Komaj dober mesec in pol je minilo, odkar smo v Turčiji zapustili FirstTuxa, zdi se pa, kot da je bilo lani.
Kupi obveznosti v službi, projekti, izzivi, cilji in človek kar malo pozabi na malo azijsko ležernost.  Sicer še sploh nismo končali vseh nalog in obveznosti,  Katja še ni predal vseh projektov, jaz še pišem maile in poročila, spakirali še sploh nismo nič, vendar nas jutri letalo odpelje iz Ljubljane v Turčijo.
Naslednje tri tedne bomo “osvajali” obalo od Kusadasija do Fethiye.

Tole bi moralo biti poročilo o soboti, 2.majaj 2009, a so delfini v popolnosti prevladali nad ostalim dogajanjem. Namreč že pred odhodom v Turčijo sva s Katjo načrtovala spisek “dobrot”, s katerimo bova Niko prepričala o potrebnosti in zanimivosti jadranja v Tručijo. Namreč 11 letnim deklicam se zdi guncanje iz Hrvaške do Turčije dolgočasno, brezveze, sploh pa s starši. Med “vabami” je bilo ob nakupovanju “nepotrebščin” – zapestnic, ogrlic, uhanov, etc, tudi plavanje z delfini, o katerem sanja že nekaj let.

Med brskanjem po internetu sem v bližini Kusadasija našel tudi vodni park Adaland, v okviru katerega deluje tudi Adaland Dolphinpark. Ob vsakodnevnih showih ponujajo tudi plavanje in druženje z delfini. Ne glede na ne ravno nizko ceno smo se odločili za družen obisk showa z delfini, kakor tudi plavanja z njimi. Z dolmušem (minibus) smo se zapelajli do Adalanda, kakšnih 3-4 km oddaljenega parka na gričkih ob morju.

Aquapark z bazeni sicer še ne dela, zato pa so delfini že zavihali rokave in čakajo na naše denarnice. Na vhodu nas usmerijo proti Dolphin parku, kjer čakamo do cca 13:30, ko stopimo do show bazena, kejr nas že čakajo delfini. Z velimi zanimanjem prilavajo do roba in ležeč na boku dvigajo glavo iz vode. Tako najlažje vidijo kaj se dogaja na “obali”. Vznemirjeno začnejo plavati po bazenu in poskakovati iz vode. Kljub temu, da smo ponosn i da so nas “veseli” pa je nervoza verjetno namenjena hladilnim torbam z ribami, ki jih slutijo ob bližajočem nastopu.

Za nas pripravijo v stranskem bazenu dva delfina, mlajšega samca in samico Sissi, ki se na koncu izkaže za najbolj družabno.

Trener razloži nekaj pravil:

• delfine se boža samo z odprto dlanjo in ne praska, treplja ali žoka
• izogibati se je treba dotikanja po smrčku – gobcu, očeh in nosni luknji, ker jih to moti  (verjetno se boji da se zaduši)
• delfin mora imeti vedno dovolj prostora da lahko plava
• na prsih prekrižane roke mu pomenijo da nič ne pričakuješ od njega – da ga ne boš božal, objemal ali ljubčkal
• delali bomo več “vaj”, kjer bo vsak prišel do svojega dela pozornosti in naklonjenosti delfina:

Božanje plavajočega delfina, ko priplava mimo, rokovanje, ko se Sissy povzpne iz vode in jo primeš za dve prsni plavuti. Ljubčkanje na gobec – Sissy priplava do tebe in ti v “sklečko” sklenjen roke položi godec in čaka na “lupčka” – potem se vrne do trenerja po ribo- srž vse igre! Na koncu pa še ježa na delfinovem trebuhu. Na hrbtu mimo plavajoča Sissy ti ponudi prsni plavuti in te vleče po bazenu.

Ta predstava je za delfine tudi trening, zato ob robu sedeči trener zahteva sodelovanje tudi plavalcev. Čeprav ji on nekaj razlaga in piska s predirljivo visoko piščalko, se Sissy tudi zmede in ko se hočeš z njo rokovat, te hoče poljubiti. V takšnem primeru prekrižaš roke in Sissy gre do trenerja za nova navodila tako dolgo, da naredi kar trener zahteva.

Čeprav vse skupaj traja skoraj pol ure mine kot blisk. V bistu je veličasten občutek biti v bazenu skupaj z delfinom, ki meri 2-3 metre in nežno plava med nami. Delfinova koža je nekako gumijasta in nič kaj podobna ribi. Plava umirjeno in radovedno. Ljudje smo navajeni komunikacije z živalmi s katerimi se pogosto srečujemo. Tako hitro “beremo” psa ali mačko, razumemo kaj pomeni kakšna kretnja, grimasa na obrazu ali obnašanje. Težje je že s kravo, ovco ali prašičem. Pri delfinu pa pojma nimaš kaj ti sporoča, ker nisi navajen njegovih znakov, načina plavanja, kretenj. Kakorkoli bilo je enkratno in šele kasneje začneš podoživljati vse trenutke. Takrat pa na vse pozabiš.

Ko sem vprašal Niko, kako se ji je zdelo ljubčkati se z delfinom, je takoj ugotovila, da ji je iz gobca smrdelo po ribah! Seveda, če pa jih je ves čas dobivala za nagrado za vsak ljupček.

