Tako je to, če ima človek dolg jezik. Najprej smo obljubljali javljanje na blogu in zdaj nas seveda prijatelji in sorodniki vsak dan spominjajo na to obvezo.
Saj nam ne manjka vtisov in doživetij, ampak vročina je vedno bolj neznosna in lenoba vedno večja. Mnogo lažje je ležati v senci in se iti siesto, kot pa v kabini sedeti za računalnikom in pisati blog. Ampak vseeno, se bomo trudili.
Torej Nika, Katja in jaz smo v petek, 26.6. iz Ljubljane poleteli proti Istanbulu in Izmiru. Turkish Airlines nas je celo pot krmil, tako da smo na domačem (turškem) letu komaj uspeli pojesti obrok. Še €50 za taxi in okoli 23:30 smo pristali na FirstTuxu v Kusadasi marini, umazanem od dveh mesecev počivanja. Ni lepšega občutka, kot zlekniti se v kokpit in opazovati poletne zvezde. Kusadasi živi skoraj celo noč, zato ti ni dolgčasa.
Mestne plaže niso privlačne in voda ne čista, zato smo soboto in nedeljo do večernega prihoda Deana in Jane preživeli na bazenu s sladko vodo, obkroženem z senčniki, ležalniki in bifejem. Glede na dnevnih 30+ stopinj smo se zadrževali predvsem v senci.
Zvečer smo pohajkovali po mestu, mezili, nakupovali in handlali.
Ob tem sem celo uspel sestaviti Nikin novi podvodni skuter, napolniti njegove baterije, kupiti razdelilce in vtikače za britanske napajalnike.
V nedeljo okoli 23:30 sta prispela Dean in Jana. Pametni taxist ju je mirno odpeljal mimo vhoda v marino nekam v center mesta. Še dobro da sem čakajoč ob cesti zagledal Deanovo frizuro in smo jih s telefonskim klicem priklicali v pravo marino.
Dodaj odgovor