V torek zjutraj, se počasi začnemo spravljati iz že kar precej bučnega in glasnega Bodruma. Nika opravi še zadnjo rundo po nakupovalnih stojnicah. Sploh se ne spomnim več, kaj je bilo treba še nujno nakupiti. Okoli 10h odrinemo iz mestnega pristana in proti jugo zahodu. Današnja pot nas vodi okoli polotoka na katerem leži Bodrum in v zalive severno od Bodruma. Rt polotoka Bodrum je znan po močnem meltemiju, ki se med turško obalo, Kalymnosom in Kosom še posebej ojača in potegne tudi do 10-20 vozlov močneje kot sicer. Na en tak razjarjen meltemi smo žal naleteli tudi mi. Od Bodruma proti zahodu smo ga imeli še v laško orco in 25 vozlov na mirnem morju s skrajšanimi jadri je FirstTux še rezgetajoče prenašal. Ko pa smo okoli rt zavili priti severu pa se je začelo nabijanje v 30-35 vozlov meltemija, valove in peneče se morje. Na srečo je bilo vse skupaj začinjeno s prelepim sončnim dnevom in nekaj srečanji z 30 in večmetrskimi jahtami (jadrnicami), ki so razvitimi jadri mimo Turgutreisa orale proti jugi z meltemijem v hrbet seveda . Mi pa žal z motorjem v nasprotno smer – prekletstvo počitnic, ki jih časovno diktira dopust, obveznosti in ne moreš čakati na lepše vreme 🙁
Med potjo smo doživeli poučno epizodo in vajo iz teme MOB (Man over board). Namreč, mnogokrat, ko so zadeve navidez pod kontrolo, barka pluje, sonce sije, čeprav malo bolj piha, jadralci podcenjuje(j)mo okoliščine in se ne zavedamo, kako blizu je nesreča ali celo tragedija. Na srečo tokrat ni bilo v nevarnosti človeško življenje, ampak bojino. Na Tuxu imamo namreč bojo – bučo, okroglo, kakšnih 60-70 cm veliko bojo – bokobrab, ki je ne moremo spraviti v noben box, zato že celo življenje ždi privezana na zadnjo ograjo in obešena na zrcalo barke. Običajno ji tam ni hudega, topot pa se je zaradi guganja in valov (in verjetno slabega vozla) odvezala in čofnila v morje. Katja je to opazila par sekund, ko je bila buča še nekaj deset metrov od barke. Veter je pihal proti obali, oddaljeni cca. 1 miljo, pluli pa smo proti vetru. Seveda smo takoj začeli manever “MOB” – reševanje člana posadke iz penastega morja
Preden smo v valovih obrnili barko, pri tem obdržali na krovu vse preostale člane posadke, našli čaklju, jo raztegnili in se usmerili proti plavajoči boji, ki jo je veter nosil proti obali, je minilo vsaj tri minute. V tem času se je razdalja do boje povečala na vsaj 200m, Katja jo je komaj še spremljala med penastimi valovi. Vračanje do boje, ustavljanej barke (da boji ne razbiješ glave, krog okoli nje, je vzelo naslednje minute in znašli smo se že precej bliz na začetku kar oddaljene obale. Dvakrat zgrešena vrv in priložnost za zahaklanje boje in v tretje smo v zadnjem možnem poskusu, 150m pred obalo na srečo rešili ponesrečenca.
Razmislek kaj če bi v morje čmoknil človek, v slabši vidljivosti, z malo nesreče, bi lahko zgubili člana posadke in barko na čereh obale. Torej, nobeno sonce ni dovolj toplo in nobeno morje dovolj mirno, da bi se lahko prepustili ležernosti. Žal ti takšen dogodek da misliti. Glavno da je buča rešena!
