Zanimivo branje o FORMI VIVI v Mariboru, raziskavo je pripravila Nika ….

Maribor je bil po številu javnih skulptur skromno mesto. Velika sprememba se je zgodila v letih od 1967 do 1986, ko so v mestu potekali kiparski simpoziji Forma viva. Maribor so obogatili z 19 izjemnimi skulpturami, ki so jih ustvarili domači in tuji umetniki.

Do 12h pospravimo barko, počistimo ostanke napacanega olja, napolnimo vodo, plačamo marino (29€ za privez, elektriko in vodo) in odplujemo.

Vreme: sonce

Veter: 23 vozlov narašča

Jadra: glavno na drugi krajšavi, genova cela

Hitrost vožnje: 8,5 vozlov

Chora, Amorgos

Prihod v zaliv Ormos Levitha ob 15h. Prekrasen zaliv. Sicer nam prvič v Grčiji poberejo bojarino 7,5€, a za mirno spanje se to splača, saj te dni in noči kar precej piha za majski čas. Sledi kopanje (voda ledena), sončenje, branje, Nikin ribolov, malica (testeninska solata). Ves večer uživamo in ga zaključimo z dobro rižoto z bučkami, česnom, olivnim oljem in sirom. Nika pomije posodo, potem pa pojamra , da je prebrala že vseh šest knjig (Obrekljivka, ……………), ki jih je pritovorila na dopust. Hitim brati svojo knjigo, da jo bom lahko predala njej.

Aja še plan za jutri: Smer Mali Kikladi, prvi cilj Amorgos, kjer so snemali film Luca Bessona, Big Blue. Komaj čakam!

Sobota, 1.5.2010, 4 zjutraj. Barka se mirno pozibava, a očitno me moti polna luna in mi ne da spati. V daljavi slišim beketanje ovc in koz, ki se očitno že na vse zgodaj pasejo po otoku. Pomislim na domače, ki bodo verjetno splezali danes na Urbana, kot je običaj vsako leto za 1 maj. Ker se ne morem uspavati, prižgem lučko in se za eno urco posvetimi svoji knjigi Anne Provost, Padec. Nato poskušam spet zaspati.

Kontrasti Kikladov, Amorgos

Ura: 7 zjutraj. Andrej vstane in me nežno vpraša, če odrinemo. Ker tako ali tako moje spanje ni kaj prida, privolim in se kot ponavadi lotim pospravljanja potencialno letečih predmetov in pripravim barko na jadranje. Vetra je spet kar precej.

Ura: 7:30 Odhod. Priči sva prelepemu sončnemu vzhodu. Nekaj časa plujeva na motor, da ohladiva hladilnik,

Zahod nad Choro, Amorgos

Veter: 12 vozlov

Jadra gor

Hitrost vožnje: 7,2 vozla. Lepo!

Smer: Amorgos

Pred nama se že kaže Nisos (otok) Kinaros, s svojimi klifi. Približujemo se severni strani Amorgosa, a ker se veter večino časa v naša jadra zaganja s hitrostjo 30 vozlov in več in je morje precej valovito (vsaj 2 meterski valovi in to nekoordinirani, tako da nas tudi občasno zaliva) in če na to dodam še svojo neprespano noč, ni čudno, da se je v meni naselilo kar precej nelagodno počutje. Roko na srce, vedno bolj ugotavljam, da moja fizična moč ni več to, kar je bila do 40. leta. Temu primerno pa verjetno včasih tudi psiha riše nekoliko višje valove, kot bi bilo potrebno. A če se človek tega zaveda in zna obrniti misli v pozitivno smer, je vsak strah za nekaj dober, pa če tudi za to, da se nekoliko skrajšajo jadra. Saj veste kako pravijo. Ko prvič pomisliš, da bi skrajšal jadra, stori to takoj! Ko pa prvič pomisliš, da bi jadra močneje razpel, počakaj, da na to pomisliš vsaj dvakrat!

Morski prijatelji ob Amorgosu

Ko nas je morje najbolj premetavalo, sem se spomnila na v Aegean Pilot prebrano dejstvo, da v bližini Amorgosa živijo cele družine delfinov. In ni minilo niti pol ure, ko sem levo za barko zagledala dva delfina. Igrivo poskakujeta iz vode. A ko se približata barki, ugotovimo, da jih je vsaj sedem. Vsi se začnejo poigravati z kljunom naše barke in vsaj 15 minut plavajo z nami in se otročje igrajo. Če ne verjamete, poglejte filmček, ki mi ga je uspelo posneti.

