Spomini rane mladosti mi beležijo tudi lovske pohode mojega očeta, ki se je z dolenjskimi “jagri” v temi dopravil od doma. Siva, meglena in mračna jutra so se mi zdela vse prej kot primerna za vstajanje sredi noči, mrzel sprehod in “jago”. V topli postelji, stiskajoč pod pazduho medveda, mi nikakor ni šla v glavo ta lovska strast, ki jih je gnala v temo in mraz.

Nekaj dest let kasneje sem se neke nedeljske noč zavalil v avto, poln potapljaške opreme in se skozi nočne meglene  koprene praznih semaforjev mariborskih predmestij, podal na pot proti morju. Res da nisem šel peš, res da je bilo v avto toplo, a vendar bilo je SREDI NOČI. Ampak kaj čemo, če hočeš novembra obiskat Barona Gautcha pred istrskimi obalami, moraš iz Maribora pač sredi noči. Vsaj malo se zgodovina ponavlja. Določen zadeve tudi mene spravijo v nedeljo zarana iz postelje.

Maribor, 5:45, Ljubljana 7:00 – poberem Viktorja in Boštjana, avto je že poln flaš in opreme, pred nami še kakšni dve uri vožnje do Rovinja.

Zapuščamo Göcek in njegove pogoltne prebivalce ter jadramo licijski obali naproti. Cilj naslednjih dveh tednov so zalivi in mesteca od Fethiye do Finike in nazaj. Olu Deniz, Kalkan, Kaş, Kekova Roads. Dalje proti Antaliyi se začne bolj puščobna in s hoteli pozidana obala, baje. Pa še vetrovi znajo biti v nos. Vse zveni zanimivo in malo čarobno, bomo videli kako bo.

Lubenica v morju

Prvi večer preživimo še v Skopea limani, na obali nekje po južnem robu. Nepopsino vroče je in lubenica v morju paše!

Lubenica v ustih

Odpravimo se proti SE, proti Kalkanu, bomo videli do kod bomo danes prišli. Jadramo!!! To mi je v vzhodnem Mediteranu posebje všeč, vedno je ddovolj vetra za jadrat! Razen če ga ni preveč ali pa v nos. Popoldan mine v brezdelju, čvekanju, pitju. Današnje zavetje najdemo za Dökükbaşi Burnu (rtom Dökükbaşi). Nekaj zalivčkov z gostilnicami, vse polno guletov s tisoč vreščečimi otročajo – na nekaterih guletih imajo vgrajene tobogane, skačejo v luknjo na zgornji palubi in po očitno vznemirljivi vožnji skozi drobovje barke (vreščanje!) se mali turisti “izpljunejo na boku malo nad gradino vode skozi 70-80 cm luknjo in ČOF, pa spet na zgornjo palubo. Med guleti vozijo mali gliserčki iz katerih podjetni Turki ponujajo sladolede. Algida! V trgovini 2YTL, tukaj 5YTL. Ampak paše!

Prvič nas v Turčiji začnejo nadlegovat, da je treba privez na bojo plačat 10YTL! Zmrdujemo se in na koncu pristanemo v zavetju Karacaören Adasi (otočka Karacaören) na bojah majhne gostilnice, ki ne teži s vprašanji kaj bomo večerjali. Obala je vedno bolj strma in visoke planine segajo do morja. Nekaj milj naprej je že Ölüdeniz, s slovito peščeno plažo in zaščitenim parkom nad njim pa gora Babadağ, s katere cele poletne dneve skačejo padalci. Zato je tudi vreme že drugačno, manj razpihano, več vlage se zadržuje in po meglenem večeru se je začela vlažna in mirna noč, ki smo jo večji del preživeli kar v kokpitu. Nika se vedno bolj pritožuje nad bolečimi ušesi. Običajno skuša skrivati težave svojega zdravja in sama prebodit krizo, če se le da, saj jo izkušnje učijo, da bo mama naredila “štalo”. Zato je priznanje, da jo ušesa bolijo jasen znak, da je zadeva resna in bo treba nekaj ukreniti!

Zato bomo naslednji dan zavili v Kalkan, ki izgleda dovolj dostojno mestece, da bi znali imeti tudi zdravnika. Žal je sobota, kar bo otežilo iskanje.

