Današnji cilj je bil Otranto, čisto na jugu Italije. Vremenska napoved pa spet slaba. Spet jugo, dež, valovi,…. Z Andrejem sva vstala ob 7h in odplula na pot. Deževalo je, valovi pa na srečo niso bili tako veliki in Nika je lahko še mirno spala. Ker nam je pihalo direkt v kljun in ker smo ponoči veselo kurili vebasto, ki pokuri tudi nekaj nafte, z Andrejem nisva bila sigurna, koliko nafte še imamo. Bolj ko smo pluli proti jugu, bolj so se črni oblaki zgrinjali nad morsko gladino in bolj je pihalo proti nam. Bili smo že mimo Brindisija, ki ga od lanske poti v Grčijo že poznamo in Andrej se je glede na trenutne razmere naenkrat odločil, da se obrnemo, zaključimo za ta dan in prenočimo v Brindisiju.

Kar absolutno ni bila slaba odločitev. Po nekaj dneh naporne plovbe smo se uredili v najboljše trenerke :o)) in jadralske jakne in se odpravili v mesto. Odkrili smo pravi del centra mesta Brindisi. Kot se za večja mesteca spodobi ima center eno večjo glavno avenijo, primerno osvetljeno in s kopico finimi trgovinicami. Tu sva se z Niko fino napasli, Andrej je sicer malo trpel ko sva vztrajno potiskali noske v vsako trgovinico, a na koncu smo bili vsi zadovoljni.

Aja, današnje hranjenje…..

Med premetavanjem po valovih nisem bila sposobna kakih pretiranih umetnin za štedilnikom. Zato smo se zadovoljili s pogretim prebrancem. Fino nam je pasal, zdaj pa fino prdi…..

Zvečer smo si privoščili še italijansko pico.

Napoved za jutri: dež, veter do 20 vozlov,…., spet ne obetavno. Zdaj si pa res že želim, da me sonce opeče.

Včeraj ni bilo nič z zgodnjim vstajanjem. Ostali smo na Lastovem in se spočili. Vremenska napoved je bila tako slaba, da nismo tvegali prečkanje Jadrana. In bolj ko spremljamo vremensko napoved, slabše se nam piše. Kljub precejšnje jugu in valovih, smo se danes odpravili na pot. Cilj je Mola di Bari v Italiji, vreme pa katastrofalno za plovbo. Vstajanje je bilo ob 4h zjutraj in v upanju, da bo Nika prespala doberšenj del poti, sva odrinila. Vreme je bilo katastrofalno, valovi so na odprtem tako nabijali nasproti nas, da je bila Nika v 20 minutah budna in z zrahljanim trebuščkom. V barki ni bilo za zdržati. Niko sem poslala ven k Andreju kar v pijami in ji šla v kabino poiskat ustrezno obleko proti dežju, vetu, mrazu. Ja, vse to je bilo. V petih minutah sem nabrala nekaj oblačil in se vsa bleda vrnila v kokpit, da oblečem otroka. Tako mi je bilo slabo, da sem samo še vlegla zunaj na klop in se trudila nekako stisniti, da me ne bi preveč premetavalo. Po kakih treh urah je bilo nekoliko bolje. Vsake toliko so nas tudi pošteno zalili valovi, tako, da smo bili vrh slabega vremena in mraza še mokri in slani.

A kot pravi borci, smo vsi trije vedeli, da moramo vzdržati. Da ne bo kakšne pomote; plovba ni bila nevarna (imeli smo sicer privezne vrvi in rešilne jopiče pripravljene), je pa bila skrajno neprijetna za vse tri.

Ko na je optimizma že malo primanjkovali, pa Andrej na lepem zakliče „delfini“!

V tistem trenutku ni bilo več pomembno, da nas zalivajo valovi. Vsi trije smo planili pokonci in se nagnili čez rob. Res, tam sta plavala dva majhna delfinčka, ki sta se poigravala s kljunom od naše barke in poskakovala ven, nas gledala, pa se spet potopila. In to je trajalo vsaj 10 minut, tako da smo se jih dodobra naužili. Prečudovita sta bila, tako razigrana. Nam pravi polnilec energije v tako slabem vremenu. Ko ju je prišla iskat mama, sta z njo pridno odplavala in igre je bilo konec. Mi smo zlezli nazaj v kokpit v zaveterje in naši obrazi so bili še pol ure vsi nasmejani.

