Včeraj smo se privezali ob grško turistično barko in upali, da sezona še ni tako zrela, da bi zjutraj na vse zgodaj vozili turiste na oglede in bi se morali prevezovati. Potrebni smo bili spanca!

Vstali smo nekje okoli 8h, Andrej je šel uredit papirje na lučko kapetanijo, midve z Niko pa sva pospravili barko in počistili.
Sledil je sprehod po mestu in zaslužena kavica na sončku. Ja, vremenarji so se zmotili in o dežju ni bilo sledu. Sprehod se je pričel malo vleči, ker je bilo treba pokukati spet v vsako prodajalnico, zato je Andrej obupal in se odpravil naprej po glavni ulici, iskat primerno kavarno, ki ima brezžično povezavo. Midve pa sva napredovali počasneje.

Hranjenje: ja normalno Gyros oz. Pita gyros. Mmmmmmmm. Za konec večera pa še baklavice v vseh njihovih variacijah in zaslužen počitek.

Jutri nadaljujemo pot do Lefkade. Dogovor- vstajanje ob 5h.

Vstajanje ob 7h in pot proti Otrantu, če bo vreme OK in ne bo valov pa kar do Grčije.

Dolga pot , a vreme nas je glede na napoved presenetilo. Soooooooonnnnce je sijalo vsaj 5 ur!!!

In seveda, mi smo prišli ne samo do Grčije. Prišli smo do mesta Krf na otoku Krf.

Med potjo smo se spet poigrali z mladimi delfini. Tokrat jih je prva zagledala Nika in skupaj sva stekli na špic barke in neverjetno, lahko bi jih božali. Dva mlada delfina sta se poigravala s kljunom barke, ki se je pozibaval v vodi. Res čudovit prizor. Ko je mama delfinka spet prišla po njiju, je eden odplaval, drugi pa je kar vztrajal in vztrajal. Skušali smo jih poslikati, a kot ponavadi se na fotografijah ne vidi kaj dosti.

Pot do Krfa je trajala 16 ur, tako, da smo si med potjo za kosilo pripravili špagete in kumarčno solato. Tudi večerjali smo špagete. V stari del mesta Krf sva z Andrejem pripeljala nekje ob 23h zvečer v trdi temi. Nika je že par ur spala in se verjetno v spanju veselila jutrišnjega dne, ko bomo po Krfu spet malo pregledovali, kaj vse hočejo prodati turistom.

Torej, četrtek ostajamo v mestu Krf in upamo, da ne bo deževalo, kot napovedujejo.

Današnji cilj je bil Otranto, čisto na jugu Italije. Vremenska napoved pa spet slaba. Spet jugo, dež, valovi,…. Z Andrejem sva vstala ob 7h in odplula na pot. Deževalo je, valovi pa na srečo niso bili tako veliki in Nika je lahko še mirno spala. Ker nam je pihalo direkt v kljun in ker smo ponoči veselo kurili vebasto, ki pokuri tudi nekaj nafte, z Andrejem nisva bila sigurna, koliko nafte še imamo. Bolj ko smo pluli proti jugu, bolj so se črni oblaki zgrinjali nad morsko gladino in bolj je pihalo proti nam. Bili smo že mimo Brindisija, ki ga od lanske poti v Grčijo že poznamo in Andrej se je glede na trenutne razmere naenkrat odločil, da se obrnemo, zaključimo za ta dan in prenočimo v Brindisiju.

Kar absolutno ni bila slaba odločitev. Po nekaj dneh naporne plovbe smo se uredili v najboljše trenerke :o)) in jadralske jakne in se odpravili v mesto. Odkrili smo pravi del centra mesta Brindisi. Kot se za večja mesteca spodobi ima center eno večjo glavno avenijo, primerno osvetljeno in s kopico finimi trgovinicami. Tu sva se z Niko fino napasli, Andrej je sicer malo trpel ko sva vztrajno potiskali noske v vsako trgovinico, a na koncu smo bili vsi zadovoljni.

Aja, današnje hranjenje…..

Med premetavanjem po valovih nisem bila sposobna kakih pretiranih umetnin za štedilnikom. Zato smo se zadovoljili s pogretim prebrancem. Fino nam je pasal, zdaj pa fino prdi…..

Zvečer smo si privoščili še italijansko pico.

Napoved za jutri: dež, veter do 20 vozlov,…., spet ne obetavno. Zdaj si pa res že želim, da me sonce opeče.