Peščena plaža severno do Kalkana

V zgodnjem popoldnevu plujemo ob neskončno dolgi plaži nekaj milj severno od Kalkana. NEkaj kilometrov plaže, pred njo svetla “peščena voda” in globina 3m skoraj 200 m v morje, tako da vržemo sidro precej proč od obale. Kopanje in raziskovanje plaže, ki je obljudena samo v skrajno južnem delu, tukaj kjer smo pristali pa se parčki lepo razporedijo na vsakih 150-200m. In to pretežno moški nudistični parčk! Že nudizem je zelo redek v Turčiji, moški parčki pa še toliko bolj! Poberemo šila in kopita in jih prepustimo uživanju na toplem.

Kalkan je sicer urejeno, a precej brezosebno turistično mestece. Brezosebnost je tudi posledica potresov v zadnjih destletjih, ki so poradirali precej starih mest in na njih so zrasla nova, “moderna”, turistom “prijazna” naselja, ki pa nimajo več nobnen duše. Tudi Marmaris, Kalkan, Fethiye, Kas in Finike so žal večinoma takšni!

S pomočjo fantov na “kapiji” pristanišča in Sahil Güvenlikov (Sahil Güvenlik je turška obalna straža) najdemo doktorja (privatnega seveda), ki se že čez 20 minut pojavi na pomolu pred First Tuxom. Še dobro, da smo imeli čas poklicati Coris zavarovanje in jih obvestiti, da bomo koristili zdravniško pomoč. Namreč v drobnem tisku piše, da Coris povrne le stroške PREDČASNO napovedanih zdravniških uslug. Torej jih moraš obvestiti, da boš iskal zdravnika. Je pa res, da ti morajo pri tem pomagati (asistenca!), saj je bil naš pomagač kar vesel, da smo sredi Turčije že našli zdravniško pomoč.

Prijaznost, strokovnost, skrb in hitrost – lastnosti, ki jih redko vse NAENKRAT srečaš pri zdravnikih. Uho je vneto, zabasano in potrebno bo čiščenje v njegovi kliniki! Hops v njegov avto in čez 30 minut sta Nika in Katja dostavljeni nazaj na barko. Uho očiščeno temeljito, antibiotik in še neke žaube priložene, mama pomirjena, otrok z rdečim ušesom od čiščenja, vsi skupaj lažji za €180! Poceni ni, je pa storitev brez pripomb, pa Coris bo plačal!

Pred spanjem - Kalkan

Popoldne se kopamo na mestni plaži in jemo Algida sladoled – na kepice ali avtomat lahko iščeš z lučjo. Ker Kalkan ni ravno najbolj simpatično mestece, se popoldne prestavimo v velik zaliv kakšne 2 milji W od mesta Kalkan. Še ko se privezujemo, nas presenetita dve plavalki, ki se naenkrat znajdeta “od nikoder” in nas lepo pozdravita po slovensko? S sosednjega (300m?) guleta priplava na obisk Slovenki, ki se potepata po Turčiji in sta vmes skočili na nekajdnevno potovanej z guletom. Žal ju čaka večerja in se nama ne pridružita pri pivu 🙁 Mediteransko sidranje in prečudovita mirna noč pod zvezdami, ob gin toniku, nargili in debatah …

To sidranje po turških zalivih je hecno. Na Hrvaškem ne bi nikoli spali na takšnih mestih takšen način. Zalivi so široki, popolnoma odprti proti SE, pa vseeno polni guletov. Poletnih neviht, neverinov, grbinov in pdobnih hudobcev v vzhodnem Mediteranu ni, vetrovi so predvidljivi, vedno iz4. kvadranta, ponoči obrnejo včasih na 1. kvadrant.  Včasih imam kar malo slabo vest, da smo preveč nepazljivi in nam bo kakšna nočna nevihta to vrnila, a očitno so vremenske razmere tukaj drugačne. No, sodro pa še vedno vsak večer prekontroliram in po potrebi na roke zakopavam!

