna čarterskih bark in turističnih ladij. Do zadnjega kotička, dobesedno, tako da imam o težave z izkrcanjem na pomol. Kot vzorni popotniki se seveda želimo odjaviti na mednarodnem pomorskem mejnem prehodu Komiža, kar se izkaže za precej težavno nalogo. “Sveta gospa” se menda reče prazniku, ki je zaprl tudi mednarodni mejni prehod !!! Ne morem si predstavljati kako bi izgledal recimo zaprt praznični Macelj. Pomorski mednarodni mejni prehod je enaka “institucija”.

Ob dejstvu, da verjetno tudi v mestu Vis ali v Ubliju ne bi našli delujočega policaja ali carinika in poslušanju pripomb, da “Slovenci ni blagdane ne poštuju” se odločim, da bomo navsezgodaj “skočili” do Palagruže in potem “slučajno” nadaljevali proti Italiji.

Zvečer si utrujeni in mrzlični od prihajajoče poti prejo Jadrana zaželimo večerje iz ladijske kuhinje. V kokpitu skušam umiriti misli in si oddahniti, ko me preseneti Katjino vprašanje: “Kaj plina pa ni?” Kako NI??? Saj je bila bomba polna spomladi in po tem nismo kaj dosti kuhali. In to lepa nova alu bombica? “Ne ni ga!” Sem vse odprla in ne dela!” Skok do kuhinje mi potrdi da se plin res ne prižge. Pa ne že spet! Spet sem šel s prazno jeklenko na pot. Kej naj zdaj tu na Visu dobim plin? Aha, verjetno je zaprt na bombi. Spet po lojtrci gor, v boks in odprem ventil, rahel šum mi govori, da je plin začel “nekam tečt”. Torej plin je! Še preden mislim naprej me Katja obvesti, da še vedno ne dela. KAKO NE DELA? Če pa nekam TEČE in piha? Spet v kuhinjo.

Šit, tu vse smrdi po plinu! Ne vem ali naj se bolj veselimo da plin je, ali pa naj nas skrbi da nekam uhaja? Torej po plazenju pod koritom ugotovim, da so umetniki iz Anortija celo kuhinjo po laminiranju reber in podnic lepo zmontirali nazaj, le plinska cev jim je po nerodnosti ostal ujeta pod elementom, seveda ne privita na štedilnik!  Zato je plin veselo uhajal ko sem odprl bombo, goreti na štedilniku pa ni hotel. OK, vsaj rešitev poznam.

Čez nekaj minut me Katja med pospravljanjem omaric pod umivalnim koritom spet vpraša “Kaj pa dela ta voda pod podnicami?” Kakšna VODA????” Ne vem kaj je na barki hujše plin ali voda? Spet po lojtrci dol in ogled lepega jezerca pod podnicami. Mljask – slatka voda, vsaj to! Ampak od kod? Lepo vse pobrišemo bomo jutri raziskovali dalje, danes je zgleda ne bo več!

Vsaj večer je minil v poležavanju v kokpitu. Jutri pa zares!