Zjutraj smo se zbudili v sivo jutro in lačni, a brez kruha. Tako je bila prva naloga poiskati pekarno v mestu. Za razliko od nedelje, je bilo mesto danes zelo živahno, tako da smo komaj prečkali ceste. Andrej se je spomnil, da ima še en opravek in odšel nazaj na barko, midve z Niko pa sva s spiskom potrebščin zatavale po mestu in med neštetimi trgovinicami iskali prave (pekarna, trgovina z elektro materialom, trgovina z jadralskimi pripomočki, tržnica,…..) Kar zahtevno opravilo med nešteto ulicami in brez načrta. V vsakem primeru je bil dogovor, da ob 11h odrinemo, zato sva precej hiteli. Pekarno sva kar hitro odkrili in nakupili kruh in nekaj njihovih dobrot. Zelo dobri so njihovi zavitki, ki so polnjeni z neko kombinacijo grisa, vanijije in cimeta. Božanska sladkarija, še posebej ko ti jo postrežejo sveže toplo.

Največji problem sva imeli z elektro trgovino, saj jih ni bilo kaj dosti in še tovrstni prodajalci niso ravno poligloti, tako da je šlo bolj za sporazumevanje z mahanjem rok. Morala pa sem kupiti žico, ki je imela na eni strani banana priključek ustrezne velikosti in vmes priključek z 5A varovalko. Rabimo ga za polnilec računalnika, da ga bomo lahko polnili na barki, na akumulator. Nekje v 27 ulici nama je uspelo. Na srečo je bil v trgovini en starejši gospod, ki je bil očitno lastnik trgovine in že malo bolj izkušen, znal je govoriti vsaj v polomljeni angleščini in prodal mi je posebej žico, posebej varovalki in posebej banana vtič. Dobro, sem si mislila, dva elektrotehnika bosta pa že znala tole skupaj zlotat (to sva midva z Andrejem :o)), seveda se jaz nisem kaj dosti silila in prepustila to delo Andreju.

Ravno ko sva z Niko zaključili z nakupi, je prišel nazaj v mesto Andrej, skupaj smo odkorakali na en gyros in potem na barko in proti kanalu. Imeli smo srečo. Odprli so ga ob 12h in pot je bila fascinantna. Najprej so v vodo spustili prvi most, ki služi tudi kot nekakšna zapora kanala za vodna plovila in zapluli smo. Kanal je precej ozek in zelo visok. Če pomislim, da so ga najprej kopali na roke, si tega ne morem predstavljati. Nad kanalom je speljanih 5-6 mostov (cesta, železnica…). Posnela sem kar nekaj slik. Jih je zanimivo pogledat. Sva pa z Andrejem prepričana, da po tem kanalu neke malo večje ladje ne morejo pluti, ker je absolutno preozek. Kašna manjša tovorna ladja še, kaj več pa pravgotovo ne. Prišli smo skoz in na drugi strani plačali 160€ za prehod in polni vtisov odjadrali naprej mimo Pireja do otočka pred Atenami z imenom Aigina. Na pogled zelo luštno, a za našo barko ne preveč primerno, saj smo v prvem poskusu priveza nasedli (malo). Brž smo se odvezali, dvignili sidro in odpeljali na drugo stran pristanišča, si našli primeren robek obale, ki je bil dovolj globok za našo dirkalno kobilico. Nika je že začela z lovom rib za večerjo, midva sva si ravno hotela malo oddahniti v kokpitu, ko so prihrumeli domačini in nas začeli podit stran, češ da pride ladja. Sledilo je pregovarjanje, a na koncu, ko je ladja (bila je tovorna) prispela, smo ponižno popustili in se ponovno privezali malo dlje vstran, vendar tokrat ne na bok ampak s sidrom in nazaj na kopno. Eh, nič zato, malo so tečni ti domačini tukaj, a sva midva že toliko zverzirana, da nama taki manevri niso problem, sploh če ni orkanskega vetra.