Priprave na lignjelov

Jutranje kopanje motijo trije lignji, ki so se “zapičili” v našo privezno vrh. Natančneje v moder vozel, kjer sta zvezani dve vrvi. Medititirajo in vohljajo okoli vozla in nikakor nočejo stran. Nika že ima peškafondo v rokah in največji je skoraj njen, a se v zadnjem trenutku sname in obnemi od groze. Potem jo pa le popihajo naprej.

Nekam proti Kaşu bomo danes pluli, ki je še v začetku 20. stoletja bil grški. Kakšne 3 milje pred mestom je še vedno grški otok Kastellorizo. Majhen košček Grčije tik pred turško obalo.

Kopanje na čeri

Po poti se ustavimo na čudovitem kopanju na otoku (ali čeri).

Odločimo se za spanje in tankanje nafte na Kastellorizu, prav gotovo bo cenejša kot turška, pa še jemo lahko ceneje. Za prvim rtom smuknemo v zaliv in kamlu smo privezani ob lokalni restavraciji v mestecu, ki ob 14h prakticira siesto. Nikjer nikogar, črpalkar nas obvesti, da nafte ne more dostaviti pred 18 uro, ker je prevroče. V senci pijemo pivo in čvekamo, nato pa skočimo v sosednji zalivček na kopanje. Zamudimo črpalkarja za 15 minut in se upre, da je on čakal in da zdaj ne pride še enkrat, če ne doplačamo €20. Po nekaj prerekanja po telefonu nam ne preostane nič drugega, kot da mu obljubimo teh €20. Liter nafte nas je na koncu stal skoraj €1,8, več kot v Turčiji, se mi zdi da si je svoj dovoz zaračunal dvakrat.

Siesta na Kastellorizu

Nekaj sicer mrmramo v brado, da je to nafta za €400 milijonov (ki jih mora Slovenija prispevati kot svoj del pomoči Grčiji), ampak nič ne pomaga, Grki se znajdejo! Povprečno penzijo imajo €1400, nafto nam prodajajo po €1.8, pa €400 milijonov jim moramo podariti !

Zaskrbljen?

Naslednji dan si ogledamo še “modro špiljo” na SE strani Kastelloriza.

V umirjenem Meltemiju jadramo iz Chalkija proti Symiju. Francoska dedek in babica iz pontona v Emboriu, sta pred nami na obzorju. Sonček sije, laška orca pri 10 vozlih, edino sonce neusmiljeno pripeka. Vzhodni Mediteran je sicer fajn, ker vetrčiki stalno pihljajo in vročina ne žge tako, kot zna na Jadranu. Ampak sonce je še močnejše in potencialne opekline še hujše. V zadnjih letih smo se navadili, da se prve dni morja “mažemo z vsemi žaubami”. Tako se izognemo popečeni kožici, večernemu kuhanju po celem dnevu na soncu. Vse dni pa se skušamo čimbolj zakrivati in skrivati. Žal First Tux nima biminija, ki bi ga lahko uporabljali med vožnjo – zaradi “nemške” škote na koncu booma in drsalca sredi kokpita. Zato nosimo slamnike, bele srajce z dolgimi rokavi, “lepršaste” oblekice (jaz ne!) in hlače čez bedra. Pomaga! Vsaj meni, tako da po enem tednu “treatmenta” ne rabim več žaub.
Do prihoda “prišlekov” – Deana in Jane – imamo še štiri dni, ki jih kanimo preživeti potikajoč se ob turški obali okoli polotoka Bozburun, Marmarisa do Göcka. Priletita v sredo zvečer na letališče Dalaman, ki je podobno oddaljeno od Marmarisa in Göcka. Dogovorjeni smo, da jih čakamo nekje v mestu Göcek. Ker nimajo nekega mestnega pristana, bo to verjetno ena izmed marin, ki jo bomo izkoristili tudi za pranje in pospravljanje barke, pranje perila in večji nakup. Po 14 dnevih na morju smo že vsega potrebni!

Današnji cilj je velik zaliv na Bozburun yarimadasi (polotok Bozburun), kakšni dve milji zahodneje od fjorda Serce Limani. Pričakujemo podobno ponudbo, zaščiten zaliv z možnostjo sidranja in ponudbo lokalnih gostilnic – brezplačne boje in ponudbe večerne hrane. Pregled potrdi ene tri gostilne na zahodni obali zaliva, vse tri približno podobne ponudbe. Mooringi, oz. boje iz praznih 5 litrskih plastenk, iz desk zbiti jettai – pomol na kolih, na obali koliba z nadstrešnico, letna kuhinja, akumulatorska razsvetljava, generator za televizijo in klasična ponudba – kebab, meze, etc.