Polni prijetnih vtisov, a utrujeni od premetavanja in precejšnjega vetra smo končno le prispeli do pristanišča Katapola.
Sposodili smo si rent a car in se odpeljali pogledat Choro nad pristaniškim naseljem. Prekrasno glavno mestece otoka (na grških otokih se glavna mesteca mnogokrat imenujejo Chora – Khora).

Vodička nad prepadom

Ves čas sem mislila na vaju Jana in Dean, saj bi bilo vama tukaj želo všeč. Drobne uliči se prepletajo med z belim apnom lepo pobarvanimi majhnimi hiškami na hribu. Kmalu nas je prišel pozdravit tudi majhen kuža, ki ga je Nika takoj vzljubila in nas je spremljal ves čas, ko smo raziskovali mestece. Na koncu nas je pripeljal do taverne, kjer je na tabli pisalo “daily dishes, ask inside”. In to smo tudi naredili in dobili 1 x meet ballse in 2 x kozlička pod peko, oboje s krompirjem ter tzaziki. Za aperitiv pa še neko njihovo domačo zadevo, ki je prekosila vse dosedaj sprobane travarice. Cena pojedine 14€. Njami!

“daily dishes, ask inside”

Jutri nadaljujemo po Amorgosu z avtom (Cena rentanja avta je 20€ za en dan).

Nedelja, 2.5.2010 Potep po Amorgosu, kopanje in sončenje na prekrasni plaži, ogled še dveh manjših mestec (naselij), ki so vsa na vrhu otoka in ne

SE stran Amorgosa

ob morju. Očitno ljudje tukaj niso ribiči ampak živinorejci, saj je koz in ovac nešteto. In kako so smešne. Samo da jim štanga od znaka dela senco čez oči in so že prepričane, da jim ni vroče in da so popolnoma skrite v senci. Kam vse se stišijo, da najdejo košček sence. Prav zanimive so.

Razbitina Olympia, ena glavnih vlog v BigBlue

Ko se vrnemo k privezu ugotovimo, da so eni američani vrgli svoje sidro čez naše in da ne moremo odpluti naprej, brez da jih dvignemo. Po daljšem pregovarjanju in manevriranju okoli njihovega sidra, se le končno odločijo, da bodo dvignili svoje sidro in nam omogočili odhod. Odpravimo se proti jugozahodu, v majhen zalivček Kalotaritisa, kjer bomo zjutraj imeli najbližje proti oddaljenemu Santoriniju.

Siesta, Amorgos

Ura: 17h

Smer: Miren zaliv na južni strani Amorgosa – Kalotaritisa.

Plan: jutri vstajanje čim prej in odhod proti Santoriniju

Vremenska napoved: Skoraj nič vetra in sonce.

Sreda 28.4.2010 ob 7.00h vstajanje (Andrej in jaz), urejanje potencialno letečih predmetov v podpalubju, odvez in odhod. Pred dokončno nastavitvijo naše rute je bilo potrebno še dvigniti glavno jadro, ki je še vedno počivalo v prezimovalni vreči. Kljub vedno bolj vidnim in čutnim spremembam, ki so posledica staranja (bolečine v križu; s tem se je pač potrebno sprijazniti), je delo potekalo brez večjih napak, poškodb in prepirov. Skratka zelo uigrano.

Ko sva tako izplula iz marine, sem imela občutek, da nam je Firstek vsakič znova hvaležen, ko se lahko takole malo pretegne čez valove. Iskrice sreče in zadovoljstva v mojih in Andrejevih očeh (Nikine oči so še zaprte ob tem času) so bile tu. Sledila je zaslužena jutranja kavica in relax; končno spet plujemo! Neizmerno zadovoljstvo!

Ura: 8:30

Vreme: sončno

Veter: 5 vozlov N (praktično nič)

Smer: Patmos (nam že znana točka)

Na morje, na veter ...