Včeraj ni bilo nič z zgodnjim vstajanjem. Ostali smo na Lastovem in se spočili. Vremenska napoved je bila tako slaba, da nismo tvegali prečkanje Jadrana. In bolj ko spremljamo vremensko napoved, slabše se nam piše. Kljub precejšnje jugu in valovih, smo se danes odpravili na pot. Cilj je Mola di Bari v Italiji, vreme pa katastrofalno za plovbo. Vstajanje je bilo ob 4h zjutraj in v upanju, da bo Nika prespala doberšenj del poti, sva odrinila. Vreme je bilo katastrofalno, valovi so na odprtem tako nabijali nasproti nas, da je bila Nika v 20 minutah budna in z zrahljanim trebuščkom. V barki ni bilo za zdržati. Niko sem poslala ven k Andreju kar v pijami in ji šla v kabino poiskat ustrezno obleko proti dežju, vetu, mrazu. Ja, vse to je bilo. V petih minutah sem nabrala nekaj oblačil in se vsa bleda vrnila v kokpit, da oblečem otroka. Tako mi je bilo slabo, da sem samo še vlegla zunaj na klop in se trudila nekako stisniti, da me ne bi preveč premetavalo. Po kakih treh urah je bilo nekoliko bolje. Vsake toliko so nas tudi pošteno zalili valovi, tako, da smo bili vrh slabega vremena in mraza še mokri in slani.

A kot pravi borci, smo vsi trije vedeli, da moramo vzdržati. Da ne bo kakšne pomote; plovba ni bila nevarna (imeli smo sicer privezne vrvi in rešilne jopiče pripravljene), je pa bila skrajno neprijetna za vse tri.

Ko na je optimizma že malo primanjkovali, pa Andrej na lepem zakliče „delfini“!

V tistem trenutku ni bilo več pomembno, da nas zalivajo valovi. Vsi trije smo planili pokonci in se nagnili čez rob. Res, tam sta plavala dva majhna delfinčka, ki sta se poigravala s kljunom od naše barke in poskakovala ven, nas gledala, pa se spet potopila. In to je trajalo vsaj 10 minut, tako da smo se jih dodobra naužili. Prečudovita sta bila, tako razigrana. Nam pravi polnilec energije v tako slabem vremenu. Ko ju je prišla iskat mama, sta z njo pridno odplavala in igre je bilo konec. Mi smo zlezli nazaj v kokpit v zaveterje in naši obrazi so bili še pol ure vsi nasmejani.

Kmalu za tem se je tudi vreme izboljšalo. Valovi so pojenjali, saj je pojenjal tudi veter. Bilo pa je še vedno mrzlo in vlažno.

Delfine smo tisti dan videli še dvakrat. Drugič smo bili prepričani, da je bil isti mladiček kot prvič. Res neverjetno doživetje, ko plavajo tako blizu barke in poskakujejo ven in te s tistimi drobnimi črnimi očkami prav opazujejo kako jih gledaš in občuduješ.

Na cilju smo bili tik pred večerom, vsi utrujeni. Zadnjo urico je sicer posijalo malo sonca, da smo si lahko slekli mokre nogavice in si prezračili nogice. Za kočerjo (kombinacija kosila in večerje) so bili špageti s tartufi (tartufata omaka pogreta skupaj s smetano, da ne bi kdo mislil, da sem ribala pravega tartufa). Zvečer smo popadali v postelje in zaspali.

Budilka, ki sem jo nastavila na telefonu, me je ob 4h prebudila, a takoj nisem bila v stanju vstati. Tako sem prestavila na 5. Takrat sva ob z Andrejem vstala, se toplo oblekla in odvezala vrvi. Zapluli smo. Andrej je vozil, jaz pa sem pospravila bokobrabe in privezne vrvi. Ko smo prišli iz Šibenskega kanala mimo obzidja, sva dvignila genovo, ki je bila sneta zaradi popravila. Nato smo začrtali smer proti Visu, nastavili avtopilota in se prepustili rahlemu zibanju po valovih. Jaz sem vmes zadremala na klopi, a me je prebudilo butanje barke ob valove, ki so se precej povečalo. Pihal je jugo, kar je pomenilo glede na naš cilj Lastvo, da plujemo točno proti vetru. Zoprno nabijanje.

Po celodnevni vožnji nam je ob 7h zvečer uspelo priti do Lastova, kjer smo v Ubliju dotankali nafto in se nato privezali v Pasadurju, ki je nam eno izmed ljubših krajev, odkar se potepamo po hrvaški obali. Tu sva z Andrejem naredila tudi nekaj izvrstnih potopov v zadnjih letih.

Na današnji poti, 81 milj dolgi, moram zelo pohvalit Niko, ki ni popolnoma nič sitnarila, ves dan je čitala knjigo in si prepevala.

Za zaključek dneva, sem svoja dva pomorščaka razveselila s polpeti, restanim krompirjem in domačo paradižnikovo solato z bučnim oljem. Zmazali smo vse do zadnje drobtinice. Stuširani in v pijamah zdaj vsak na svojem koncu počivamo, Nika gleda film Jack pot, Andrej je že zaspal, jaz pa pišem dnevnik.

Jutri planiramo spet zgodnje vstajanje ob 5h. V kolikor nam bo vreme služilo, bomo prečkali Jadransko morje in skušali priti čim niže ob italijanskem škornju, če bi se dalo, morda do Barija.