Zbudi me mrmranje nekega dizla v bližnji soseščini, za katerega se izkaže, da pripada „superfast ferryju“, ki pripluje v zaliv, vsaj 500m daleč. Odvežemo od gostoljubnega Grka, ki smo mu naredili „fucking scratches“ in spet po mokrem in oblačnem morju obrnemo proti jugu. Mimo Paxosa in Antipaxosa proti Lefkadi.

Ob 15:15 smo pred prekopom, zamudimo odprt most in čakamo do 16:00. Odpirajo ob polni uri med 7:00 in 22:00.

Nasledni zajeb – pumpa v Lefkadi town, kjer je treba črpalkarja klicat po telefonu (čakali skoraj eno uro zaman) ni edina, pol milje naprej v marini dela pumpa ves čas. Vsaj črpalkar čaka na barke in ne obratno. Sicer je pa to Grčija in treba se je navaditi na drugačen ritem življenja.

Za spanje hočemo preizkusit nekaj še neznanega. Nidri in Vlikha sta vasici v istem zalivu na Lefkadi. Prvi baje poleti poln čarteristov in raznoraznih „vodnih športov“, ter s polno ponudbo tavern je zdaj prijetno obljuden. Prvi plačljiv privez v Grčiji za €10 najdemo na prvem pontonu južno do Nidrija. Vode ne rabimo, elektrika pa napolni vse gadgete, ki se nočejo polniti na cheap inverter (baterija od fotoaparata in netbook).

Zvečer posedanje v taverni z brezplačnim internetom, ki ga dobro preplačamo s kavami po €4.90.

Vremenska napoved – grib fajli, kaže končno ugodno smer vetra. NW v patraški zaliv. Mogoče bomo končno JADRALI, kot se spodobi.

Danes smo prepluli 71 nm, v 12 urah, skupaj s počitkom in tankanjem v Lefkadi.

Salpanje je tisto, kar delajo salpe (ribe) zvečer po plitvinah – torej nabirajo malo tu, malo tam. Podobno delajo ženske po trgovinah. Celo popoldne.

Zjutraj se peš odpravim do luških oblasti v trajektnem pristanišču, kakšnih 10 minut peš. Tam sem že lani preživel dolgo (2-3 ure), a korektno proceduro vplutja v Grčijo. Razne neke vstopne letne takse €15, sem lani plačal (kupil za se mi zdi €40 ali €50) še nekakšno knjižico, kamor naj bi potrjevali postanek v vsaki luki. Lani smo uspeli dobiti dva štempla. Knjižica velja do zapolnitve!

Danes sem z lansko knjižico povzročil mali zastoj v proceduri, saj so si me začeli podajati od pisarne do pisarne. Moj vodič je bil mlajši kadet, ki je najboljše govoril angleško. Do konca se ni mogel odločiti ali sem za njega „sir“ ali „mister“, z obojim sem bil zadovoljen, ker sva v slabi uri že končala. Ponovno sem plačal le tisto crew listo za €15. Pa smo tudi uradno v Grčiji.

Nazaj grede obiščem še pekarno, ki potolaži naše „domotožje“ po hrvaški obali. Razen lepote obale, posebej Niko najbolj impresionira ponudba raznih listnatih dobrot, croissantov, štrudlov, pit, gibanic, etc, etc. Tukaj je podobno, le v Sloveniji dobiš večinoma samo „jabolčni“ ali „sirov“ – štrudl.
Dopoldne sprehajanje in sončenje po Krfu. Odkrijem udoben kafič z WiFi internetom in elektriko! Za polnit laptop!

Nika in Katja nakupujeta „nepotrebščine“.  Rezultat so zapestnice skoraj do komolca. Nazaj grede še gyros. Pita gyros, svinjski, velik, da se cedi ven. Vreme je pomladansko toplo. Nazaj grede me sreča lastnih barke, na katero smo se privezali in me opsuje, ker sem mu baje z vrvmi naredil „fucking scratches“ na barki, na kateri je on „kao“ delal celo zimo in lahko zdaj začne ponovno. No, ni bilo tako hudo, vidi pa se res. Ponudil sem se mu, da mu jo popravim, če le ima barvo in čopič. OB mrmranju in nekih grških besedah se je poslovil.

Ob 5h me budilka zbudi v mokro in oblačno jutro in uspešno jo ignoriram do 6h. Ob 7:00 s Katjo odrineva in spet nas rahel dež pospremi po dolgi poti iz pristanišča. Skoraj 3 nm je do odprte morske poti.

Jugo se je medtem pomiril in rahel NE nam pomaga proti jugu. Valovi so dolgi in šibamo ga s preko 7 vozli. Cca. 15Nm pred Otrantom se oblala obrne proti jugu in to je trenutek odločitve. Skoraj bonaca, dobra napoved, močan južni tok in Volvo nas ženeta preko 8 vozlo, zato obrnemo v smeri Krfa. Bomo pa spet v temi pristajali, ampak že v Grčiji.

