V petek 17. aprila smo torej takoj po Nikinem zaključku pouka (naša psička Bela je takrat že bila pri našem gospodu Komočarju, ki zelo lepo poskrbi zanjo vsakič, ko odpotujemo tako, da je ne moremo vzeti zraven, s popolnoma nabasanim avtom odpotovali do Šibenika. Prispeli smo ob osmih zvečer in se vkrcali v barko. Z nami je bil Matjaž, ki nam je pomagal natankati nato, potem pa je odpeljal naš avto nazaj v Maribor. Mi smo pospravili potrebščine po za to predvidenih prostorčkih, napolnili rezervoarje z vodo in zvlekli rešilni čoln na kljun barke in ga tam pritrdili.. Pripravila sem postelje in Nika se je sicer še nekaj trudila s knjigo, a je kar hitro utrujena zaspala. Z Andrejem sva še mali poklepetala v kokpitu, naredila prve načrte, potem pa tudi sama legla k zasluženemu počitku.

Dogovor je bil, da štartamo zjutraj ob 4h.

Kot se verjetno pri večini od vas dogaja, je tudi pri nas precej pestro (nervozno) pred tovrstnimi odpravami.

V službi je ponavadi strašna gužva, otroci imajo kup obveznosti v šoli in izven nje, psa je potrebno peljati na cepljenje, čas je za pranje oken v hiši, pa presajanje rož …..

Tako sem se z leti naučila, da si o potovanju ogledujem zadeve do 14 dni pred odhodom. Googlam, se pogovarjam in načrtujem z Andrejem, motiviram otroka. Potem pa odneham in se zadnje 14 dni obnašam, kot da nikamor ne odpotujemo. Pišem si sicer spiske, kaj vse še moram narediti v službi in doma, pripravim pa si tudi listek, kamor zapisujem vse kar se morebiti spomnim v zvezi z odpravo. To storim zato, da se mi ne plete po glavi preveč stvari in me obremenjuje.

Tudi pred tokratnim jadralskim podvigom sem čutila kar precej nervoze. Le ta je popustila deloma, ko sem v službi uspela opraviti večino zastavljenih obveznosti, naslednjič ko sem uspela oprati in zlikati večino perila, ko sem avto nabasala z vso potrebno hrano in ko sem zmagoslavno spakirala kovčke. Ko sem se že hotela sama sebi smiliti, sem se spomnila, kako srečo imam, da Andrej poskrbi za vse potrebno na barki, da lahko gremo varno na pot.