Ob 5:00 zapustimo Šibenik, glede relativno močan jugo in na to da smo pozni, danes preko Visa ne moremo na Vieste. Torej gremo proti Lastovem, ki ej cca 80 nm daleč in potem jutri nekam na jug Italije.

13:30 kanal med Hvarom in Paklenimi, jugo jača. Predvsem pa plujemo točno proti valovom, kar je neugodno in počasi. Mimo zaliva pred Vela Luko ob 16:00 in ob 18:30 v Ubliju že tankamo 50l nafte. 13Ur motorja in ob 19:00 smo na privezištu Veli Lago vezani na bok. Hotel Solitudo še ne dela, gostilno pred kanalom urejajo, v glavnem domačini počivajo in modrujejo v jugo.

Danes 13 ur motoriranja, 81nm 50l.

Odlična večeraja in spanje po celodnevnem pihanju. Katja uresničuje grožnjo in piše dnevnik !!

Will see.

V petek 17. aprila smo torej takoj po Nikinem zaključku pouka (naša psička Bela je takrat že bila pri našem gospodu Komočarju, ki zelo lepo poskrbi zanjo vsakič, ko odpotujemo tako, da je ne moremo vzeti zraven, s popolnoma nabasanim avtom odpotovali do Šibenika. Prispeli smo ob osmih zvečer in se vkrcali v barko. Z nami je bil Matjaž, ki nam je pomagal natankati nato, potem pa je odpeljal naš avto nazaj v Maribor. Mi smo pospravili potrebščine po za to predvidenih prostorčkih, napolnili rezervoarje z vodo in zvlekli rešilni čoln na kljun barke in ga tam pritrdili.. Pripravila sem postelje in Nika se je sicer še nekaj trudila s knjigo, a je kar hitro utrujena zaspala. Z Andrejem sva še mali poklepetala v kokpitu, naredila prve načrte, potem pa tudi sama legla k zasluženemu počitku.

Dogovor je bil, da štartamo zjutraj ob 4h.

Kot se verjetno pri večini od vas dogaja, je tudi pri nas precej pestro (nervozno) pred tovrstnimi odpravami.

V službi je ponavadi strašna gužva, otroci imajo kup obveznosti v šoli in izven nje, psa je potrebno peljati na cepljenje, čas je za pranje oken v hiši, pa presajanje rož …..

Tako sem se z leti naučila, da si o potovanju ogledujem zadeve do 14 dni pred odhodom. Googlam, se pogovarjam in načrtujem z Andrejem, motiviram otroka. Potem pa odneham in se zadnje 14 dni obnašam, kot da nikamor ne odpotujemo. Pišem si sicer spiske, kaj vse še moram narediti v službi in doma, pripravim pa si tudi listek, kamor zapisujem vse kar se morebiti spomnim v zvezi z odpravo. To storim zato, da se mi ne plete po glavi preveč stvari in me obremenjuje.

Tudi pred tokratnim jadralskim podvigom sem čutila kar precej nervoze. Le ta je popustila deloma, ko sem v službi uspela opraviti večino zastavljenih obveznosti, naslednjič ko sem uspela oprati in zlikati večino perila, ko sem avto nabasala z vso potrebno hrano in ko sem zmagoslavno spakirala kovčke. Ko sem se že hotela sama sebi smiliti, sem se spomnila, kako srečo imam, da Andrej poskrbi za vse potrebno na barki, da lahko gremo varno na pot.

Končno je prišel težko pričakovani petek. Za nami so vse velike službene obveznosti, sestanki, predstavitve ponudb, konference, zdaj gre za dva tedna služba „on-hold“, oz- na GSM, ki pa bo verjetno še kdaj pozvonil.

Pred mano je nov izziv! Kako vso opremo, osebne stvari in dodatne zadeve ter seveda nas tri in Godyja spraviti v en avto. Genova, potapljaška oprema, nekaj rezervnih zadev, akumulatorji, dodatna veriga za sidro, obleke, čevlji, jadralska oprema, etc. In seveda hrana!

Okoli 15:00 jo mahnemo proti Šibeniku. Zdaj samo upam, da nisem kaj pozabil.

V marini komplicirajo s plačilom zadnjih računovo za servis motorja in drobna popravila. Zvečer še natankamo nafto in načeloma je to to. Gody se odpelje nazaj, mi pa spat za jutranji zgodnji odhod.

Vis ali pa celo Lastovo, od povsod je Italija na drugi strani.

Žal! Čeprav različni viri (meteo.hr; accuweather.com) napovedujejo različno usodo za vikend in naslednji teden po južnem Jadranu in ob Italiji. Od oblakov in sončka do dežja in neviht. Hvala bogu povsod brez močnih vetrov.

V soboto, nedeljo in do polovice tedna nas čaka pot ob Italiji do Jonskih otokov. “Raisefiber” je že tu.