Kmalu za tem se je tudi vreme izboljšalo. Valovi so pojenjali, saj je pojenjal tudi veter. Bilo pa je še vedno mrzlo in vlažno.

Delfine smo tisti dan videli še dvakrat. Drugič smo bili prepričani, da je bil isti mladiček kot prvič. Res neverjetno doživetje, ko plavajo tako blizu barke in poskakujejo ven in te s tistimi drobnimi črnimi očkami prav opazujejo kako jih gledaš in občuduješ.

Na cilju smo bili tik pred večerom, vsi utrujeni. Zadnjo urico je sicer posijalo malo sonca, da smo si lahko slekli mokre nogavice in si prezračili nogice. Za kočerjo (kombinacija kosila in večerje) so bili špageti s tartufi (tartufata omaka pogreta skupaj s smetano, da ne bi kdo mislil, da sem ribala pravega tartufa). Zvečer smo popadali v postelje in zaspali.

Navtexa nisem montiral! Lenoba!

Ob 2:45 zvoni ura in ko gledam borovce na pomolu pred hotelom Solitudo, ki se zibljejo v vetru, me prime, da bi bil še malo „tepih“. Katja se strinja in ura se naslednjič oglasi ob 3:15. Vstaneva, kava, oblačenje, jadralske obleke, pasovi, kape, pospravljanje notranjosti. Odločil sem se, da danes prečkamo Jadran. Napovedujejo še jugo okoli 20kn, sploh južno od Lastova, kasneje in na sredi Jadrana pa okoli 10-15, pred italijansko obalo pa celo 5-10kn.

Do Mola di Bari je recimo 100nm, kar pomeni ob jugu, ki piha v bok in motorju cca. 15 ur. Torej čim prej na pot, da smo pred mrakom v Italiji.

Izplujeva ob 4:00 in še v zalivu pred Ublijem se že čutijo refuli juga okoli 20kn. Kar smo rekli, smo rekli, danes v Italijo. Tipava v temno noč, zvezd ni, temni oblaki se podijo preko Lastova. Čaka nas kake dve uri noči potem pa upajmo da boljši dan.

Za rtom Lastova se začnejo vzpenjati valovi juga, črni in mogočni. FirstTux s 3m genove in motorjem seka valove pod kotom 45st s 7.5 kn. Zadnja bela pozicijska lučka osvetljuje penasto brazdo.
Nočni valovi so dvakrat večji od dnevnih in nočni vozli vetra dvakrat močnejši, zato imam knedl v grlu. Želodec se nekaj punta, ne pomaga niti zdravilo Jack. Po 20 minutah ritanja po valovih in črni noči se zbudi Nika in se pritoži nad neudobno vožnjo in se naseli v kokpit. Valovi se dvigujejo do 3 metrte, na vrhu se lomijo in penijo, začnejo zalivati kljun, palubo in pod sprayhoodom tudi kokpit. Jugo jača in v sunkih dosega 30kn. Ej, to pa se nismo zmenili! Pa še 90 milj je pred nami!

Divjamo preko valov in se borimo z vetrom in slabostjo. Še vedno je tema in če bi to vedel prej, bi ostal na Lastovem!

Kot bi mi brala misli, Katja pripomni, da sicer mogoče ni komot, ampak važno da je ziher! Ja, škoda da se ziher IN komot ne da prečkat Jadrana. Kljub vsemu ni Mariborsko jezero!

Kakor koli, prej ali slej se zdani in življenje postane lepše. Nizki in temni oblaki še vedno grozijo, ob 8:15 dobimo obisk! Z boka se nam kot rakete približujejo trije delfini. Kot izstrelki skačejo iz vode in v dolgih skokih tekmujejo kdo bo prvi pri kljunu. Nakar se začne ples! Levo, desno, na hrbtu pod kljunom, cikcak pod kobilico, pa sinhrono en ob drugem, pa skok iz vode in plosk na hrbet. Tole so navadni delfini (Common dolphin), tisti malo manjši in lisasti po bokih in svetli po trebuhih. Bolj poznani so večji in enakomerno sivi flašasto nosni delfini (bottlenose dolphin). Človek pozabi na veter, valove, mraz, slabost ko gleda neizmerno radost in igro. Nika rezgeta na palubi in stoji v vodi, ki zaliva boke. Po 10 minutah se odločijo za drugo pot.