Že med ogledom nas obletavajo gostinci v čolničkih, privzdigujejo boje, vabijo, vse za večerni obisk njihove “restavracije”. Odločimo se za srednjo pozicijo, mogoče tudi zato, ker so najmanj “prijazni” – vsiljivi 🙂 Turki imajo drugačna merila za kakovost priveznih boj kot recimo Hrvati. Medtem ko na Hrvaškem večinoma srečaš “profi” boje (vsaj kante za olje), vsako na svojem betonskem bloku, privezano z debelim (če že ne novejšim) štrikom , pa so Turki pri tem precej bolj “praktični”. Po zalivu potopijo dva, tri betonske bloke, jih povežejo z verigo, ali pa verigo kje potegnejo še na kopno in zapnejo na skale, potem pa na to verigo navesijo kratke vrvi z zanko in plastenko na koncu, ki sežejo do gladine in še kakšen meter.Razdalja med vrvmi pa “od oka”, tako da so včasih plastenke na površini tudi samo 10 m narazen, vrvi pa napete navpično v morje.

Sicer poceni in enostavno, ampak se bojim da uporabno samo za poletne mirne noči! Ne upam si pomislit, kako takšen “setup” prenese kakšno hrvaško nevero ali pa zimski “jugo”. Se bojim, da je to bolj posledica turške bolj brezbrižni, kot pa da takšnih neurij v Turčiji ni. Zato vedno z masko tudi preverim stanje “free mooringov”. Če ne bi bilo morje večinoma precej globoko na sidriščih (15m) in bi rabili precej verige, se bi začeli sidrat na svoje sidro. Vsaj veš na kaj si privezan!

Torej izberemo bojo namesto jettija – da se ubranimo prijazne ponudbe, ampak pridemo iz dežja pod kap. Niti vrv še ni na barki in motor še brni, ko nas napadejo lokalne dekline in njihove mame v malih kajičih in s popolno ponudbo spominkov, tekstila – rut, prtov, zaves, medu, fig, etc. Je pa res, da se hitro oddaljijo, ko jim poveš, da sicer lepo, ampak da si se že oskrbel s tovrstnim blagom.

Zvečer v gostilnici gledamo fuzbal, mezimo in se čudimo povišanju cen. Očitno smo že prišli v cono cenovnega vpliva Marmarisa – lignji na žaru 40 YTL – €20 ! Pa kaj ste nori, to v Mariboru ne najdeš, moraš vsaj do Ljubljane. Meze so pa dobre!

Nika in želva

Lov za želvami v Ekinciku

Nasledni dan preskočimo Marmaris in odkrijemo globok zaliv Ekincik, ki je izhodiščna baza za obisk Kaunosa, še enega kamnitega razvališča na turški obali. Ekinci je pravzaprav vasica in pred njo dolga plaža iz temnega peska – ne mivke. Lokalni “turisti” in privezni pomol v W delu zaliva,ki pa je poln guletov in lokalnih čolnov, ki vozijo turiste do rečne delte in po reki navzgor do razvalin Kaunosa. Za privez so pripravljeni tudi pretepat, zato vržemo sidro na pesek na globini 6-8m. Veriga še niti ni dobro odrožljala, ko Nika zagleda nekaj metrov od barke – ŽELVO! Oči, oči, oči – želva! Mama prevzame ugašanje motorja, oče pa prevzame vlogo alfa samca, obvlada situacijo in otroka povede v raziskovanje živalskega sveta. Hop na glavo v vodo in v dir za želvo. Trdobučnica nama nakloni pogled iz nekaj metrov, potem pa se naju naveliča in odbrzi v motno globino.

