Vsem tem definicijam pa je skupno to, da na nakazujejo, kako informatiki zelo hitro pojme »popredalčkamo« v več ali manj tehnično/tehnološke oddelke in s tem zadovoljimo svojo potrebo po včasih ozkem in tehničnem pogledu na informatiko in računalništvo.

PRILOŽNOSTI NA DOSEGU ROKE

Ker je interoperabilnost tudi ena izmed temeljnih strateških usmeritev EU-ju, kaj hitro najdemo smisel v delitvi na organizacijsko, tehnično in semantično. Ter seveda na dan potegnemo kar nekaj utemeljenih težav pri zagotavljanju interoperabilnosti, ki nas čakajo pri povezovanju sistemov.

Vendar pa že uvodoma omenjene definicije in tudi duh pojma interoperabilnosti v bistvu nakazujejo njen bistveno širši pomen za razvoj informatike in informacijske družbe. Mislim na širši sociološki in socialni pomen. Razvite družbe se že zavedajo vseh pasti in priložnosti informatizacije in razvoja informacijske družbe. Vseprisotna informacijska in komunikacijska tehnologija ponuja čudovito orodje za ustvarjalno in učinkovito delovanje človeka, daje neštete priložnosti in navidezno omogoča enake možnosti za vse prebivalce. Tako naj bi pomenila priložnost za manj razvite dežele in hitro pot do uspeha kreativnim posameznikom, polnih tehničnih in poslovnih idej. Nekako se nam zdi, da so novi Google, eBay ali uresničitev naših poslovnih idej vedno na dosegu roke. Le naša (ne)sposobnost nam lahko prepreči neuspeh.

DRUGA PLAT MEDALJE

Žal informacijska družba prinaša tudi temne strani in pasti. Interoperabilnost je pomemben dejavnik in rdeča nit tudi drugih, netehničnih dejavnikov razvoja informacijske družbe.
Interoperabilnost kot vzvod tržne (pre)moči zasledimo v procesih, ki jih je EU v letu 2004 sprožila proti Microsoftu, zaradi oviranja interoperabilnosti med njegovimi in konkurenčnimi izdelki (workgroup servers – Samba). Drug primer so zapleti okoli standardnih zapisov pisarniških paketov – Microsoftovega Officea, Open XML in njegove ISO-standardizacije. V primerjavi s formatom Open document (prav tako ISO-certificiran), ki ga podpira OpenOffice.org, se v Microsoftovem formatu skriva past v obliki mehanizmov DRM (Digital rights management). Ti omogočajo Microsoftu, da ovira branje dokumentov, pripravljenih v Microsoftovem Officeu z drugimi bralniki sicer odprtega formata. Tako lahko uporabniki OpenOffice.org ostanejo pred zaklenjeno datoteko sicer odprtega ISO-formata, ker »ne uporabljajo ustreznega odjemalca in tako kršijo (avtorske) pravice avtorja dokumenta«. Se sliši znano?

Ali drug primer. Ne glede splošno prepričanje o univerzalnosti spletnih aplikacij – kar je v spletu, je tehnološko dosegljivo vsem, ne glede na operacijski sistem ali brskalnik – sem pred tedni naletel na primer, ko določene oblike partnerstva z Microsoftom ni mogoče podaljšati (spletna aplikacija) z drugim brskalnikom (npr. Firefox), temveč le z MS Internet Explorerjem, (Dobesedno: »You are using an unsupported Internet browser. Please use the most recent non-beta version of Internet Explorer to access this page. If you continue you will likely experience performance issues. Please download this supported version or proceed to the PMC page you requested,«)