Show pa so izvedli ob 14:00 ostali štirje delfini, ne vem ali so bolj divjaški in ne smejo plavati z obiskovalci ali pa Sissy ne zna vseh vragolij. Skakanje iz vode, skozi obroč, do balona 3-4 metre nad vodo, do ribe iz trenerjevih ust, etc. Zraven pa seveda vedra sardel za nagrado. Iskreno upam, da se pri tem vsaj zabavajo.

Vse skupaj je namreč zelo “prisrčno in zabavno”, a delfini so v ujetništvu sicer velikega, a kljub temu umetnega bazena brez rib, širjav, valov in narvnih izzivov. Delfini so mi kljub temu ljubši, ko švigajo pred kljunom v metrskih valovih močnega juga nekje na sredi jadrana in uživajo neizmerno svobodo in strast do življenja v divjini.

Počasi pakiramo stvari, urejamo stvari, ki bodo ostale na barki – potapljaška oprema, nekaj perila, oblek, jadralske obleke. Po mestu kupujemo še zadnje spominke za “sošolke”. V ponedeljek nas bo SunExpres iz letališča Izmir odpeljal do Muenchena in potem še drugi skok z letalom do Dunaja. Jutranji taksi skok do letališča – cca. 70km, nas bo stal €45 in dobro uro časa. Taksi smo si že dan prej rezervirali v mestu in zjutraj nas čaka pred marino.

V Turčijo se vračamo enkrat konec junija, ko bomo odkrivali obalo in notranjost južno in vzhodno od Kusadasija – Bodrum, Marmaris, verjetno vse do mesta Kas.

Na praznik dela bomo vpluli že v drugo državo, v kateri smo prvič in do katere smo prišli s svojimi jadri.

Smer Samos in Kusadasi, odrinemo slabo uro za prijaznima starejšima Nemcema na manjšem Dufourju. Veter se dvigne in po 10-12 kn S jadramo ob južni obali Samosa. Urice prekrasnega jadranja, ki smo ga že tako pogrešali! First Tux brzi z več kot 7 kn, mi igramo človek ne jezi se, pogovarjamo in načrtujemo aktivnosti v Turčiji.

Pred Turčijo obrnemo proti N v preliv med Samosom in Turško obalo. Veter zaradi ožin in visokih turških gora ojača in mimo prvega turškega otočka Baryak dobesedno zglisiramo zs skoraj 9 vozli SOG. Noro …

No, po vstopu v vode pred Kusadasijem se veter še ojača na skoraj 40 vozlov. Ostalo preberite pri Katji, jaz imam rajši mir kot pa prav … 🙂 Zvečer se privežemo v marini in napademo mestne stojnice, trgovinice in taverne. Končno doma, v novem domu!

Pot do Ikarije bi morala biti več ali manj sprehod, a se spet izkaže da malo daljši. Preko 40 nm je samo do začetka Ikarie, potem pa še cca 10 nm do mesta Ayios Kirikos, ki je več ali manj edino pristanišče na otoku, vredno tega imena. Pa še to je bolj zasilno. Zunanji valobran manjšim plovilom ne nudi nobene zaščite, notranji pa je poln domačih kajičev in neprijetno plitek po robu. Izbrali smo pomol na desni, kjer pristaja tudi lokalna „pruga“ iz Samosa. Meni se je zdelo malo sumljivo, ker nas je že ob prihodu v brezvetrju gugalo, Katja pa je bila čisto zadovoljna. Seveda, da se ni treba še enkrat prestavljat. Ponoči je bilo pa veselo – guganje mrtvega morja iz odprtega, škripanje in cukanje vrvi, potem pa še jutranji trajekt z zvoki in valovi.

Sicer pa je Ikaria, oz. Ayios Kirikos meni dokaj simpatičen kraj, malo odštekan od turizma. Verjetno zato, ker je v povojnih letih ena izmed levih grških vlad z skrajnimi levičarji (komunisti) obračunala tako, da jih je enostavno odselila na Ikarijo. Te se očitno niso kaj dosti sekirali in so si tukaj naredili svoj raj na zemlji. Vstajajo ne pred 12:00, ne vem če ima to kaj veze s komunizmom, baje pa s tem širijo poslanstvo svojega otoka, to je svarilo pred veliko nezdravo ambicioznostjo (poduk Ikarjeve zgodbe o visokem letanju in nizkem padcu). Zato rajši zjutraj dolgo spijo …

No, prvi maj pa praznujejo z vsemi častmi, plakati s sovjetsko in severno korejsko estetiko so polepljeni po vsem mestu. Vedno je delavec v ibercugu s francozom v prvem planu, v ozadju pa neki žerjavi in stroji!

Iz vse te tradicije izhaja tudi prikrito nasprotovanje vse preveč razvitem turizmu po grških otokih. Zato pa se na mestnem trgu igrajo domači otroci, na 200m imajo tri trafike, (skoraj izključno) domačini pa srkajo uzo in prigrizujejo meze cel dan. Gyros fast food na levem koncu ima skoraj najboljšo ponudbo kar smo je do sedaj srečali v Grčiji.