Okoli 8:00 odplujem iz pristanišča (Katja še malo leži), ki je precej prometno. Najprej me nacilja ena turistična barka, ki samo tuli in maha naj se umaknem. NE bremza ne spreminja smeri. Ko z vajenim manevrom zaobidem oviro, se znajdem pred katamaranom, ki s polno brzino (vsaj 12 kn) pluje po sredini v pristanišče. Spet vratolomno umikanje …
Končno plujeva (Katjo so dvignili sunkoviti manevri) ob S obali Aigine proti rtu Sounion in dalje proti Kei, Kitnosu in dalje Mykonosu. Veter v nos počasi pojenja, ostajajo manjši valovi.
Spet promet za popi…. Naenkrat se znajdemo na kurzu dveh vojaških topovnjač. Ne vem ali naj vztrajam, jih opozorim po VHF ali potegnem črto čimdalje stran. Plujeta s 25 vozli, ampak nas elegantno zaobideta. Grški sta, Katja jih ne pusti slikat, ker se baje „to ne sme“. Kaj, ali pridejo triej komandosi na vrveh, se zagugajo v kokpit, razbijejo šipe, odprejo fotoaparat in z zobmi pregriznejo kartico??? Kljub grožnjam dokumentiram napad grških vojaških ladij na FirstTuxa. Zraven srknem whiskey za pogum.
Ker se nam Kea in Kithnos ne po Lonely planetu ne zdita ravno zanimiva, jo mahnemo proti Sirosu, ki je včasih bil center „Kikladske civilizacije“. Od Kithnosa do Syrosa plujemo v ravni črti od rta do rta, ki si jo za svojo očitno vzamejo tudi razni SuperFasti in HighSpeede, torej orjaške mrcine za prevoz potnikov in tovora, ki ga žgejo od 30 do celo 40 vozlov. Več kot 70 km/h! Pri tem po mojem kaj dosti ne gleda na predse in radar, saj niti ne trzne ko se mu znajdeš na nišanu. Ali pa že nekaj milj prej ve, da bo šel vsaj 100m mimo.
Spet ne vem čisto točno koliko imamo nafte, zato proti koncu ob Syrosu jadramo. Najprej orca proti E, potem pa vse bolj v bok proti S, proti Ermoupolisu, glavnem mestu Syrosa, ki mnogo obeta. Včasih središče Kikladov, stičišče rimokatoliških, pravoslavnih ter turških vplivov. To se kaže v naboru cerkva in hrane.
Prihod v Ermoupolis v večernem mraku je bil prekrasen. Mestne hiše osvetljene, cerkve urejene in barvite, mesto polno ljudi. Slike povedo več kot besede.
Pilot opozarja na mrtvo morje ob NE mestnih pomolih, kar izkusimo ponoči. Zibanje kot v zibki, na srečo je veter od obale, tako da ne škripajo bokobrani.
Še gastronomski izplen v taverni v zakotni ulici, kjer smo v polni gostilnici bili edini tujci:
Jagenjček v fini jušni omaki iz paprike, (feta?) sira in rožmarina. Ta ni umrl zastonj. Kako bi Dejan to jedel!
Sipa na žaru in pečen sir, ki pa je bil (na Nikin) žal pikantna feta.
Dodaj odgovor