Ko je Nika končala z lovljenjem rib in bila čisto ogorčena, saj so te ribe tu prave packe, ker hodijo samo žret njen kruh na trnek, nobena riba pa niti približno ne namerava narediti samomora in se obesiti na njen prevelik trnek, smo se odpravili v mestece na večerjo. Med potjo smo kupili še čakljo, ki nam je manjkala, nov trnek, manjši, za Niko in ključavnice za bokse v kokpitu, da jih bomo v Turčiji lahko zaklenili, ko gremo domov. Z vsem cokompokom smo poiskali majhno gyrosarnico,ki je zraven stregla tudi druge dobrote in se šli najest. Na splošno nam to mestece ni preveč priraslo k srcu. Vsi ljudje so bili, kako bi rekla, malo polni sami sebe. Verjetno se čuti bližina Aten.

Sledilo je tuširanje na barki in spat. Vsaj midve z Niko. Andrej je pa pridno lotal za kapetansko mizico, da se je čez noč napolnil računalnik in da jaz zdaj lahko pišem.

Zdajle ko tole pišem je ura 10.10h po slovenskem času in +1h po grškem. Zjutraj sva hotela zbuditi Drevenške, pa se je oglašala samo Matjaževa tajnica. Z njo pa Andrej ni hotel govoriti.Potem sem se jaz spomnila, da je David imel rojstni dan, zato Vseeeeeeeeeeeenaaaaaaaajboooooljšeeeee!!

Ko pridemo domov, bomo kaki piknik zorganizirali v službi, ker v ponedeljek 4.maja, ima pa Danči rojstni dan. Mogoče bi šli spet na odbojko na mivki. Bomo videli. Vas že kar malo pogrešam, sem se takoj zapletla :o))

Mi mamo spet sonček in pridno plujemo proti Korintu, okoli so visoki hribi in nad njimi beli oblački. Vidljivost ni ravno dobra, a glavno da je sonček. Z Niko greva zdaj odigrat od včeraj obljubljenih pet rund človek ne jezi se.

Se slišimo zvečer.

Ob 15h smo prišli primerno opečeni (od sonca) do vhoda v Korintski kanal. Med tem je Andrej ugotovil, da je plačilo za plovbo skozi kanal 135€ za dolžino naše barke. Če pa pluješ v soboto, nedeljo ali med praznikom, pa moraš temu znesku dodati še 30%. Zelo hitro smo ugotovili, da je bolj pametno, če prenočimo v mestu Korint, ki je seveda tik ob vhodu in se na pot skozi odpravimo v ponedeljek. Takoj za tem pa smo prihranek vložili v sklad (prihranek je40€) za Nikina darilca. Upam, da bova tudi midva z Andrejem kaj dobila :o))

Po pristanku smo se sprehodili po mestu in si lačni poiskali majhno grško futralnico, kjer smo jedli: jaz pita gyros, Nika eno tako njihovo makaronovo mesno lasagnjo in Andrej si skozi želel njihove filane paprike in paradajze.Vedno znova pozabi, da v fili ni mesa ampak samo riž, zato sem ga na koncu osrečila s suvlakijem, kar je mesno nabodalo.

Zdajle v miru preživljamo večer na barki, se pripravljamo na partijo človek ne jezi se, potem pa spat.

Dogovor za jutri:  zjutraj nakup kruha in mogoče najdemo kako tržnico z ribami, ki se nam že fejst luštajo, potem rabimo krompir, da jih bomo lahko naredili na lešo, nekje okoli 11h pa bi se spravili prečkati kanal. V pilotu piše, da se lahko čaka na dovoljenje za prehod tudi do 3h. Upam, da se nam to ne bo zgodilo. Jutrišnji cilj je kak lep kraj pod Atenami.

Lepo se imejte in upam, da malo uživate z nami. Pozdrav ANK. B smo pustili doma in jo že zelo pogrešamo. Zato so nam vsi potepuški kužki na poti zelo ljubi in bi jih najraje vzeli s seboj.

Nekako nama ne uspe vstati kot planirava. Pa še tukaj so eno uro naprej, kar pomeni, da ko sva vesela, da sva vstala vsaj ob 7h, potem ugotoviva, da je ura že 8h. Zato sva danes končno prestavila ure na njihov čas eno uro naprej. Sice me ura kaj dosti ne briga te dni, a ker se približujemo cilju, ko bo treba konckoncev priti pravočasno na letalo, mislim, da je bila ta odločitev kar na mestu.

