Zjutraj rešujem še izziv nafte. Ermoupolis namreč nima črpalke na obali, pilot navaja klic po VHF 8 kanalu, kjer baje dežurajo mini tankerji. Seveda vse spi in se ne javlja. Ker smo privezani točno pred zgradbo harbor masterja, se določim, da bomo tukaj po predpisih prijavili svoj prihod v pristanišče. Ob lanskem vplutju v grške vode smo namreč dobili mapo, v katero morajo ladje pri pristaniških oblasteh potrjevati svoj obisk. Mapa velja do popolnitve, ima pa nekaj deset prostorčkov za

potrjevanje. Ker smo potrjevali bolj redko, nam je lani uspelo izpolniti le tri potrditve. Torej Syros bo naslednji.

Prijazni informator na vhodu me še enkrat vpraša, če želim potrditi prihod in seveda odločno prikimam. Nato se loti posla. Traja 20 minut, izpolnim tri formularje, dvakrat moram skočiti v zgornje prostore, za kopiranje dokumentov in menjavo denarja, na koncu pa olajšan za €13,70 končam s potrjeno knjižico. Zdaj vem zakaj jadrnice večinoma ne potrjujejo prihodov v pristanišče 🙂 Aha, v bistvu pa sem želel tudi izvedeti, kje se tanka. Informator me napoti na pumpo na drugi strani pristanišča, kjer lahko baje „make a deal“. Z barko se premaknemo preko zaliva, diesel imajo, nimajo pa kant, s katerimi bi ga spravil do barke. Klic na drugo telefonsko številko +302281084103 reši problem in čez 20min imamo v tankih 124L nafte iz mini tankerja.

Mahnemo jo proti Delosu na ogled najpomembnejših izkopanin antike na Kikladih.

Malo jadramo, malo motoriramo in okoli 13:00 smo pred Delosom. Pristanek na Delosu je prepovedan, pogojno lahko barke sidrajo v prelivu pred pomolom. Motovilimo se med 4-5 čarterskimi barkami z ruskimi zastavami pod levim križem – ruski čarteristi torej. Preden se zasidramo, skopamo (brrrrrr), usposobimo revčka, namontiramo motor in priplujemo do obale je ura že 15:00. Tam nas pričaka prijazna, a odločna Grkinja, ki nas spomni da Delos deluje samo do 15:00 in da se lahko oglasimo jutri. Šit, torej vse zastonj, pa še v Lonelyju to lepo piše, ampak mi raje čitamo Jill Mansell!

Ikaria je daleč, zato gremo na sosednji Mykonos, ki je baje karikatura grške avtentičnosti, zato pa toliko bolj monden in privlači vse živo – prosto po Rodu Heikell-u „yacht set, jet set, backpackers, artists – real and pseudo, nudists, gays as well as ordinary holidaymakers“. Torej, ne vem če to ravno iščemo. Plus, privez v mestu ni mogoč, ampak le v 2km oddaljeni „marini“ new harbour v izgradnji. Tale je res še v izgradnji in privez na pomole je zastonj, čeprav delavci zjutraj pridno šauflajo in v letu ali dveh se utegnejo stvari spremeniti na bolje in dražje 🙁 Marina je polna, ker smo padli točno v sredo ruske flotilje čarteristov (tisti na Delosu so bili le del večje jate) na 50 čeveljskih jadrnicah, opremljenih z ruskimi zastavami, naši sosedje so razobesili celo staro sovjetsko s srpom in kladivom. Skiper je bil očitno neki vojak, saj je popoldne paradiral v uniformi. Na sosednjem pomolu, pa je član ene posadke zjutraj imel „jutarnjo vježbe“. „Do pojasa goli“ je delal sklece, fazanov let in druge elemente iz nabora tudi bivše jugo vojske 🙂 Sosedje na Cycladesu 50.5 so celo noč kurblali motor. Ne vem zakaj!

Mykons potrjuje svoj sloves, lokalcev je res bolj malo, bele hišice z modrimi polknami in ozke ulice polne izključno trgovinic pa slikovite do konca. Labirint uličic in majhnih hišic z balkončki, strmini stopnicami ponuja klasične turistične nepotrebščine in nekaj avtentičnih zadev – recimo ročno tkane srajce, šale – lan, bombaž. Vse pa seveda po dvojnih, trojnih cenah.

Žal so vse več ali manj hotelske kulise. Vas zgrajena za turiste in obiskovalce in velikih „love boatov“, ki vsakodnevno obiskujejo Mykonos. V času našega obiska sta MSC Musica in Aida spustili svoje drobovje v mesto, kjer so jih čakali pretkani grški trgovčiči in gostinci in cuzali evre in opicanjenih in dišečih Špancev, Italijanov, Nemcev in drugih zahodnjakov. Japonci so okupirali najdražje bare na zahodni obali ob morju, kjer poleti verjetno mrgoli „galebov“ z zlatimi verižicami, D&G čevlji, Armani puloverčki in spuščenimi trneki. Kljub temu je Mykonos vreden ogleda, sploh v pred ali posezoni.