POMEN ODPRTOSTI

Ne glede na konkretne primere želim poudariti pomembnost popolnoma odprtih in dostopnih formatov zapisov, ki omogočajo popolno konkurenco proizvajalcev in orodij za tvorjenje, urejanje in pregledovanje vsakodnevnih dokumentov. To so predvsem besedilni dokumenti, preglednice, slike in podobno. Pomembno je, da bo lahko vsak študent, dijak, samozaposleni, gospodinja ali varovanec doma za ostarele izmenjeval ali bral vsakodnevne dokumente z orodjem po svoji izbiri – torej s čim cenejšim, a še vedno ustreznim. Nekaj sto ali celo nekaj deset evrov licenčnine lahko za marsikoga pomeni nepremagljivo finančno oviro, ki se spremeni v digitalno ločnico, o kateri se toliko govori in uporabnike loči na tiste, ki imajo, in na tiste, ki nimajo.

Pred podobno finančno pregrado se bodo znašla podjetja, ko bodo izbirala med kandidati za zaposlitev s »produktnimi« računalniškimi znanji (znam delati s CorelDrawom, Wordom, Excelom in seveda samo s tem) ter splošno izobraženimi kandidati, ki bodo poznali preglednice, urejevalnike besedil in podobno. Razlika ne bo samo načelna, ampak konkretna – blizu 1000 evrov letno na delovno mesto za licence. Prej ali slej se bo večina delodajalcev odločila za sodelavca, ki je učinkovit tudi brez programskih licenc.

Interoperabilnost kot oviro za uporabo informatike kot ključnega elementa za povečanje konkurenčnosti podjetij, predvsem v segmentu malih in srednjih podjetij, najdemo pri različnih tehnoloških rešitvah, ki so vezane na določeno tehnologijo, izdelek ali orodje. Elektronsko poslovanje ponuja precej možnosti za večjo konkurenčnost ali neizrabljene poslovne priložnosti, vendar lahko težavno povezovanje rešitev ter neupoštevanje odprtih in splošno priznanih standardov onemogoči uporabo rešitev e-poslovanja manjšim in manj inovativnim podjetjem. Ta se žal vse prevečkrat zapletajo z manj pomembnimi tehnološkimi vprašanji in zaradi interoperabilnih ovir ne vidijo več celovitega smisla.

Le dosledno vztrajanje pri odprtosti, povezljivosti in enostavnosti informacijskih orodij in rešitev ter velika občutljivost na komercialne vzvode, ki delujejo v nasprotni smeri, lahko zagotovita hiter in enakomeren razvoj informacijske družbe, kjer bodo ustvarjene kolikor toliko enake možnosti za vse ciljne skupine.

Prepričan sem, da moramo svoj pogled na interoperabilnost razširiti ter upoštevati in razumeti pomembnost njenega vpliva na razvoj informacijske družbe. Le tako bomo lahko izkoristili vse priložnosti in se ubranili pasti informatizacije, ki nas vse bolj spremlja na vsakem koraku.

Vir izvirnika

Morda se komu zdi ponavljanje nepotrebno, a dejstvo je, da že živimo v obdobju informacijske družbe. Vanjo smo zlezli skoraj neopazno, med velikimi napovedmi, kaj nam bo prihajajoča doba prinesla, kako se moramo pripraviti, izobraziti, izkoristiti priložnosti … Kar naenkrat smo se znašli med množico vseprisotnih osebnih računalnikov, velikim številom internetnih priključkov, že
skoraj 100-odstotno razširjenostjo prenosnih telefonov ali že skoraj vsakdanjim elektronskim bančništvom. Cele generacije obdobja pred tem sploh več ne pomnijo. Kar ni nujno slabo 🙂

Odločilnejši od sicer najočitnejših znakov informacijske družbe, pa je vse večji pomen informacijske pismenosti ljudi. Položaj človeka v družbi, uspeh, možnosti vse bolj določa njegova sposobnost učinkovite rabe informacijske tehnologije. Če se želiš potegovati za dobro in perspektivno delovno mesto ali se vzpenjati po poslovni hierarhiji, tedaj brez spretne rabe informacijske tehnologije ne gre. Urejanje zadev na občini, podaljševanje dokumentov, upravljanje bančnih prihrankov ali plačevanje računov nam bodo vzeli bistveno manj časa (in denarja), če bomo to znali opraviti s pomočjo računalnika ali interneta. Pri generacijah, ki ne poznajo obdobja »prej«, si tako rekoč socialno izključen, če ne obvladaš vseh mobilnih tehnologij z variacijami, ki jih podpirajo GSM-telefoni, ali različnih načinov virtualnega online komuniciranja. Od informacijskih tehnologij smo vse bolj odvisni, krojijo nam vsakdan in prihodnost.