Torej sobota je in zunaj je soooončeeek! In to pravi poletni sonček. Pograbila sem telefon in kot že rečeno, ne glede na uro, zavrtela telefonsko številko in zbudila svojo sestrico. Ko te sonce napolni s takim optimizmom, moraš malo poklepetat s svojimi domačimi. Upam, da mi sobotne budnice ni zamerila, meni je bilo zelo fino malo poklepetat o tem, kaj se kaj doma dogaja in kako so moje nečakinje.

Sonce je res vir pozitivne energije. Tako smo ga bili potrebni, da smo se v hipu, ko se je temperatura malo narasla, slekli skoraj do golega. Nika je celo poiskala kremo za sončenje in se vremenu primerno namazala, meni pa svetovala, naj si vsaj nos namažem, da ne bom spet imela rdečega kot kuhan rak (tako kot vsako leto). Tako „na zračenju“ smo pluli proti Patraškem zalivu. To so kraji, ki jih še nismo videli. Čez Patraško ožino je zgrajen most, ki je že od daleč impozanten, Andrej pa je tudi prebral v Greeks Pilot, da je potrebno 5 milj pred prečkanjem pod mostom, prositi za dovoljenje po radijski postaji. Najprej smo se nejeverno gledali, ali mislijo resno, potem pa smo radijsko postajo zavrteli na za to določen kanal in ….. začeli smo poslušati kapetane drugih plovil, ki so čisto resno zaprošali za prestop pod mostom. In ne samo to, morali so črkovat imena svojih plovil, pojasnjevat narodnosti posadke, podajati podatke o dolžini plovil in o vgrezu, in še in še. Z Andrejem sva se spogledala. Jaz sem takoj svetovala, naj si na papir zapiše ime First Tux, da bo lažje črkoval :o)) No, 2 milji pred mostom smo se le opogumili in poklicali izvidniški stolp mostu in prosili za dovoljenje prehoda pod mostom. Nismo rabili črkovati imena, vprašali so nas le za dolžino plovila in za našo pozicijo ter za ime. Nato so nam povedali, da lahko prečkamo pod mostom na sredinskem prehodu in ko smo mislili, da je to to, so se še enkrat oglasili in nas malo skregali, da se moramo drugič vendarle javiti 5 milj pred prečkanjem. Ponižno smo se skesali in odjadrali naprej.

Aja, še ne pomemben podatek. Končno nam danes ni pihal veter v kljun. Jugo je zamenjal zahodnik in si morate misliti, po tednu dni motoriranja in povzročanja hrupa na tako lepem kotičku zemlje, smo razprli jadra. Tišina, ki je zavladala, je bila prav prijetna in šelestenje barke, ki je rezala svojo pot na morski gladini, prav sproščujoče. Čisti užitek, ki sem ga komaj čakala.

Okolica je prelepa, otoki so zeleni do same morske gladine, v ozadju pa so gore, ki so še vedno prekrite s snegom. Upam, da bomo čim prej prišli do kakega malo bolj konkretnega interneta, da naložimo slike. Skoz gnjavim Andreja.

Kot je bilo planirano, smo nekje na sredini zaliva poiskali zavetišče za prenočitev in bil je že tudi skrajni čas, saj se je ob prihodu v Patraški zaliv vreme pričelo naglo kisati in prelep sončen dan se je zaključil z grmenjem, popolnoma črnimi oblaki in z dežjem. Pristali smo v vasici na T….. na majhnem otočku pred levim bregom kopnega. Bo Andrej napisal, jaz pa potem pogledam in mu povem, ko zaključim pisanje. Elektrika je te dni dragocena in jo je treba malo šparati. Ne vem zakaj, a ta prenosnik se noče polniti na inverter, med vožnjo pa generatorja ni fajn zaganjat, ker povzroča neznosen hrup.