Torej, bojevanje z valovi nas je nagradilo z obratom stran od meltemija proti vzhodu in v Guvercinlik Korfezi oz Gulluk Korfezi, na karti zanimive in razčlenjen zalive severno do Bodruma. Pogled na strme obale, odprte proti meltemiju, sploh pa geometrično načrtovana naselja počitniških vil, apartmajev, sterilnih, narejena za prodajo Angležem in drugim Evropejcem so nam vzele voljo do raziskovanja tega dela obale. Verjamem, da se najde nekaj idiličnih vasic, ampak tiste vile so me znervirale. Zdaj mi ej jasno do kod se zvečer Bodrum napolni s plesočim, odišavljenim, porjavelim, zabavajočim se krdelom ali čredo, kakor vam drago. TO je zaledje Bodruma.
Za povrh je še morje polno ribo gojnic in školjčišč, tako da slalomiramo med bojami, bazeni in zasidranimi čuvajskimi barkami. Vse je neoznačeno, ponoči bi se zapletel v 10 minutah. Za prenočevanje si izberemo zaliček za severo zahodni obali Gulluk Korfezi, ki je zaščitena pred meltemijem. Takoj smo v zavetju obale se morej umiri in zgladi in mirno drsimo proti našemu zalivčku.
View Larger Map
Zaliv varen, miren, osamljen, razen novo zgrajenega naselja vil na severni obali ter delavcev, ki v večernih urah lovijo ribe na obali. Voda globoka 3-5m pesek idealno za sidranje, žal ne vidiš dna zaradi peska in mulja. Tole nam je veno manj všeč in kolca se nam po zelenilu in nedotaknjeni naravi Gokova Korfezi in južneje proti Marmarisu in Fethye. Tole je en pozidan dr.. od obale 🙁 Je pa varno.
Čistimo barko, brišemo sol in zvečer uživamo v samoti zaliva.
V sredo naredimo krajši skok nekaj milj proti severu do mesteca Iassos. Dve gostilni, pomol z nekaj jadrnicami so edini znak turizma. Prašna in blatna obalna cesta, bosopeti in umazani otroci ter smredeče ribiške barke, na katerih ribiči pletejo mreže. Slutimo, kako izgleda celinska Turčija proti severu in vzhodu. Ampak meze pri lokalnem gostilničarju so pa dobre !
V četrtek se moramo podvizati proti severu, še nekaj poti je pred nami ter opravki v Kusadasiju pred ponedeljkovim poletom v Ljubljano.
Zaradi močnega meltemija izbiram zaščitene zalive za spanje, vendar nas kljub temu ne premami nova marina kakšni 2 milji jugo vzhodno od mesta Altinkum. Nekako se človek odvadi tega rednega plačevanja privezov in sidranja, pa še sicer proti jugu odprt zaliv pred mestno peščeno plažo obeta dobro zaščito vsaj pred valovi meltemija. Tam so že tri barke zato se jim pridružimo kakšnih 150 metrov od obale na 5m peščenega dna in 40m verige, ki nam kljub 25 vozlom vetra obeta dober spanec na mirnem morju. Izberem najbolj vzhodno mesto med sidranimi barkami, ki obeta najbolj mirno morje.
Altinkum je spet tipično počitniško mesto s trgovinicami z nepotrebščinami, lokalčki z angleško hrano in velikimi LCD TVji z angleškimi športnimi programi, polno opečenih in pegastih ter tetoviranih Angležev in krepkih Angležinj, ki baje tukaj s socialno podporo preživijo boješ kot brezposelni doma. Nezanimivo, ampak nekako moramo do Kusadasija.
Naša “najbolj mirna vzhodna” sidrna pozicija se izkaže obenem najbližje trinadstropni betonski diskoteki, ki obrnjena na morje (proti nam) celo noč do 4 zjutraj oddaja tup, dup, tup, dup zvočne in svetlobne tresljaje. Spim pokrit čez glavo, z iPodovimi in-ear slušalkami (kot čepki za spanje) pa skozi svojo muziko še vedno slišim in čutim tup, dup, tup, dup. Ne vem kako hotelski gostje ne poživinijo od hrupa. Verjetno so gluhi ali pa na smrt zadeti.
Zjutraj hitro odpeketamo naprej proti Kusadasiju. Seveda spet proti meltemiju, ki pa proti Samosu slabi. Med Samosom in turško obalo in proti Kusadasiju plujemo že skoraj po brezvetrju.
Zvečer spet v domači marini v Kusadasiju.
Dodaj odgovor