Otranto (ožina) nas posončita in nadremata, beremo, se pogovarjamo in občasno malicamo dobrote Brindisija. Mozzarela, pikantne olive, sušen paradižnik v olju in bel kruh, pa kraški zašink za vegije. Ob hrani se spomnimo na prijatelje. Matjaž in Dejan bi nam sigurno pomagala v nesreči.

Aja, ob raznih tankerjih nas obiščejo tudi delfini. Spet dva mala, ki norita okoli kljuna. Nika jim žvižga in steguje roke proti vodi, ampak se ne pustijo motiti.

Proti večeru, okoli 17:00 se prikažeta otoka Otonoi in malo kasneje Eirakoussa. Bonaca je in ob 19:00 obrnemo okoli SW rta Eirakousse. Mrači se, ampak odpravimo se proti mestu Krf. Idilična plovba ob osvetljeni N obali Krfa in nešteti svetilniki, ki nas varno vodijo. Katja kljub temu ne dovoli hvaljenja noči, preden nismo varno privezani. Ob NE rtu Krfa obrnemo proti jugu in vijugamo med trajekti in tankerji. Noč je svetla od neštetih luči Krfa. Na vzhodu nas spremlja albanska obala, ki je nekoliko manj svetla, zato pa so v rednih razmakih nameščeni močni reflektorji, ki svetijo po morju. NE vem ali iščejo švercerje ali prebežnike (menda jih ni več).

Novoletne jelke v noči se šele ob pomoči radarja in AIS sprejemnika spreminjajo v mesteca, zasidrane ladje ali hitre trajekte, ki včasih tudi s 30 kn brzijo skozi noč. Nika je šla že okoli 22:00 spat, ker se ni strinjala z nočno plovbo proti Krfu. Seveda, mnogo bolj udoben bi se ji zdel postanek na Eirakoussi in jutranja plovba do Krfa, ki bi jo prespala.

Okoli 23:00 priplujeva pred otoček kakšno miljo N od starega mestnega pristanišča in z reflektorjem poiščeva pot za mračen mestni pomol. Čeprav pilot govori o dveh pomolih, vzhodnem in zahodnem je živ le še vzhodni del. Na zahodu je zraslo novo trajektno pristanišče. Mandrač je poln turističnih ladjic, ki upam, da jutri ne bodo izplule, saj se privežemo eni na bok.

Varno privezan ob 23:20 je log kazal 6606,6 nm, torej smo naredili 116,4 nm.  Motorne ure žal 2043,7 torej celih 16 in pol ur motoriranja.

Mola di Bari je precej zanikrno pristanišče, v mesto se nismo podali, ker smo bili preveč utrujeni in željni spanja. Vremenska napoved je še vedno jugo, oblačno in „local showers & thunderstorms“. Italijanska obala je dolgočasna in Otrant neprijeten, zato zjutraj čim prej gas proti jugu in Jugu.

Novejše hitrejše barke s prosto visečo kobilico, kot je tudi First 40.7, imajo ozke boke in ploski trebuh, da dosegajo čim večje hitrosti. Lepo, vendar ko pri nabijanju v valove ne zmorejo več sekati valov in postane prosti pad preko vala preglobok, začnejo neprijetno treskati po dolinah. Vsa barka se strese, vključno s posadko. Pomaga plovba pod kotom 30-40 stopinj na valove, ampak to vedno ni mogoče.

Danes je bil tak dan, ob industrijski italijanski obali smo nabijali po valovih in razbijali ledvične kamne. Cilj je bil skoraj 90 nm oddaljen Otranto, ki je najbolj ugodno (najbližje) izhodišče za Grčijo, oziroma Krf.

Na poti proti Brindisiju se med deževnimi nalivi ukvarjam z ocenami kako naprej. Nika je že precej nejevoljna in ima dovolj motoriranja, malo smo mokri, Otranto pa še daleč.

V prid Otranta govori želja priti čim bolj južno in jutri na Krf. Nasprotni argumenti so neprijetna plovba proti jugu, večerni počitek, neprijetno vplutje ponoči (šele okoli 22:00 v Otranto).

Kakšne 3mn južno (mimo) Brindisija se kazalec na tanku nevarno približa levi tretjini. Merilci za nafto na vseh barkah na katerih sem do sedaj plul so bili bolj tipa „polno / prazno“, vmes pa se ni za zanašat na točnost. Tale recimo zelo dolgo zdrži na tričetrt, potem pa hitro pade na minimum. Edini zanesljiv račun je število ur, prostornina tanka (130L) in povprečna poraba (3,3-4L/h). PA upoštevat še webasto ponoči, ki pokuri os 2-4dl in enačba je zahtevna. Ko ob vse večjih valovih na plitvinah okoli Brindisija pomislim še na ruleto ali bo 10L nafte premalo ali 10L preveč, me mine do Otranta. Obrnemo v nam že znani in domači Brindisi v katerega priplujemo v nalivu.

Dveh marin še nismo preizkusili, saj je vez na južni obali mestnega zaliva zraven pumpe vedno prost. Tako je tudi zdaj, družbo nam delajo tri barke, ki očitno tudi čakajo , da jugo poneha.