A, še hranjenje za babico Mojco (Andrej se vedno heca, ko babica Mojca vpraša, kaj smo jedli, zato sem se jaz odločila, da mu tokrat ne dam možnosti, da jo zafrkava in bom jaz kar dnevno pisala, kaj smo jedli): hoteli smo si privoščiti gostilniško grško hrano. Od lani vemo, da so cene veliko bolj zmerne kot na hrvaškem, pa še njihove dobrote, kot so polnjene bučke, melancani, razne jedi iz lonca, ki ti jih najprej pokažejo v gostilniški kuhinji in jih ti potem kar tam izbiraš. Vendar nas je vreme in naša lenoba prisilila, da si skuhamo na barki in pristali smo pri najbolj priljubljeni hrani na barki- špageti. Tokrat so bili na jedilniku špageti carbinara, špageti s pesto genovese in sveža zeljnata solata s koruzo, bučnim oljem in kisom. (zmanjkalo je krompirja, zelje pa je izvrstna zelenjava, ki kar nekaj časa zdrži brez hladilnika in če ste solatojedci, ga zelo priporočam za na barko). Za posladek je bila vanilijeva krema Paradise, ki pa sem jo morala stepati na roke, saj me je Andrej grdo nahrulil, ko sem predlagala, če bi lahko mikser vključila na inverter in na njegov ne malo predolgo vztrajala, da ima mikser samo 300 W. No, končalo se je pač s stepanjem na roke, a je bila krema vseeno zelo užitna. Jaz mam pač malo muskelfibra.

To je to za soboto

Ni nam uspelo vstati ob 5h zjutraj. Nekje ob 6.30h sva se z Andrejem nehala sama sebi smiliti izklopila vztrajno budilko na telefonu, ki naju je od 6h prebujala, vsatla in pognala barko na pot proti Lefkadi. Vreme ni bilo obetavno, sonce se je vztrajno skrivalo za oblaki in tudi deževalo je doberšenj del poti. Sicer niso bili to nalivi, a če ni toplo in kar naprej prši po tebi, zna biti presneto neprijetno.

Nika je na srečo zjutraj kar potegnila s spanjem in prilezla ven iz tople posteljice šele okoli 10h, kar je pomenilo, da je imela že 3 ure poti za sabo. Delfinov tokrat ni bilo, sva pa z Niko praktično ves dan čitali. Nika je svoje knjige že prebrala in pograbila mojo precej lahkotno literaturo za počitnice in sicer avtorice Jill Mansell. Povdarjam, literatura je res zelo počitniška, a tako luštno napisana, da je kar ne moreš nehati brati. S tem nekako premagujemo dolge razdalje v slabem vremenu in tečnarjenja z dolgčasom praktično ni.

Okoli 16h smo prispeli do nam že znanega prekopa med kopnim in Lefkado. Počakati smo morali dobre pol ure, da so nam odprli mostiček. Sledilo je tankanje nafte in vode ter privez v varnem zalivu. Andrej je tak varni zalivček našel v mestecu Nidri na Lefkadi, ki je precej obljudeno z angleži. Tu je nenormalno veliko poseljenih jadrnic za ta letni čas. Prebrali smo na internetu, da veliko ljudi, ki potujejo tod okoli čez leto, v tem kraju prezimijo.

Zvečer smo spet poiskali lokalček z internet dostopom in elektriko. Malo smo prebrali, kaj se dogaja v Sloveniji. En teden smo z doma, pa se je toliko pripetilo.

To je za danes vse, zdaj gremo spat.

Aja, še hranjenje: dušeno belo zelje na čebuli in krompir. Povrh nekaj včerajšnjih baklavic, zvečer pa za naju z Andrejem kavici za 10€ in vafli, vanilijev milkshake za Niko ter pomes frites in kokakola – to vse tudi za 10€. Kava ni bila tako dobra, kot je bila draga :o((

Jutri ga šibamo proti Patraškem – Korintskem kanalu. Verjetno bomo nekje na sredini prespali. Da pridemo skoz je nekje 130 nm. Če bomo do nedelje zvečer skozi in v ponedeljek pred Atenami, smo na konju. Potem se še nekaj dni klatimo po sporadih in kikladih in nekje do petka zvečer bi radi bili v naši marini v Kusadaser. Potem pa glavno Nikino in moje veselje, plavanje z delfini in seveda kupovanje darilc za prijateljice.