Ni nam uspelo vstati ob 5h zjutraj. Nekje ob 6.30h sva se z Andrejem nehala sama sebi smiliti izklopila vztrajno budilko na telefonu, ki naju je od 6h prebujala, vsatla in pognala barko na pot proti Lefkadi. Vreme ni bilo obetavno, sonce se je vztrajno skrivalo za oblaki in tudi deževalo je doberšenj del poti. Sicer niso bili to nalivi, a če ni toplo in kar naprej prši po tebi, zna biti presneto neprijetno.

Nika je na srečo zjutraj kar potegnila s spanjem in prilezla ven iz tople posteljice šele okoli 10h, kar je pomenilo, da je imela že 3 ure poti za sabo. Delfinov tokrat ni bilo, sva pa z Niko praktično ves dan čitali. Nika je svoje knjige že prebrala in pograbila mojo precej lahkotno literaturo za počitnice in sicer avtorice Jill Mansell. Povdarjam, literatura je res zelo počitniška, a tako luštno napisana, da je kar ne moreš nehati brati. S tem nekako premagujemo dolge razdalje v slabem vremenu in tečnarjenja z dolgčasom praktično ni.

Okoli 16h smo prispeli do nam že znanega prekopa med kopnim in Lefkado. Počakati smo morali dobre pol ure, da so nam odprli mostiček. Sledilo je tankanje nafte in vode ter privez v varnem zalivu. Andrej je tak varni zalivček našel v mestecu Nidri na Lefkadi, ki je precej obljudeno z angleži. Tu je nenormalno veliko poseljenih jadrnic za ta letni čas. Prebrali smo na internetu, da veliko ljudi, ki potujejo tod okoli čez leto, v tem kraju prezimijo.

Zvečer smo spet poiskali lokalček z internet dostopom in elektriko. Malo smo prebrali, kaj se dogaja v Sloveniji. En teden smo z doma, pa se je toliko pripetilo.

To je za danes vse, zdaj gremo spat.

Aja, še hranjenje: dušeno belo zelje na čebuli in krompir. Povrh nekaj včerajšnjih baklavic, zvečer pa za naju z Andrejem kavici za 10€ in vafli, vanilijev milkshake za Niko ter pomes frites in kokakola – to vse tudi za 10€. Kava ni bila tako dobra, kot je bila draga :o((

Jutri ga šibamo proti Patraškem – Korintskem kanalu. Verjetno bomo nekje na sredini prespali. Da pridemo skoz je nekje 130 nm. Če bomo do nedelje zvečer skozi in v ponedeljek pred Atenami, smo na konju. Potem se še nekaj dni klatimo po sporadih in kikladih in nekje do petka zvečer bi radi bili v naši marini v Kusadaser. Potem pa glavno Nikino in moje veselje, plavanje z delfini in seveda kupovanje darilc za prijateljice.

Salpanje je tisto, kar delajo salpe (ribe) zvečer po plitvinah – torej nabirajo malo tu, malo tam. Podobno delajo ženske po trgovinah. Celo popoldne.

Zjutraj se peš odpravim do luških oblasti v trajektnem pristanišču, kakšnih 10 minut peš. Tam sem že lani preživel dolgo (2-3 ure), a korektno proceduro vplutja v Grčijo. Razne neke vstopne letne takse €15, sem lani plačal (kupil za se mi zdi €40 ali €50) še nekakšno knjižico, kamor naj bi potrjevali postanek v vsaki luki. Lani smo uspeli dobiti dva štempla. Knjižica velja do zapolnitve!

Danes sem z lansko knjižico povzročil mali zastoj v proceduri, saj so si me začeli podajati od pisarne do pisarne. Moj vodič je bil mlajši kadet, ki je najboljše govoril angleško. Do konca se ni mogel odločiti ali sem za njega „sir“ ali „mister“, z obojim sem bil zadovoljen, ker sva v slabi uri že končala. Ponovno sem plačal le tisto crew listo za €15. Pa smo tudi uradno v Grčiji.

Nazaj grede obiščem še pekarno, ki potolaži naše „domotožje“ po hrvaški obali. Razen lepote obale, posebej Niko najbolj impresionira ponudba raznih listnatih dobrot, croissantov, štrudlov, pit, gibanic, etc, etc. Tukaj je podobno, le v Sloveniji dobiš večinoma samo „jabolčni“ ali „sirov“ – štrudl.
Dopoldne sprehajanje in sončenje po Krfu. Odkrijem udoben kafič z WiFi internetom in elektriko! Za polnit laptop!

Nika in Katja nakupujeta „nepotrebščine“.  Rezultat so zapestnice skoraj do komolca. Nazaj grede še gyros. Pita gyros, svinjski, velik, da se cedi ven. Vreme je pomladansko toplo. Nazaj grede me sreča lastnih barke, na katero smo se privezali in me opsuje, ker sem mu baje z vrvmi naredil „fucking scratches“ na barki, na kateri je on „kao“ delal celo zimo in lahko zdaj začne ponovno. No, ni bilo tako hudo, vidi pa se res. Ponudil sem se mu, da mu jo popravim, če le ima barvo in čopič. OB mrmranju in nekih grških besedah se je poslovil.

Včeraj smo se privezali ob grško turistično barko in upali, da sezona še ni tako zrela, da bi zjutraj na vse zgodaj vozili turiste na oglede in bi se morali prevezovati. Potrebni smo bili spanca!