11:33h menjava zastavice (TUR-> GR), grozno premetavanje po 3 m valovih. Ob 16h pripluli na že znane boje v zalivu Grikos na Patmosu. Pregled motorja, polomija. Prostor pod motorjem je zalit z motornim oljem. Očitno je nekaj zelo narobe. Izteklo ga je vsaj pol litra. Sranje!!!!

Ker smo varno privezani na boji, se skušamo pomiriti in jaz se spravim pripravljati večerjo. Puranji zrezki na čebuli in česnu, kuhan krompir popečen s sirom in grška solata. Pred spanjem z Niko odigrava še dve partiji človek ne jezi se in dve partiji kalahe. Za tem sledi branje in spanje, ki bo to noč bolj v duhu iskanja rešitve okoli težav z motorjem.

Morjeplovka

Prebudim se v prekrasno sončno jutro, a mi misli kaj kmalu spet zaidejo na motor. Z Andrejem se posvetujeva kaj nam je narediti. Andrej s plastenko pobere vse razlito motorno olje in ga hoče ponovno zliti nazaj v motor, a se jaz uprem, saj sem prepričana, da je v njem preveč svinjarije in da lahko povzročimo več škode kot koristi. Sama pobrišem s papirjem vsa tla pod motorjem do sijaja, da bomo lažje pregledovali, kje pravzaprav teče. Andrej zagleda sosede, ki se z byboatom izkrcavajo na kopno in predlaga, da se jim poskušam vriniti in se na kopnem nekako dokopljem do 3 litrov motornega olja.

Res pričnem mahati sosedom in uspe mi jih prepričati, da me vzamejo s seboj na kopno. Ne samo to, na kopnem jih čaka rent a car in ponudijo mi, da me vzamejo s seboj do bencinske črpalke po olje. Sosedje so iz Južne Afrike (Johanesburg), dozdeva se mi da so mama, oče, sin in njegova punca ali žena. Zelo prijetni in komunikativni. Ko jim razložim, da sem iz Slovenije, ki je včasih bila del Jugoslavije, se gospod oče takoj pohvali, da je prijatelju Leki iz Albanije prodal nepremičnino v Johanesburgu in da je njegova žena Su zelo prijazna. Vpraša me, če jih poznam. Ob tem ga žena ves čas popravlja, da naj malo pazi, saj gre za King and Queen, on pa ji kar naprej odgovarja, da sta čisto prijazna in da ni nobene potrebe to poudarjati.

Ribolovka

Skratka, peljejo me do bencinske, tam kupim 5l motornega olja Diesel 15/40, oni natankajo najeti avto, jaz vse skupaj plačam in nato me odpeljejo nazaj do našega zaliva, me vkrcajo v njihov byboat in me eden odpelje do naše barke. Vljudno se zahvalim in jim zaželim lepo potepanje po Patmosu. Andrej prevzame olje, ga vlije v motor in ga zažene. Pol ure buljiva vanj, da bi videla kje toči, a ne najdeva niti kapljice. Odločiva se, da se premaknemo iz Patmosa proti Lerosu, ki je v smeri večjih marin (Kos, Marmaris), pa še tam lahko najdemo kakšno pomoč. Našemu cilju, Santorini, sva se odpovedala zaradi težav z motorjem. Odplujemo ob 10h

Vreme: sončno

Veter: prijetnih 20 vozlov

Motor: sranje, spet fejst toči

Razpnemo genovo in ugasnemo motor, da ne bi preveč polivali olja. Vozimo med 6 in 7 vozlov. Veter kar naprej jača.

Nova marina na Lerosu

V 3 urah lepega jadranja smo na cilju, na Lerosu, v marini, kjer se takoj zaženemo iskat serviserja. Povedo nam, da mu je ime Thomas, a da je zelo zaseden in da se bo oglasil okoli 17 pri naši barki. Ker se njihov delovnik prav tako zaključi ob 17h, se dogovorimo za pregled motorja naslednje jutro ob 9h, prej pa moramo spet vse okoli motorja popolnoma počistiti. Odpravimo se peš do mesteca na pita gyros in kokakolo ter sprehod ob obali. Pekarna ni bila več odprta, zato bo treba po kruh jutri zjutraj. Pred spanjem še ena kalaha in počitek.