Šele kasneje nam postane jasno, da bodo želve naš stalni spremljevalec, saj vstopamo v njihovo področje. Popoldne jih opazujemo, ko se prihajajo nadihavat v okolici barke – Nika plava za njimi s fotoaparatom v roki in ugotavlja katere so plane in katere ne. Tiste ta prijazne se pustijo nadlegovati, božati in plavajo ravno tako hitro, da jih ne doseže za plavuti. Nika pa je več pod vodo kot nad, se potopi tudi do 8m in zasleduje želvo pod vodo skoraj dalje kot jaz.

Želva pri kosilu

Popoldne skočim še v byboatom do restavracije v E delu zaliva, z manjšo “marino”. Odlično urejena obaja, vse leseno in platneno, brez betona. Nekaj deset privezov izgleda kot majhna luksuzna marina. Sanitarije urejene, snažne, sezuvanje, vsak dobi lesene cokle pred vstopom, vse stavbe lesene, v senci dreves. V bistvu pa je vse skupaj bolj urejen jetti restavracije nekaj deset metrov višje v bregu, z vsemi pritiklinami – trgovinica, sanitarije, etc, vse pa še vedno brezplačno za obiskovalce restavracije. Naslednjič gremo sem!

Zvečer – nedelja – finale fuzbala pod vedrim nebom na velikem platnu in basic ponudbi bifeja.

Čolnarji nam ponujajo obisk Kaunosa za vse tri za €70! Za ponudbo smo se jim lepo zahvalili. Ne morem pomagat, ampak ne zdi se mi potrebno plačevati in lesti na vsak kamen, kjer je kak “anatolec” redil ovce! Ob vsem spoštovanju do kulturne dediščine!

Turške turistke na kopanju v Ekinciku

Motoriramo proti jugu, proti arhipelagu in zalivu Skopea. Štiri urice, kopanje, praženje, na koncu pristanemo v Tomb bayu, privezani na obalo pod licijsko grobnico, malo oddaljeni od gostilnice, upam da bo mir, da ne dobimo kakšnega guleta za soseda.

Skopea limani je precej velik “zaliv”, oz. bolje del obale zaprt z nekaj otočki, kar tvori simpatičen in varen arhipelag za poletno poležavanje po zalivčkih. Zelenje, pinije in borovci segajo skoraj do morja in mediteransko sidranje – spredaj sidro, zadaj pa dolge vrvi na kopno – med kamnitimi grobnicami in kamnito obalo ima svoj čar. Le obupno poseljeno zna biti poleti – Gocek je blizu in flote charterskih jadrnic najde zavetje v tisočerih zalivčkih.

Licijska obala južneje od Marmarisa postaja vedno bolj kamnita, strma, nedostopna, morej vedno bolj temno modro in globje. Lepo ampak manj prijazno sidranju – mediteransko sidranje je skoraj pravilo. V torek zvečer pristanemo v Skopea marini v Göcku. Turkih waters pilot obljublja bazen in zmerno ceno. Bazena ni, oziroma voda ni vzdrževana, cena je pa še vedno sprejemljivih €36. Smo na ruskem pomolu, zraven nas nekaj deset metrske jahte pod “offshore” zastavami rusko govorečih lastnikov! Peremo, čistimo, šivamo sprayhood, polnimo vodo, kupujemo v trgovini in pohajkujemo po Göcku, ki je prav simpatično in urejeno turistično mestece. Edino cene so precej zdivjane, tudi za turške razmere.

Pokopališki mir v Tomb Bayu

Zvečer pričakamo “prišleke” in čvekamo dolgo v noč. Naslednji dan postorimo še nekaj nujnih zadev in zapustimo Göcek s sicer lepimi vtisi o urejenem in lepem mestecu, vendar pa tudi z nekaj bolj grenkimi izkušnjami o turškem “britju” turistov. Je že tako, da je Göcek bolj monden in tukaj ni usmiljenja, kolikor se da iztisnejo iz tebe!

Recimo: popravilo sprayhooda, pošivanje po glavnih nosilnih šivih, ki so se začeli parati – €50 (z dostavo na barko). Pa tole: prvi večer smo pristali v Sushi restavraciji, ki je imela privlačene cene (€10-15), ampak smo potem ugotovili da je to za zelo majhne porcije. Ko smo pojedli (in se ne najedli) za cca. €50 je kelnar vrnil €5 drobiža. Ker smo se pri mizi malo zaklepetali in pustili račun in vrnjen drobiž ležati na mizi, je jadrno pridrvel se sicer lepo zahvalil in odnesel €5 kot svojo napitnini. Jaz ne bi bil balkanec, če ga ne bi z hrkanjem opozoril, da to ni njegovo!