Vstali smo nekje okoli 8h, Andrej je šel uredit papirje na lučko kapetanijo, midve z Niko pa sva pospravili barko in počistili.
Sledil je sprehod po mestu in zaslužena kavica na sončku. Ja, vremenarji so se zmotili in o dežju ni bilo sledu. Sprehod se je pričel malo vleči, ker je bilo treba pokukati spet v vsako prodajalnico, zato je Andrej obupal in se odpravil naprej po glavni ulici, iskat primerno kavarno, ki ima brezžično povezavo. Midve pa sva napredovali počasneje.

Hranjenje: ja normalno Gyros oz. Pita gyros. Mmmmmmmm. Za konec večera pa še baklavice v vseh njihovih variacijah in zaslužen počitek.

Jutri nadaljujemo pot do Lefkade. Dogovor- vstajanje ob 5h.

Ob 5h me budilka zbudi v mokro in oblačno jutro in uspešno jo ignoriram do 6h. Ob 7:00 s Katjo odrineva in spet nas rahel dež pospremi po dolgi poti iz pristanišča. Skoraj 3 nm je do odprte morske poti.

Jugo se je medtem pomiril in rahel NE nam pomaga proti jugu. Valovi so dolgi in šibamo ga s preko 7 vozli. Cca. 15Nm pred Otrantom se oblala obrne proti jugu in to je trenutek odločitve. Skoraj bonaca, dobra napoved, močan južni tok in Volvo nas ženeta preko 8 vozlo, zato obrnemo v smeri Krfa. Bomo pa spet v temi pristajali, ampak že v Grčiji.

Otranto (ožina) nas posončita in nadremata, beremo, se pogovarjamo in občasno malicamo dobrote Brindisija. Mozzarela, pikantne olive, sušen paradižnik v olju in bel kruh, pa kraški zašink za vegije. Ob hrani se spomnimo na prijatelje. Matjaž in Dejan bi nam sigurno pomagala v nesreči.

Aja, ob raznih tankerjih nas obiščejo tudi delfini. Spet dva mala, ki norita okoli kljuna. Nika jim žvižga in steguje roke proti vodi, ampak se ne pustijo motiti.

Proti večeru, okoli 17:00 se prikažeta otoka Otonoi in malo kasneje Eirakoussa. Bonaca je in ob 19:00 obrnemo okoli SW rta Eirakousse. Mrači se, ampak odpravimo se proti mestu Krf. Idilična plovba ob osvetljeni N obali Krfa in nešteti svetilniki, ki nas varno vodijo. Katja kljub temu ne dovoli hvaljenja noči, preden nismo varno privezani. Ob NE rtu Krfa obrnemo proti jugu in vijugamo med trajekti in tankerji. Noč je svetla od neštetih luči Krfa. Na vzhodu nas spremlja albanska obala, ki je nekoliko manj svetla, zato pa so v rednih razmakih nameščeni močni reflektorji, ki svetijo po morju. NE vem ali iščejo švercerje ali prebežnike (menda jih ni več).

Novoletne jelke v noči se šele ob pomoči radarja in AIS sprejemnika spreminjajo v mesteca, zasidrane ladje ali hitre trajekte, ki včasih tudi s 30 kn brzijo skozi noč. Nika je šla že okoli 22:00 spat, ker se ni strinjala z nočno plovbo proti Krfu. Seveda, mnogo bolj udoben bi se ji zdel postanek na Eirakoussi in jutranja plovba do Krfa, ki bi jo prespala.

Okoli 23:00 priplujeva pred otoček kakšno miljo N od starega mestnega pristanišča in z reflektorjem poiščeva pot za mračen mestni pomol. Čeprav pilot govori o dveh pomolih, vzhodnem in zahodnem je živ le še vzhodni del. Na zahodu je zraslo novo trajektno pristanišče. Mandrač je poln turističnih ladjic, ki upam, da jutri ne bodo izplule, saj se privežemo eni na bok.

Varno privezan ob 23:20 je log kazal 6606,6 nm, torej smo naredili 116,4 nm.  Motorne ure žal 2043,7 torej celih 16 in pol ur motoriranja.

Vstajanje ob 7h in pot proti Otrantu, če bo vreme OK in ne bo valov pa kar do Grčije.

Dolga pot , a vreme nas je glede na napoved presenetilo. Soooooooonnnnce je sijalo vsaj 5 ur!!!

In seveda, mi smo prišli ne samo do Grčije. Prišli smo do mesta Krf na otoku Krf.

Med potjo smo se spet poigrali z mladimi delfini. Tokrat jih je prva zagledala Nika in skupaj sva stekli na špic barke in neverjetno, lahko bi jih božali. Dva mlada delfina sta se poigravala s kljunom barke, ki se je pozibaval v vodi. Res čudovit prizor. Ko je mama delfinka spet prišla po njiju, je eden odplaval, drugi pa je kar vztrajal in vztrajal. Skušali smo jih poslikati, a kot ponavadi se na fotografijah ne vidi kaj dosti.

Pot do Krfa je trajala 16 ur, tako, da smo si med potjo za kosilo pripravili špagete in kumarčno solato. Tudi večerjali smo špagete. V stari del mesta Krf sva z Andrejem pripeljala nekje ob 23h zvečer v trdi temi. Nika je že par ur spala in se verjetno v spanju veselila jutrišnjega dne, ko bomo po Krfu spet malo pregledovali, kaj vse hočejo prodati turistom.

Torej, četrtek ostajamo v mestu Krf in upamo, da ne bo deževalo, kot napovedujejo.