Zjutraj vstanem ob 8.45h in najprej počistim prostor pod motorjem. Vse obrišem do suhega, kot je naročil serviser. Zbudim Andreja okoli 8.30h, malo pred deveto je pri nas že serviser. Pogleda v motor in naroči, naj pustimo prižganega vsaj pol ure, potem pa se bo vrnil in pregledal ves motor še enkrat. Domneva, da je krivo tesnilo na impelerju, ki so ga v Kusadasiju zamenjali, vendar se boji, da je morda izlivanju krivo celo kako tesnilo na glavi motorja, ker je bilo politega olja malo preveč. Med čakanjem se jaz odpravim v mesto po kruh in še nekaj pekarniških priboljškov. 20 minut lepega sprehoda tja in nazaj. Ko se približujem našemu pontonu, že od daleč vidim Andrejev obupan obraz, ki mi odkimava. Stopim hitreje in ko sem dovolj blizu, se iz njegovih ust vsuje :” Katastrofa! Olje se izliva spodaj, na tesnilu motorja. Sranje, to ne gre drugače popraviti, kot da se ves motor potegne ven. Serviser pa nima časa in se nas je začel izogibati. Daj ti uporabi svoje sposobnosti in ga prepričaj, da ne moremo nikamor, če nam to ne popravi!”

Nekaj trenutkov stojim in ga gledam, potem pa previdno vprašam:” Pa kje točno teče?”

“Pa kaj me gnjaviš, kaj jaz vem! Ko sem zagnal motor z višjimi obrati, se je na enkrat tu zadaj levo izlila večja količina olja. Vsekakor to ni iz impelerja. Kaj me zdaj gnjaviš!”

Spet trenutek tišine in poskusim znova:” S tvojo razlago, tu nekje zadaj levo, se absolutno ne morem sprijazniti!! Jaz sem vse pobrisala in če teče v velikih količinah, moramo ugotoviti kje natančno teče! A si pogledal skozi odprtino v levi kabini?”

“Ne”

“Ja pa kako lahko potem trdiš, da je katastrofa, če niti ne veš, kje teče!! Zaženi motor, jaz pa bom pogledala. Pa neko luč spodobno rabim!”

Kosmati prijatelj na Lerosu

Vem da sem mu zoprna, tako kot sem zoprna vsakemu serviserju gospodinjskih aparatov, ki pride popravljat k nam domov in jaz potem ves čas tiščim glavo zraven, ko oni popravljajo. A to delam samo zato, ker mi gredo površne razlage, kaj je bilo narobe, zelo na živce, saj 1. človeka stanejo neomejeno nedefinirano količino denarja, 2. ne moreš predvideti, kako dolgo ti bo naprava še delovala in 3. ne veš, kaj lahko narediš, da se v bodoče podobnim okvaram izogneš.

Zagrabila sem reflektor, ga vtaknila v 12V, se zaprla v desno kabino, posvetila v odprtino, ki odpira dostop s strani v motor – kjer je Andrej trdil da se izliva in v motor usmerila žarek reflektorja.

“Daj gas!!”

Tri sekunde je bilo potrebno, da sem preprečila katastrofo.

“Zdaj pa sem pridi!” sem poklicala Andreja. “Poglej tole cevko. Izgleda kot cev, v katero človek naliva olje” (nimam namreč pojma o motorjih :O)). “ Ko dodaš gas, se tukaj olje lepo dvigne in začne v curku ven tečt. Ta stvar bi po mojem potrebovala kak pokrovček, kaj praviš?”

Andreju se na obraz zarišejo zametki nasmeška, a takoj se ne sme predati. Vendar je njegova sreča tako velika, da njegov narejeni resen izraz na obrazu traja le nekaj sekund, potem pa prasne v smeh. “Ja, to je cev, po kateri se prazni staro olje. In to so v Kusadasiju tudi naredili. Očitno so pozabili na koncu nataknit pokrovček.”

“No, katastrofa je rešena!” Malo še ponergam, da izpadem bolj triumfalno, Andrej pa se ves čas smehlja in mi obljublja od briljantov do ……” Ne padam na to, samo dopust hočem!” se zarežim še jaz.