Meni ni bilo več do špagetov po €15, zato smo se vrnili na barko in jedli domače po €0.

Okoli 8:00 odplujem iz pristanišča (Katja še malo leži), ki je precej prometno. Najprej me nacilja ena turistična barka, ki samo tuli in maha naj se umaknem. NE bremza ne spreminja smeri. Ko z vajenim manevrom zaobidem oviro, se znajdem pred katamaranom, ki s polno brzino (vsaj 12 kn) pluje po sredini v pristanišče. Spet vratolomno umikanje …

Končno plujeva (Katjo so dvignili sunkoviti manevri) ob S obali Aigine proti rtu Sounion in dalje proti Kei, Kitnosu in dalje Mykonosu. Veter v nos počasi pojenja, ostajajo manjši valovi.

Spet promet za popi…. Naenkrat se znajdemo na kurzu dveh vojaških topovnjač. Ne vem ali naj vztrajam, jih opozorim po VHF ali potegnem črto čimdalje stran. Plujeta s 25 vozli, ampak nas elegantno zaobideta. Grški sta, Katja jih ne pusti slikat, ker se baje „to ne sme“. Kaj, ali pridejo triej komandosi na vrveh, se zagugajo v kokpit, razbijejo šipe, odprejo fotoaparat in z zobmi pregriznejo kartico??? Kljub grožnjam dokumentiram napad grških vojaških ladij na FirstTuxa. Zraven srknem whiskey za pogum.

Ker se nam Kea in Kithnos ne po Lonely planetu ne zdita ravno zanimiva, jo mahnemo proti Sirosu, ki je včasih bil center „Kikladske civilizacije“. Od Kithnosa do Syrosa plujemo v ravni črti od rta do rta, ki si jo za svojo očitno vzamejo tudi razni SuperFasti in HighSpeede, torej orjaške mrcine za prevoz potnikov in tovora, ki ga žgejo od 30 do celo 40 vozlov. Več kot 70 km/h! Pri tem po mojem kaj dosti ne gleda na predse in radar, saj niti ne trzne ko se mu znajdeš na nišanu. Ali pa že nekaj milj prej ve, da bo šel vsaj 100m mimo.

Spet ne vem čisto točno koliko imamo nafte, zato proti koncu ob Syrosu jadramo. Najprej orca proti E, potem pa vse bolj v bok proti S, proti Ermoupolisu, glavnem mestu Syrosa, ki mnogo obeta. Včasih središče Kikladov, stičišče rimokatoliških, pravoslavnih ter turških vplivov. To se kaže v naboru cerkva in hrane.

Prihod v Ermoupolis v večernem mraku je bil prekrasen. Mestne hiše osvetljene, cerkve urejene in barvite, mesto polno ljudi. Slike povedo več kot besede.

Pilot opozarja na mrtvo morje ob NE mestnih pomolih, kar izkusimo ponoči. Zibanje kot v zibki, na srečo je veter od obale, tako da ne škripajo bokobrani.

Še gastronomski izplen v taverni v zakotni ulici, kjer smo v polni gostilnici bili edini tujci:

Jagenjček v fini jušni omaki iz paprike, (feta?) sira in rožmarina. Ta ni umrl zastonj. Kako bi Dejan to jedel!

Sipa na žaru in pečen sir, ki pa je bil (na Nikin) žal pikantna feta.

Zjutraj se punce odločijo za polnjenje ladijskih zalog (kruh, zelenjava, riba?) ter še dopolnjevanje vrečk z darili in nepotrebščinami. Vedno pozabim, da je to prav duhamorno in se prijavim za skupni izlet v mesto. Po 10 min čakanju pred prvima dvema trgovinicama, sem se „spomnil“ da moram na barki še nekaj postorit. Rešen sem šnofanja po mestu. Katji naročim manjkajoče dele za priklop računalnika na akumulator. Naj se znajde!

Okoli 11:00 odplujemo proti prekopu. Po VHF je potrebno najaviti svojo prisotnost in željo po prehodu, saj izmenično spuščajo plovila v eno in drugo smer.. Napovejo prehod okoli 12:00, ko v družbi z „Annie“ – jadrnico z nemško zastavo – pokorno sledimo pilotski ladijci po 3.2 milje dolgem prekopu, ki so ga v prvi fazi skopali židovski ujetniki. 6000 parov rok je utiralo pot starogrškim ladjam.

Kasirajo na koncu in sicer več kot v pilotu obljubljenih €130. Na koncu nas olajšajo za €165.

Ker je že popoldne, se usmerimo na Aigino, prvi otok pred Atenami. Jadramo v 10 kn NE, kar je idealno za to smer. Promet v tem delu je za znoret. Na N obali, takoj po izhodu iz prekopa, je tankerski terminal in pred njim parkirišče tankerjev. Zaslon ploterja je poln trikotnikov, ki označujejo ladje opremljen z AIS oddajnikom.

