Naslednji dan odrinemo proti zahodu, kar pomeni proti meltemiju. Naš Turek v restavraciji Rose Mary, je med drugim napovedal tudi “storm”. “We know it will come, but we don’t know when!” Ups, Katja ga čez nekaj minut vpraša, kaj je to po njegovem “storm”. No lightning, no black clouds, just a little higher winds than this days. “This day” pa meltemi šiba med 20 in 25 vozlov. Neprijetno, če moraš pluti proti vetru. Zdaj je tu! Žal! Čeprav so mi takšni stormi mnogo bolj všeč kot jadranske nevere, ki ponoči v 30 minutah razturijo vse živo.
Torej do 30 vozlov v nos. Prva priložnost za postanek je English harbour nekaj milj dalje – da ne mučimo prišlekov že prvi dan. Ampak zaliv je precej velik in zelo udobnega zavetja ne daje, vsaj ne na sidru, na jettije pa nam ne diši. Po kopanju nadaljujemo proti zahodu in se odločimo za Kragilibuk Guzlemek. Zaščiten, dolg zaliv na koncu ponuja le neko zanikrno “restavracijo”, ki jo vodi ostarela, redkozoba angleška hipijevka. Po večletnem potepanju po Turčiji je v Anglijo pripeljala turškega moža. Po nekaj letih se je odločila za vrnitev v Turčijo, čemur se je mož odločno uprl. Tako zdaj ločena živi v zalivu na turški obali in ob pomoči lokalcev fura napol gostilno. Glede na videno smo jedli raje doma. Ziher je ziher. Barilla je povsod enaka 🙂
V naslednjih dneh nas čaka dolga pot do zahodnega rta polotoka Datca. Spet proti meltemiju.
V nedeljo zjutraj (spet ne dovolj zgodaj) plujemo ob južnih obalah Gokova Korfezi, ki so odrte proti vetru. Amazon creek je sicer lep, ampak spet odprt proti meltemiju, v zaščitenem notranjem delu pa odločno preplitek za kobilico FirstTuxa.
Odločim se, da danes preživimo v zalivu Kucuk Cati in jutri navsezgodaj, preden se dvigne meltemi odrinemo dalje. Zalivček je zaščiten in po mediteransko se vežemo na sidro in z vrvmi na zahodno obalo. S Katjo od lokalnih smetarjev (no niso smetarji, ampak lokalni ribiči, ki skrbijo za čiščenje zaliva), kupiva kilo majhnih ribic, šparov in picov (jok kilo – torej niti kilo) ter paradajz in zelenjavo. 10 YTL (€5) vse skupaj. Na lešo so dobre, še najboljša je sveže ulovljena Nikina riba (ribica).
V ponedeljek ob 6h odrinemo proti vzhodu in okoli rta proti Marmarisu.
Okoli 11h smo že okoli rta in postanek je v zalivu pred antičnim mestom Knidos. Oziroma po domače “mrzle vode”. Prvi namreč skočim v vodo, ki nima niti 20C. Ko skoči tudi Nika, izdavi samo iskren “pi… je mrzlo”.
Ogled razvalin mesta je preveč za naše razgrete glave, zato se samo sprehodimo po okolici in v gostilni pomenkujemo z lokalnim posebnežem (našemljen v pisane hlače in kodrasto lasuljo za vabljenje turistov v njegovo gostilno).
Popoldne spet jadramo z vetrom v krmo (20kn+) mimo južne obale polotoka Datca, mimo grškega otoka Symi proti zalivu Dirsek na Zahodni obali polotoka Bozburu. Pričaka nas idila (žal preveč jadrnic) in majhna gostilnica, kjer nas spet okupirajo meze in izgara (gril). Prekrasen miren večer v kokpitu.
Obljubljeni tuš je sicer z morsko vodo, ki teče po majhnem curku, umivanje je bolj udobno na krmi barke.
Dodaj odgovor