Ko se Andrej že pripravlja na zajtrk, meni še vedno ne da miru ta čepek od cevke. V zadnjem letu sem ugotovila, da so Turki tako dobri v svojem delu, da skoraj ne morem verjeti, da bi pozabili zamašit cevko (če bi bilo to na Hrvaškem, bi bilo to čisto običajno). Toda v Kusadasiju……. Andrej me z začudenjem pogleda, ko spet odstranim stopnice in začnem glavo tiščati v motor.

“Aha, tukaj je!” zmagoslavno privlečem ven črn gumijast čepek, ki bi lahko pripadal cevki. Andrej me svetlo pogleda in se spet zareži.

“Ja, to bi lahko bilo to.”

Vzame čepek in ga namesti na cevko. “Točno to je to!”

“No, zdaj pa lahko revidiramo popotniške plane in gremo naprej proti Santoriniju.” še dodam in tudi jaz zmagoslavno sedem k zajtrku. Nika, ki je bila večji del jutranje prigode z motorje udeležena le kot stranski opazovalec, je že zajtrkovala. Pametna punca že ve, da se nima smisla vpletati v tovrstne dogodke, ko sta starša nervozna.
Med zajtrkom naredimo plan, da se premaknemo proti Levithi in res nadaljujemo pot proti Santoriniju.

Iz letališča Izmir smo s taksijem prispeli v Kuşadasi okoli 22 ure. Taksi za to reacijo se je podražil iz 50 na 55 €.

FirstTux na kolih

Barka nas je pričakala na kopnem, ob njej je bila pristavljena visoka zrjavela kovinska lestev. V soju večernih luči marine se je njen trup bleščal od spoliranosti. Že v temi je bilo moč oceniti, da so Turki dobro opravili svoje delo.

Skupaj s prtljago smo se skobacali po lojtrci navzgor in se prebili v podpalubje. Jaz sem hitro poiskala svežo posteljnino, ki je od lanske jeseni še vedno dišala po opranem in pripravila vse tri postelje. Nika je takoj zaspala, midva z Andrejem pa sva še za trenutek poklepetala in kmalu za tem prav tako legla k počitku.

Zjutraj smo bili zmenjeni za servis motorja, ki ga je bilo potrebno opraviti na kopnem zaradi menjave olja. S serviserjem smo se dogovorili, da se dobimo ob 14h in da bo vse skupaj trajalo nekje max. 2 uri. Ura je bila 10, zato smo se odpravili v kavarno v marini na zajtrk in zatem naprej v mesto po nekaj malega potrebščin za barko. Andrej se je z njimi vrnil ob 14h v marino, da bo priča servisu motorja. Ugotovil je, da so na hrvaškem servise bolj površno opravljali. Med drugim je bil na primer pokrovček na impelerju pritrjen le z dvema namesto s šestimi vijaki..

Pred skokom v vodo

Midve z Niko sva se iz mesta vrnili ravno ob 16h, ko so barko dvignili z dvigalko in jo peljali proti morju. V zraku so naredili še nekaj zadnjih premazov trupa in jo varno položili v morje. Vsi trije smo se vkrcali in odpluli proti našemu privezu.

Zdaj je sledilo čiščenje notranjosti in zunanjosti. Ne prav priljubljen del dopusta, ki mi vsakič znova da vedeti, da nimam prav veliko kondicije. Boli me vsaka mišica in celotna hrbtenica. A kar se mora, se pač mora. Med mojim čiščenjem notranjosti, sta Nika in Andrej dvignila genovo in očistila palubo. Za dvig glavnega jadra pa je premočno pihalo, zato smo to pustili za naslednji dan.

Zadovoljni nad opravljenim delom smo se ponovno odpravili v mesto na kočerjo (kebab,…)

Torek, 27.4.2010 Slabo vreme, oblačno z nekaj dežja. Urediti smo morali še tranzitne papirje za letošnje leto, saj nam lanski potečejo 2.maja. V recepciji pustimo dokumente od barke, potne liste in in cca 60€ ter jih prosimo, če lahko uredijo vsa potrebna dovoljenja. Ker bodo papirji nared šele popoldan, se na hitro odločimo za izlet v Ephesus. Najprej pa opravimo še nakup v tukajšnjem Migrosu. Vsakič znova me prodajalka v turščini gnjavi, če imam Migros kartico in tokrat se odločim naj mi razloži, kaj s to kartico pridobim (malo sem jo hotela zmatrat z angleščino). Zelo poenostavljeno mi je razložila, da plačam za kartico 1 TL in že takoj pri nakupu olja prihranim 3 TL. In da mi kartica velja še v treh njihovih trgovskih verigah. Tako se je v moji denarnici znašel še en kos plastike več.