Tudi “leg shave” je v ponudbi

Naslednje jutro smo mezili v mestecu, 4 meze in nekaj pijače in račun je znašal okroglih 78YTL (€40). Pa saj nismo večerjali! Po pregledu smo ugotovili, da se je na računu znašlo skoraj 30ZTL nekih neznanih stroškov. Kelner se je sicer lepo opravičil, ampak probal pa je!

Pa še lučki kapetan nam je preko svojega prevajalca pojasnil, da spremembe crew liste (dodati Deana in Jano) ne moremo narediti direkt pri njem (taksa 10YTL), ampak moramo najeti Ship Agency v sosednji stavbi. Čisto slučajno je to bila gospodična, ki se je že prej vrtela po njegovi pisarni in je tudi kasneje pod njegovim nadzorom napisal vlogo za crew listo. Strošek za ship Agency? €50!!! Pa še lučkemu kapetanu je vsaj pol v žep padlo!

Ja, tudi to je Turčija!

Otok Symi je od Turčije oddaljen le en bolj konkreten pljunek. Na Symiju moramo tankati in nekaj storiti s servisnimi akumulatorji. Dva Exide 90Ah suha akumulatorja, ki smo jih zamenjali pred dobrim letom, se sicer napolnita do konca, a po kakšnih dveh do treh urah hladilnika napetost pade pod 11V. V zadnjem letu se nam je vsaj dvakrat zgodilo, da pri daljši odsotnosti nismo odklopili in sta se spraznila do konca. Očitno to akumulatorjem ni všeč in zdaj crkujeta. Morali bomo v mesto Symi, nikakor nam pa ni za spat v sicer lepem mestecu, ki pa živi, buči, smrdi, gori skoraj 24 ur na dan. Pa še trajektni kapitani z največjim veseljem “polagajo” po ozkem pristanišču in delajo valove, ki butajo barke ob pomol.

Oglasimo se v zalivu Pethi na E strani Symija z istoimensko vasico, ki je preko hriba skoraj povezana z mestom Symi. Kakšna dva kilometra zračne linije, ki pa vodi preko precej visokega hriba in se na drugi strani strmo spušča v Symi. Širok, zaliv dovolj plitek in peščen. Tukaj bomo spali, zdaj pa v Symi na pumpo, trgovino, akumulatorje zrihtat. Meltemi se je skril, vroče je ko pes, švic teče po hrbtih, še Grki jamrajo. Čez dve uri s polnim tankom (€1.34 za Liter nafte), nakupom in dvema novima 100 Ah Hankook akumulatorjema brzimo nazaj v Pethi na kopanje in priprave na sidranje za čez noč!

Uživanje v zalivu Panormittis na Symiju

Zvečer za 10 minut zamudimo avtobus, ki vozi vsako uro in se peš odpravimo v breg proti Symiju. Grizemo kolena, Grki štoparjem očitno ne ustavljajo in po 20 minutah smo na vrhu. Otrok umira od hoje – kam me to silite?

Potem pa 1.231.432 (po Nikini oceni) stopnic dol do Symija. Vsaj razgled na osvetljeno mestece je prekrasen. Souvlaki, gyros in fuzbal. Avtobus nazaj!

Naslednja dva dni zkoristimo za raziskovanej plaž na E strani Symija, ki so kljub odročnosti in obkroženosti s strmim stenam precej polne dnevnih kopalcev – beri Day tripperji, Grki z gliserji, muziko in vreščanjem, etc. Duševnega miru si naberemo v zalivu Panormittis ob prečudovitem samostanu.

