Včeraj ni bilo nič z zgodnjim vstajanjem. Ostali smo na Lastovem in se spočili. Vremenska napoved je bila tako slaba, da nismo tvegali prečkanje Jadrana. In bolj ko spremljamo vremensko napoved, slabše se nam piše. Kljub precejšnje jugu in valovih, smo se danes odpravili na pot. Cilj je Mola di Bari v Italiji, vreme pa katastrofalno za plovbo. Vstajanje je bilo ob 4h zjutraj in v upanju, da bo Nika prespala doberšenj del poti, sva odrinila. Vreme je bilo katastrofalno, valovi so na odprtem tako nabijali nasproti nas, da je bila Nika v 20 minutah budna in z zrahljanim trebuščkom. V barki ni bilo za zdržati. Niko sem poslala ven k Andreju kar v pijami in ji šla v kabino poiskat ustrezno obleko proti dežju, vetu, mrazu. Ja, vse to je bilo. V petih minutah sem nabrala nekaj oblačil in se vsa bleda vrnila v kokpit, da oblečem otroka. Tako mi je bilo slabo, da sem samo še vlegla zunaj na klop in se trudila nekako stisniti, da me ne bi preveč premetavalo. Po kakih treh urah je bilo nekoliko bolje. Vsake toliko so nas tudi pošteno zalili valovi, tako, da smo bili vrh slabega vremena in mraza še mokri in slani.
Ob italijanski obali.
A kot pravi borci, smo vsi trije vedeli, da moramo vzdržati. Da ne bo kakšne pomote; plovba ni bila nevarna (imeli smo sicer privezne vrvi in rešilne jopiče pripravljene), je pa bila skrajno neprijetna za vse tri.
Ko na je optimizma že malo primanjkovali, pa Andrej na lepem zakliče „delfini“!
V tistem trenutku ni bilo več pomembno, da nas zalivajo valovi. Vsi trije smo planili pokonci in se nagnili čez rob. Res, tam sta plavala dva majhna delfinčka, ki sta se poigravala s kljunom od naše barke in poskakovala ven, nas gledala, pa se spet potopila. In to je trajalo vsaj 10 minut, tako da smo se jih dodobra naužili. Prečudovita sta bila, tako razigrana. Nam pravi polnilec energije v tako slabem vremenu. Ko ju je prišla iskat mama, sta z njo pridno odplavala in igre je bilo konec. Mi smo zlezli nazaj v kokpit v zaveterje in naši obrazi so bili še pol ure vsi nasmejani.
Kmalu za tem se je tudi vreme izboljšalo. Valovi so pojenjali, saj je pojenjal tudi veter. Bilo pa je še vedno mrzlo in vlažno.
Delfine smo tisti dan videli še dvakrat. Drugič smo bili prepričani, da je bil isti mladiček kot prvič. Res neverjetno doživetje, ko plavajo tako blizu barke in poskakujejo ven in te s tistimi drobnimi črnimi očkami prav opazujejo kako jih gledaš in občuduješ.
Na cilju smo bili tik pred večerom, vsi utrujeni. Zadnjo urico je sicer posijalo malo sonca, da smo si lahko slekli mokre nogavice in si prezračili nogice. Za kočerjo (kombinacija kosila in večerje) so bili špageti s tartufi (tartufata omaka pogreta skupaj s smetano, da ne bi kdo mislil, da sem ribala pravega tartufa). Zvečer smo popadali v postelje in zaspali.
Dodaj odgovor