Večerni pohod po centru mesta zadovolji željo po civilizaciji in brskanje po trgovinah potolaži Niko. Na srečo se „zatakne“ v trgovini „vse po 99 centov“. Toliko veselja in toliko časa za samo €7,92 že dolgo ne.

Dnevni izkupiček cca. 55Nm motoriranja

Navtexa nisem montiral! Lenoba!

Ob 2:45 zvoni ura in ko gledam borovce na pomolu pred hotelom Solitudo, ki se zibljejo v vetru, me prime, da bi bil še malo „tepih“. Katja se strinja in ura se naslednjič oglasi ob 3:15. Vstaneva, kava, oblačenje, jadralske obleke, pasovi, kape, pospravljanje notranjosti. Odločil sem se, da danes prečkamo Jadran. Napovedujejo še jugo okoli 20kn, sploh južno od Lastova, kasneje in na sredi Jadrana pa okoli 10-15, pred italijansko obalo pa celo 5-10kn.

Do Mola di Bari je recimo 100nm, kar pomeni ob jugu, ki piha v bok in motorju cca. 15 ur. Torej čim prej na pot, da smo pred mrakom v Italiji.

Izplujeva ob 4:00 in še v zalivu pred Ublijem se že čutijo refuli juga okoli 20kn. Kar smo rekli, smo rekli, danes v Italijo. Tipava v temno noč, zvezd ni, temni oblaki se podijo preko Lastova. Čaka nas kake dve uri noči potem pa upajmo da boljši dan.

Za rtom Lastova se začnejo vzpenjati valovi juga, črni in mogočni. FirstTux s 3m genove in motorjem seka valove pod kotom 45st s 7.5 kn. Zadnja bela pozicijska lučka osvetljuje penasto brazdo.
Nočni valovi so dvakrat večji od dnevnih in nočni vozli vetra dvakrat močnejši, zato imam knedl v grlu. Želodec se nekaj punta, ne pomaga niti zdravilo Jack. Po 20 minutah ritanja po valovih in črni noči se zbudi Nika in se pritoži nad neudobno vožnjo in se naseli v kokpit. Valovi se dvigujejo do 3 metrte, na vrhu se lomijo in penijo, začnejo zalivati kljun, palubo in pod sprayhoodom tudi kokpit. Jugo jača in v sunkih dosega 30kn. Ej, to pa se nismo zmenili! Pa še 90 milj je pred nami!

Divjamo preko valov in se borimo z vetrom in slabostjo. Še vedno je tema in če bi to vedel prej, bi ostal na Lastovem!

Kot bi mi brala misli, Katja pripomni, da sicer mogoče ni komot, ampak važno da je ziher! Ja, škoda da se ziher IN komot ne da prečkat Jadrana. Kljub vsemu ni Mariborsko jezero!

Kakor koli, prej ali slej se zdani in življenje postane lepše. Nizki in temni oblaki še vedno grozijo, ob 8:15 dobimo obisk! Z boka se nam kot rakete približujejo trije delfini. Kot izstrelki skačejo iz vode in v dolgih skokih tekmujejo kdo bo prvi pri kljunu. Nakar se začne ples! Levo, desno, na hrbtu pod kljunom, cikcak pod kobilico, pa sinhrono en ob drugem, pa skok iz vode in plosk na hrbet. Tole so navadni delfini (Common dolphin), tisti malo manjši in lisasti po bokih in svetli po trebuhih. Bolj poznani so večji in enakomerno sivi flašasto nosni delfini (bottlenose dolphin). Človek pozabi na veter, valove, mraz, slabost ko gleda neizmerno radost in igro. Nika rezgeta na palubi in stoji v vodi, ki zaliva boke. Po 10 minutah se odločijo za drugo pot.

Naslednje ure minevajo v gledanju na log (kdaj bo 100nm), drgetanju in razmišljanju da tega nam pa res ni treba. Nika gre spat, valovi so malo manjši, s Katjo meditirava med zibanjem.

Ob 12:00 se vrnejo ali pa so sorodniki, spet dva manjša, dober meter dolžine, 20 minutna predstava pred kljunom. Najbolj uživata, ko kljun z vrha val pade v luknjo skoraj do sidra in se mu v zadnjem trenutku umakneta. Plavata ob boku barke obrnjena z bokom navzgor in dobiš občutek da te gledajo. Delfine vidimo skoraj na vsaki plovbi do oddaljenih jadranskih otokov, ampak pridejo za trenutek ali samo od daleč. Večji flašasto nosni delfini so mnogo bolj previdni in redko se jih lahko nagledaš. Tele ta mali pa so od sile. Kar nočejo domov. Na kljunu me že skoraj zebe. Končno pride tretji večji (mama?) in vsi trije hitro izginejo.

Pokaže se sonce in zadnjih 40 nm do Italije mine v bolj prijetnem jadranju z bolj mirnim morjem. 10 nm pred Italijo še jata velikih sivih delfinov, ki nas samo „ovohajo“.

Po 15 urah na morju in jugu, končno malo pred 19:00 pristanemo v Mola di Bari. Špageti in postelja!! Čeprav smo privezani med ribaricami in veter nosi vonj po crknjenih ribah.