Ob vseh dobrotah sedanjosti (in prihodnosti) ter vse večjem pomenu informacijskih tehnologij se mi zdi pomenljivo dejstvo, da večino »razvoja« in »potreb« uporabnikov narekuje in zadovoljuje peščica nadnacionalk. Sicer večinoma učinkovito, kreativno, uporabniku prijazno, a kljub temu predvsem za zadovoljevanje svojega osnovnega cilja – kovanja dobička lastnikom. Uporabniška programska oprema, orodja za pisarniško delo, strežniški programi in protokoli, patenti, industrijski standardi, načini komuniciranju, oblike zapisov podatkov ali odjemalci za različne storitve so danes bojna polja, na katerih se osvaja trg, ustvarja dobiček in oblikuje prihodnost. In to ne več tako nepomembna in obrobna, temveč prihodnost generacij.

Moč »proizvajalcev ITK-tehnologij in potreb uporabnikov« prekaša državne meje in je takšna, da marsikje oblikuje tudi informacijsko prihodnost manjših in bolj nebogljenih držav. Narekujejo smer razvoja industrijske družbe, potrebe in prioritete ter način (zlo)rabe informacijskih tehnologij. Določajo stopnjo dostopnosti ITK- tehnologij. Kar je legitimno in legalno početje, a ne vedno skladno z interesi uporabnikov.

Skrajno zaskrbljujoča je lahkotnost, s katero se uporabniki pustimo voditi za nos in ujeti v »prihodnost« na najbolj zvite načine. Večina se čudi, da je mogoče pismo napisati še s čim drugim kot z Wordom, ali da lahko denimo v računalniku poganjamo Fedoro (kdo je to?). Hitro se sprijaznimo z dejstvom, da lahko do določenih spletnih strani dostopamo samo z enim brskalnikom ali da nam proizvajalec določa, katere informacije in kako jih bomo sprejemali (če sploh). AutoCad se pravi menda edinemu orodju, ki nadomesti risalno desko. Vrhunec (žal celo novinarske) brezbrižnosti pa sem prebral pred dnevi, ko je bila omenjena »power point predstavitev«. Z malo začetnico (če pustimo ob strani pisanje narazen in nesklanjano obliko)! Hej? Tako nam bo informacijska družba ušla, pridelali bomo samo pohvale vlad največjih izvoznic informacijske tehnologije čez lužo, pa še kakšno priznanje proizvajalca za izredne dosežke pri uporabi njegove programske opreme.

Bojim se, da se uporabniki premalo zavedamo pomena svobode pri uporabi informacijskih tehnologij. Ena najhujših odvisnosti je odvisnost od določenega programskega izdelka. Ali od strategije proizvajalca in njegove vizije prihodnosti. Torej biti ujeti potrošnik brez lastne volje.

Celo in predvsem družba (in država), kot je slovenska, mora samostojno upravljati s svojo informacijsko prihodnostjo in prihodnostjo mladih generacij. Pomembno je razvijati lastna znanja, ki presegajo uporabo določenih izdelkov. Pomembno je sodelovati pri načrtovanju in razvoju informacijskih tehnologij, ne samo pri njeni uporabi in financiranju. Pomembno je razviti neodvisno in lastno informacijsko prihodnost.

P.S: Ali pa se kot zagovornik filozofije odprte kode motim in je vse res tako enostavno, urejeno ali nepomembno?

Vir izvirnika