Alimia

Po družinskem posvetu se odločimo za pot proti jugu, proti Rodosu. Prvi cilj sta otoka Alimia in Khalki. Ležita kakšne 4 milje od NW obale, nekje na sredini Rodosa. Prva sploh nenaseljena, drugi z majhnim mestecem, včasih zelo bogate spužvarske industrije, živita v senci najbolj turistično razvpitega grškega otoka. Izberemo si jih za zadnji postanek, preden gremo na Rodos. Rodos ni najbolj fajn za navtično pohajkovanje, edina pametna luka je

Ribolovka z večerjo

Rodos, na NE rt, ki gleda proti Turčiji. Ostala obala pa je večinoma ravna, strma, brez večjih zaščitenih zalivov. Mesto Rodos je sicer zanimivo, s staro arhitekturo, obzidjem, vendar precej natrpano, turistično in s polnim lokalnim mandračem in velikimi charterskimi flotami.

Prvi večer kanimo preživeti na v velikem osamljenem istoimenskem zalivu na SE delu Alimie. Sidro vržemo v N delu, za rtičem, na katerem stoji stara cerkvica in nekaj napol porušenih hiš, ki jih občasno z namenom piknika obiskujejo domačini iz Khalkija. Popoldne obiščem še par hiš in cerkvico na koncu zaliva. Edini prebivalci so ovce …

Večerja

Popoldansko sonce  žge, Nika pa se spravi k ribolovu. Pravi, da palica ne deluje, zato namaka trnek na roke, za vabo pa uporablja plesniv kruh, pomešan s sirom. Po kakšne pol ure imamo na krovu štiri orade, skupaj dobro kilo svežih rib! Saj bi rekel, da so to geni, ampak niso, ker po ulovu prekaša očeta 🙂

Pečene orade, solata in bel kruh za večerjo. Mirna noč za spanje.

Naslednji dan se odpravimo na kakšnih 5 milj oddaljen Khalki. Edino mestece, Emborio, ima baje 82 prebivalcev. Nekoč je bil cvetoče spužvarsko središče, polno razkošnih vil lokalnih kapitanov.

Emborio podnevi

Prikaži večji zemljevid

Očitno so se ljudje včasih mnogo umivali, glede na to, kako so nekateri obogateli s spužvarstvom. No, z zatonom spužvarstva, je tudi mesto začelo izumirat in šele v zadnjem času so se stare vile začele znova obnavljati.

Kroksi baje barvno ne pašejo zraven

Danes je precej izvirno obnovljeno, brez prometa, brez pretiranega turizma, dovolj mirno in ne predrago, da smo se privezali na lokalni ponton. Spominja na Symi, v vseh dobrih in nobeni slabi lastnosti.

Modro zelena voda v mestnem zalivu, kristalno čista in vidljivost 20-30m, nekaj minut oddaljena peščena plaža, domačinski utrip, lokalna družinska slaščičarna z “najboljšimi” tortami na svetu (resnično, še jaz sem jedel čokoladno, kar doma “raj crknem”) in dvema sestrama strežajkama, aja in seveda pekarno s svežimi dobrotami, nas preseneti in navduši.

Salpanje

Še sreča, kajti meltemi se razpiha in naslednje dni piha 20-30 vozlov in z refuli tudi v luki. Vse manj bark prihaja, noben ne oddide in lepo se začnemo socializirat s sosedi. Od sosednjega skiperja, ki je iz Rodosa, dobimo svež report: Rodos je poln bark, če imaš srečo dobiš privez, če ne pa si lahko na sidru PRED valobranom. Ih, ne najbolj vzpodbudno za nekajdnevno razikovanje Rodosa z renta-c-arom. Ko nas še francoski par (dedek in babica) posvari pred Rodosom, najdemo dolično rešitev: Z lokalnim trajektom na Rodos v bližnjo lučico in potem z avtobusom do mesta, kjer

Beri drobni tisk!

preživimo dva dni, prespimo v hotelu in potem po isti poti nazaj. S sosedom Francozom, ki na aluminijastem Ovniju 43 čaka prijatelja, se dogovorimo, da bo popazil na našo barko, medtem ko nas ne bo. Kul …

Z eno napako, naslednji dan meltemi tako dere (7 boforov), da barčica ob 6:30 ne odpluje proti Rodosu, tudi ob 7:30 ne in sploh ta dan ne. Ker so trajketi čez vikend bolj neugodni, črtamo obisk Rodosa. Drugo leto …

Kaj lahko naredi meltemi

Popoldne v luko privlečejo 32 čeveljsko jadrnico, s polomljenim jamborom, ki jo je lokalni taksist našel zapuščeno sredi morja ob obali Rodosa. Posadko je sredi noči “menda” rešil helikopter in odpeljal na varno. Barka pa je čakala na novega lastnika. Zapuščena plovila so namreč po grških zakonih last tistega, ki jih najde!