Naslednje ure minevajo v gledanju na log (kdaj bo 100nm), drgetanju in razmišljanju da tega nam pa res ni treba. Nika gre spat, valovi so malo manjši, s Katjo meditirava med zibanjem.

Ob 12:00 se vrnejo ali pa so sorodniki, spet dva manjša, dober meter dolžine, 20 minutna predstava pred kljunom. Najbolj uživata, ko kljun z vrha val pade v luknjo skoraj do sidra in se mu v zadnjem trenutku umakneta. Plavata ob boku barke obrnjena z bokom navzgor in dobiš občutek da te gledajo. Delfine vidimo skoraj na vsaki plovbi do oddaljenih jadranskih otokov, ampak pridejo za trenutek ali samo od daleč. Večji flašasto nosni delfini so mnogo bolj previdni in redko se jih lahko nagledaš. Tele ta mali pa so od sile. Kar nočejo domov. Na kljunu me že skoraj zebe. Končno pride tretji večji (mama?) in vsi trije hitro izginejo.

Pokaže se sonce in zadnjih 40 nm do Italije mine v bolj prijetnem jadranju z bolj mirnim morjem. 10 nm pred Italijo še jata velikih sivih delfinov, ki nas samo „ovohajo“.

Po 15 urah na morju in jugu, končno malo pred 19:00 pristanemo v Mola di Bari. Špageti in postelja!! Čeprav smo privezani med ribaricami in veter nosi vonj po crknjenih ribah.

Katja me zbudi šele ob 6:00, jugo ne pojenja in prognoza za srednji in južni Jadran napoveduje jačanje v popoldanskem času in sunke do 30-40 kn. Jugo je sicer ugoden, na bok nas bo gnal proti Italiji ampak do Barija je 100 milj (vsaj 15 ur) in pristali bi proti polnoči.

Grib fajli (USGrib in ZyGrib) napovedujejo umirjanje jutri, vendar pa kakšen dežek. Torej danes ostanemo v Pasadurju in jutri pred zoro proti Bariju.

Spimo, beremo, se sprehajamo.

Usposobim generator, zvečer bom montiral Navtex.

Budilka, ki sem jo nastavila na telefonu, me je ob 4h prebudila, a takoj nisem bila v stanju vstati. Tako sem prestavila na 5. Takrat sva ob z Andrejem vstala, se toplo oblekla in odvezala vrvi. Zapluli smo. Andrej je vozil, jaz pa sem pospravila bokobrabe in privezne vrvi. Ko smo prišli iz Šibenskega kanala mimo obzidja, sva dvignila genovo, ki je bila sneta zaradi popravila. Nato smo začrtali smer proti Visu, nastavili avtopilota in se prepustili rahlemu zibanju po valovih. Jaz sem vmes zadremala na klopi, a me je prebudilo butanje barke ob valove, ki so se precej povečalo. Pihal je jugo, kar je pomenilo glede na naš cilj Lastvo, da plujemo točno proti vetru. Zoprno nabijanje.

Po celodnevni vožnji nam je ob 7h zvečer uspelo priti do Lastova, kjer smo v Ubliju dotankali nafto in se nato privezali v Pasadurju, ki je nam eno izmed ljubših krajev, odkar se potepamo po hrvaški obali. Tu sva z Andrejem naredila tudi nekaj izvrstnih potopov v zadnjih letih.

Na današnji poti, 81 milj dolgi, moram zelo pohvalit Niko, ki ni popolnoma nič sitnarila, ves dan je čitala knjigo in si prepevala.

Za zaključek dneva, sem svoja dva pomorščaka razveselila s polpeti, restanim krompirjem in domačo paradižnikovo solato z bučnim oljem. Zmazali smo vse do zadnje drobtinice. Stuširani in v pijamah zdaj vsak na svojem koncu počivamo, Nika gleda film Jack pot, Andrej je že zaspal, jaz pa pišem dnevnik.

Jutri planiramo spet zgodnje vstajanje ob 5h. V kolikor nam bo vreme služilo, bomo prečkali Jadransko morje in skušali priti čim niže ob italijanskem škornju, če bi se dalo, morda do Barija.