Daj mi malo pudinga. NE DAM!

S polnim vozičkom se vrnemo na barko, kjer nas je čakal že ohlajen hladilnik in zbašemo hrano vanj. Nato se odpravimo peš na drugi konec mesta, kjer je avtobusna postaja za njihove “dolmuše” (mini avtobuse – bolj kombije). Vkrcali smo se za smer Selçuk, ki je na poti do Ephesusa, največjega in najbolje

Ephessus

ohranjenega grškega starega mesta tod okoli. Na vhodu grških razvalin nas nek taksist utruja z izjemno ponudbo za 40€, ki nam bo prihranila hojo po v obe smeri. Najprej smo ga še vljudno poslušali, potem pa nekoliko bolj odločno razložili, da smo zaradi sprehoda prišli in da ne potrebujemo taksija, sploh pa ne za ta

Tako so včasih kakali

denar. In smo odkorakali. Vredno ogleda, preizkusili smo celo akustiko v amfiteatru. Pa ne samo mi, peli so tudi Japonci, pa Čehi in Francozi…Za ogled Marijinega poslednjega doma na vrh hribčka pa se nismo odločili, ker je bilo predaleč. To je namreč hiška, kjer je Marija preživela svoje zadnje dneve, čuvat pa jo je prišel Janez Evangelist, ki je priplul iz Patmosa. (tam smo bili lani in smo videli jamo, kjer je imel svoja videnja). Okoli 19h smo se vrnili v

Upam, da mama ne bo pela!

Kuşadasi, si privoščili večerjo v novo odkriti kebapčarnici in se siti vrnili na barko. Zaradi večdnevne abstinence od messengerja, je Andrej poskrbel za internet dostop in Nika je lahko poklepetala s sošolci in prijatelji. Midva pa sva pregledala vremensko napoved in možnosti za jutrišnji odhod proti jugu.

Sredo namenimo obisku Marmarisa in Fethiye. Vstanemo kot ponavadi ne prezgodaj, a vendarle tako hitro, da ujamemo dolmuš do Marmarisa ob 10h (vozijo skoraj na vsako polno uro). Med vožnjo ugotovimo, da je bilo edino pametno uloviti ta prevoz, saj bi se vsako naslednjo uro bolj kuhali v vročini.

Prihod v Marmaris nas je presenetil s tlakovanimi cestami. Čisto brez heca, vse ceste, široka vpadnica, kot tudi vse stranske ulice so tlakovane iz betonskih kock in moram priznati, da so bile videti veliko bolj solidne, kot prenekatera naša cesta. Prijeten prvi vtis.

Sprehodili smo se po glavni ulici, nekoliko spraznili svoje račune na bankomatih, da smo si pridobili nekaj turških lir, s katerimi se je dalo pri nakupih veliko bolje barantati kot pa z evri. Ker nas je misel, da bi videli Fethiye, precej mikala, smo se po ogledu nekaj zlatarn usedli na zajtrk in zaslužen kofetek ter skovali plan.

Dean je pri bližnjem rentacarju zdilal dobro ceno za 9 sedežni Hyundai (105YTR (€47) za Hyundai Starex )in zelo hitro smo se odpravili proti cilju-Fethiye. Vožnja je trajala 2h, a se je resnično izplačalo. Mestece je lušno, ima svojo marino, ki je zanimiva, nekaj  kulturnih znamenitosti in seveda neskončno trgvinic. A ker je bila lakota velika, smo ogled začeli ponovno z meze, ki je bil spet nekoliko drugačen od že sprobanih, a izjemno okusen.

Zdaj, ko so bili trebuščki polni, smo se razšli vsak na svojo stran in se porazgubili po mestecu za 2h.

Utrujeni smo se vrnili z avtom v Orhanye, saj je bila ura tako pozna, da nas v Marmarisu rentacar man ni več čakal. Naslednje jutro sta Dean in Jana odpeljala avto nazaj v Marmaris, pridružila pa sta se še Meri in Andro. Kositri smo ostali pri barki in se namakali v bazenčku.