Žal smo se po dnevih prijetne Kefalonije morali posloviti od Fiskarda. Naš današnji cilj je po vzhodni strani obpluti Kefalonijo in priti do Zakynthosa, najbolj južnega otoka našega potovanja.

Na koncu vržemo sidro 100m južno od pomola, kjer pa je problematično dno, kamnite plošče ne nudijo dosti opore sidru. Agios Nikolaos ni ravno mestece, ki bi si ga morali nepreklicno ogledati. Pristanišče trajekta in dve gostilni.

Dan počitka v Fiskardu in ogledovanje Kefalonije.Grška mesteca avgustovske dopoldneve pregreje žgoče sonce, zato smo skušali čimprej uiti v malega klimatiziranega Hyundaia.

Naš cilj je bil južni del otoka. Kefalonija ima nekaj kraškega ozemlja, med drugim tudi podzemno jezero in kraške jame. Žal smo Slovenci pri obisku kraških znamenitosti in jam po svetu običajno razočarani, saj smo vajeni Postojnske, Škocjanskih in drugih jam.Tujci pa dostikrat precej skromne in neopazne jame razglašajo za svetovno čudo. Tako je tudi pri na Kefaloniji z jamo Drogarati. Zanimivo pa je jezero Melisanni, ki je bilo nekoč jamsko, podzemno jezero, dokler se ni udrl strop jame in nanj posvetila dnevna svetloba.

Popoldne smo obiskali še naravni park na vrhovih Kefalonije, ki je na višini preko 1100m in nudi čudovit razgled po otoku in sodednjih otočkih ter hladno klimo. Sicer pa več ali manj makadamske, prašne ceste in gozdovi Kefalonskih iglavcev (smrek?).

Zvečer smo se odpravili na večerjo v eno izmed gostilnic v Fiskardu. Cene zmerne, na nivoju slovenskih, postrežba odlična, predvsem pa prijazni domačini. Ne glede na to ali ješ prvovrstno pečeno ribo za €40/kg ali pa predjed – polnjene melancane za €4. Lastnik Albanec, ki pa ni znal razložiti zakaj v Grčiji ni več sladoledarn. Namreč za razliko do Slovenije in Hrvaške, kjer tržišče sladoleda “obvladujejo” Albanci z večinoma odličnim sladoledom, v Grčiji težko najdeš kaj drugega kot hladilnike z industrijsko Algido ali Shoelerjem.

Zvečer smo uživali v kokpitu ob rdečem vinu in cigari. Tukaj bi se dalo kar ostati …

Zjutraj smo hitro zapustili Vathi in po kratkem jadranju okoli N rta Ithake prispeli v Fiskardo (Wikipedia, CruiserLog), majhno mestece na NE obali Kefalonije (Wikipedia, Noonsite, CruiserLog). Mestna lučica ponuja odlično zaščito pred prevladujočimi NW vetrovi. Ob celotni obali poteka mestni korzo, gosto posejan z gostilnicami, slaščičarnami.

Mize lokalov zasedajo večino obale, tako da moramo ob odhodu z barke dvigniti kakšno gospo iz stola. Elektrike in vode ni, razen na lesenem pontonu v NW delu lučice. Vode (pogojno) iz lokala proti plačilu.

Zvečer so ulice polne sprehajalcev in pivcev/jedcev. Kljub temu, da ni ravno največjega miru, je Fiskardo naredil dober vtis in najlepša mestna izkušnja v Ionskem morju. Mogoče se z njim lahko meri še Gaios.

Privezali smo se v centru, na sicer zadnje prosto mesto. Mooringov ni, zato te pa nihče ne mori s kakšnimi privezninami. Šele kasneje smo ugotovili, da smo kljub temu imeli srečo, zato smo na tem dragocenem mestu ostali še dva dni in ga izbrali za rent-a-car bazo za ogled Kefalonije. Popoldanske urice smo preživeli v raziskovanju mesteca in spremljanju skorajda pretepov za zadnje priveze na obali. V bližnjem rent-a-car centru smo za naslednje dva dni rezervirali malega Hyundaia (65E/dan).

Po prevzemu avtomobilčka smo se odpravili po otoku. Zahodna obala Kefalonije je pretežno strma in bolj divja, ter izpostavljena vsakodnevnim NW vetrovom. Glede na dolge razdalje je ogled z avtom bistveno bolj prikladen kot z morske strani. Porto De Assos (CruiserLog) je majhna vasica, odmaknjena od največjega vrveža.

Naslednja postaja je bila znana plaža Myrtos (Wikipedia), ki vsakodnevno privlači turiste iz celotne Kefalonije. Peščena planota se preko majhnih kamečkov preliva v turkizne valove, ki včasih manj, včasih ap že kar z oceansko močjo udarjajo ob obalo. BayWatch stolp (na Katjino veselje z moško posadko) in dvignjena rdeča zastava opozarjata, da zna biti kopanje tudi nevarno. Z zabavo otrok tukaj ne bi smelo biti problema, po mnenju Nike je plaža z valovi celo boljša kot Aqualand na Krfu.