Popoldne se privežemo v mestnem pristanišču, ki je zelo plitko, zato dvakrat nasedemo (manj kot 2.5m) končno pa najdemo prostorček ob vhodu. Kasneje se prevežemo, ker nas napodi ladja z vodo. Aigina ni preveč prijazno mesto, zato bomo drugič naredili večji ovinek okrog. Verjetno je na kopnem v okolici Aten še slabše. Očitno na bolj oddaljenih otočkih, kjer pretežno živijo od turizma, znajo biti bolj prijazni.

Jutra so mirna in v ravni črti jo vžgemo proti Korintu in prekopu. Nič pretresljivega, spet počitniško uživanje. Cilj je prekop in spanje verjetno na Aigini, otoku pred Atenami. Obisku Aten smo se odpovedali, malo zaradi časovne stiske, malo zaradi pomanjkanja privezov v okolici, marine pa so polne in drage. Bomo poleti naredili kakšen skok s trajektom.

Med potjo ugotovim, da so cene za prehod prekopa v nedeljo in ob praznikih za 30% višje. Ob ceni cca €130 za 12m je to dobrih €40. Če pa prespimo v Korintu, prihranimo €40, pa še mesto bomo videli. Pa gyros jedli.

Igramo človek ne jezi se, Katja piše blog.

Popoldne obisk Korinta, ki pa je žal prazen, saj je nedelja.

47 nm in 7 ur na morju.

Zjutraj me po treh dneh Grčije prešine, da smo nekako „za časom“. Grčija je v GMT+2 mi pa že ves čas živimo po „našem“ času, uro “za cajtom“.

Torej se v Grčiji dani okoli 7:00 in mrači ob 20:00. Naravnamo telefone in ure, od sedaj smo po grškem času.

Po bonaci (8:20) odmotorirava mimo Skorpiosa, Onassisovega privat otoka, kjer sta uživala z Jacky. Vetra ni, sonce prijetno greje, uživava v miru in pomladi Ionskih otokov. Proti jugi in okoli „sand banks“, peščenih sipin na severnem rtu pri vhodu v patraški zaliv. Peščene sipine se raztezajo do globine 10m več kot miljo v morje. Če si hočemo skrajšati pot, plujemo po globini 4-6m. Začne pihati obljubljeni W-SW, vendar ga je premalo za naše današnje načrte. Ker plujemo z vetrom ej „vročina“ že prav peklenska. Sončenje, dremanje, človek ne jezi se – ko se Nika zbudi.

Patraški in Korintski zaliv nista najbolj prijetna za plovbo. Veter piha W ali E, torej imaš veter točno v svoji smeri ali pa točno v nos. Verjamem, da večinoma v nos 🙁 V prelivih in ožinah se veter kanalizira in dosega velike moči. Obenem oba zaliva obdajajo relativno visoke gore, ki so dobra naravna okoliščina za nevihte in tvorjenje poletnih hladnih vetrov, ki ob obali ustvarjajo refule. Poleti je prevladujoč W veter (iz zahoda) in nasprotni W tok (proti zahodu).

Mi imamo srečo veter in tok sta usklajena, oba potujeta v naši smeri – proti vzhodu. JADRAMO, sicer po samo 8-10 vozlov vetra in s pomočjo toka dosegamo 5-6 vozlov hitrosti.

Na desni je Patras, veliko pristanišče s satelitskimi naselji in visokimi gorami v ozadju, na katerih kraljujejo električne vetrnice in (še) zaplate snega. Če ne bi bili tako leni, bi lahko uprizorili kakšen „action“ lezenja na te hribe 🙂

Most, ki povezuje Rion in Antirion; kopno in Peloponez – v ožini Rion, so zgradili pred nekaj leti in je krasna harfasta konstrukcija na štirih stebrih. Ladje morajo 5 in 2 milji pred mostom zaprositi za dovoljenje za prehod. 2 milji pred mostom, se po ukrajinski ladji, ki vozi več sto ton železa, ima ugrez 4m in na kateri plujejo 1 Bolgar in 5 Ukrajincev, po VHF najavimo tudi mi. Ni se nam zdelo, da to velja tudi za sailing boats. Kljub temu, da nismo Ukrajinci, dobimo lekcijo o tem, kaj je 5 milj.

Nad hribi na kopnem na severu se začnejo zbirati vedno bolj črni oblaki, ki obetajo dež. Naš današnji cilj je otoček Trizonia, pred severno obalo kakšnih 12 milj od ožine Rion. „Marina“ – nezgrajena, obljublja zaščito in taverne v okolici. S tokom in Volvom brzimo proti vzhodu, dež nas počasi dohiteva.

Ob 19:00 se privežemo ob pomol „marine“, ki je v bistvu le sistem pomolov in večinoma polna z bočno privezanimi barkami, ki prezimujejo tukaj. Očitno ena poceni varianta prezimovanja evropskih bark, med njimi tudi dva „polinezijska“ katamarana v modernejši izvedbi.

Ker dežuje se odrečemo tavernam in jemo na barki. Potem nas pobere dolg spanec od jutra.

78 nm in 11 ur na morju.