Noči so precej burne, meltemi v sunkih piha tudi čez 25 vozlov in to v luki in cel ponton pleše pod sunki vetra. Ampak spimo vseeno precej dobro, saj smo varno privezani.

V nedeljo veter popusti in malo nas že srbi kobilica, zato jo mahnemo nazaj v smeri Symija, oz. turške obale.

Po Marmarisu smo se potikali skoraj tri dni in to ne po svoji krivdi, ampak po angleški. Ko smo maja zapuščali Tuxa, smo se z lokalnimi serviserji dogovorili za nekaj popravkov. Motor je bil potreben korenitejšega posega, saj je začel puščati olje na veliki dihtungi in pri 220 urah je bil zrel za velik servis: tesnila in filtri na celotnem motorju razen glave, preskus kompresije, celotne elektrike, alternatorja na koncu barvanje. Za tak servis mora motor iz barke in v delavnico za teden dni. Delo je odlično opravil Marlin, lokalni serviser Yanmar motorjev, ki je vzel tudi našega Volvota. Motor nas je popravljen, stestiran, dokumentiran, čakal …

Drug dogovor pa je bil za popravilo radarskega droga, ki se je razmajal in je zahteval malo švasanja in eno novo podporo. To nalogo je prevzel Dino Group, kejr posle vodi Anglež John. V dveh mesecih žal niso našli časa za drog in zamenjavo sidrne lučke na jamborju 🙁 Tri dni preganjanja in dvakratna dan obiski v njihovi pisarni so na koncu pomagali. Tako je, če posle v Turčiji vodi Anglež …

Končno smo odrinili iz Marmarisa in v četrtek zvečer “skočili” do Serçe Limanı – globokega “fjorda” kake tri ure plovbe od Marmarisa. Malo podcenimo moč večernega meltemija in nabijamo v 25 vozlov. Ob sončnem zahodu pristanemo na boji lokalne gostilne v NE kraku. V zalivu je kakih 5-6 velikih guletov in ducat jadrnic. To ni čisto naše idealno okolje, ampak za prvi dan OK. Začne se nategovanje lokalcev, ki s čolnički prihajajo vabit v gostilno ali pa prodajajo raznorazne nepotrebščine.

Prvi dan odbijamo vse napade, v petek pa klonemo pot težo argumentov in pomanjkanja plina na barki (spet nisi preveril, pa sem ti rekla…) in se sladkamo pri kapitanu Nemotu. Meze, Kebab in triej bratje, ki vodijo družinsko gostilno. Klepet z Osmanom o turizmu, zelenjavi, turških porokah, slovenskem odraščanju mladih, vojnah in komentiranje fuzbala tudi precej zniža, sicer zasoljene cene. Povzetek: vojne niso dobre za nikogar, namreč znižujejo število ljudi na zemlji ter usmerjajo ljudi v osnovno preživetje. Torej, če tega ni je ljudi vedno več, imajo vse več denarja in vse več jih prihaja v njegovo gostilno! Dvojne meze, dva kebaba na krožniku ter pijača, 67 YTL aliti €35.

Za sosede imamo starejši turški par na Leyli (jadrnica). Gospa čez dan na glas čitana palubi, gospod se kopa. Kdaj se kopa ona ne vemo, si pa zvečer suši anorak! Tiste turške gospe, ki sicer nosijo burko, se kopajo v anorak opravi, ki pokriva vse razen ročic, nožic in obraza. Običajno lepih modiš barv – roza, zeleno ali rdeče 🙂 Heco, kot bi gledal pingvina v pajac anoraku.

Guleti in večina jadrnic se pobere v petek in odvihra v bližnji Marmaris na sobotno smeno. V soboto po jutranjem kopanju odrinemo proti Simiju. Tankat cenejšo grško nafto, kupit plin ter mogoče kupit akumulatorje, ki so spustili dušo po 2 letih.