Med našo odsotnostjo se je pred zalivom nabralo lepo število jadrnic na sidru, ki so se v mesečini pozibavale na morju proti Ithaki. Med sprehodom sem odkril potapljaški center, ki je bil zaprt, oz. neobljuden. Na senčnem vrtu je bila miza s knjigo za goste, kjer si lahko zapisal svoje želje ali vprašanja in upravitelj bo po svojem prihodu nanje odgovoril (?) V odprti omari so bili prospekti o potopih, knnjižice in pečati centra. Očitno grški predstava o varnosti v turističnih mestih.

Po vrnitni z napornega popotovanja je sledilo poležavanje v kokpitu in opazovanje vaškega vrveža ter seveda passagiato do slaščičarne.

Danes smo ponovili včerajšnji poskus in v drugo uspeli odpluti do W obal Lefkade. Previsne bele stene, zeleno modro morje in peščeno kamnite plaže.Večinoma neobljudene, el s kakšno jadrnico na sidru, zato pa takoj spoznaš tiste s kopenskim pristopom. Ležalniki, senčniki, bifeji in praženimi turisti.

Popoldne jadranje proti jugo do Vathija (CruiserLog) na Ithaki (Wikipedia, CruiserLog). Od nekod, verjetno od včerajšnjega precej močnega NW, so se privalili pravi oceanski valovi. Dolgi in precej visoki, a jih zaradi dolžine skoraj ne čutiš, le barka se dviguje za 2-3 m na vsakih 10-15 sek.

Popoldne jadramo in se trudimo proti Grand Soleilu 40, pa brez uspeha. Vendar nam tudi pobegne ne. Zvečer priplujemo v Vathi. Nekako se mi je z delo, da mora biti Ithaka nekaj posebnega, če je tukaj živel Odysej. Žal nič pretresljivega. Vathi precej neprimeren za sidranje, globok širok zaliv odprt točno proti NW, kar pomeni celodnevno nabijanje vetra in valov. Brez pravega valobrana. Najboljšo zaščito nudi plitev zaliv okoli otočka v W delu, kjer smo tudi vrgli sidro. Žal smo prepozno ugotovili, da ima sosed malo “modificiran” vetrni generator, ki je celo popoldne polnil akumulatorje pri tem pa spuščal zvoke napadajočega bombnika.

Vathi je precej raztegnjeno in nezanimivo mestece, mogoče mi je ta vtis povdarilo še pomanjkanje varnega priveza, a naslednjič ga bomo prav gotovo preskočili.

Spet večerjamo v lokalni gostilnici, kjer smo ob naročilu preskočili ogled kuhinje, pa nam je bilo kasneje žal, saj so imeli očem zelo všečno ponudbo. Če bi to videli rpej bi se odločali po videzu in ne opisu v jedilniku. Zato še enkrat ponovim toel nasvet: V Grčijo obvezno ogled kuhinje in pripravljenih jedi! To je tam nekaj najbolj normalnega in z veseljam vam za vsako jed tudi predstavijo sestavine in način priprave.

Vsi piloti opozarjajo na trume turistov in flotilj, ki se potikajo v trikotniku Lefkada (Wikipedia, Noonsite, CruiserLog), Meganissi (Wikipedia), kopno. Območje leži na t.i. milk run – mlečni cesti charterskega turizma. Zato smo se včeraj izogibali sicer zelo lepega, a baje obljudenega Spartokhorija, oz. zaliva Porto Spillia. Porto Spilia je simpatičen in lep zaliv, ki nudi dobro zavetje na sidru in nekaj boj. Piloti svarijo pred gnečo in priljubljeno točko flotij, a v času našega prihoda bi lahko našli privez tudi na pontonih obalnih gostiln.

Zjutraj se odpravimo na ogled. Sidranje na boji in strm vzpon do mesteca na vrhu hriba. Kavica in jogurt z medom v Spartokhoriju, na hladni in senčni terasi. Sicer pa grška poletja kažejo zobe, poležavamo po sencah kot mački, domačinov ni nikjer.

Popoldne ob Meganissiju plujemo proti S, proti jamam na W obali Meganissija. Jama ko’ jama, zato se odpravimo proti SW rtu Lefkade, a je preveč vetra, zato zavijemo v Sivoto.

V polnem zalivu najdemo prostorček za sidro. Flotilje z zabavo. Ne vem sicer v čem vidijo smisel, da se nekdo (tekmovalec?) povzpne na vrh jambora in s polno plastenko vode cilja vhod v kabino jadrnice.??? Ampak zabavajo se full …

Sivota je globok in varen zaliv s popolno charterko ponudbo na obali, vključno z več gostilnicami, ki nudijo angleški zajtrk, angleško kosilo, verjento tudi pivo in soccer. Torej za Grčije željne bolj slaba ponudba.

Zvečer malo motimo sosede in polnimo akumulatorje z generatorjem.