Navtexa nisem montiral! Lenoba!
Ob italijanski obali.
Ob 2:45 zvoni ura in ko gledam borovce na pomolu pred hotelom Solitudo, ki se zibljejo v vetru, me prime, da bi bil še malo „tepih“. Katja se strinja in ura se naslednjič oglasi ob 3:15. Vstaneva, kava, oblačenje, jadralske obleke, pasovi, kape, pospravljanje notranjosti. Odločil sem se, da danes prečkamo Jadran. Napovedujejo še jugo okoli 20kn, sploh južno od Lastova, kasneje in na sredi Jadrana pa okoli 10-15, pred italijansko obalo pa celo 5-10kn.
Do Mola di Bari je recimo 100nm, kar pomeni ob jugu, ki piha v bok in motorju cca. 15 ur. Torej čim prej na pot, da smo pred mrakom v Italiji.
Kljub aprilu na morju vedno zebe
Izplujeva ob 4:00 in še v zalivu pred Ublijem se že čutijo refuli juga okoli 20kn. Kar smo rekli, smo rekli, danes v Italijo. Tipava v temno noč, zvezd ni, temni oblaki se podijo preko Lastova. Čaka nas kake dve uri noči potem pa upajmo da boljši dan.
Za rtom Lastova se začnejo vzpenjati valovi juga, črni in mogočni. FirstTux s 3m genove in motorjem seka valove pod kotom 45st s 7.5 kn. Zadnja bela pozicijska lučka osvetljuje penasto brazdo.
Nočni valovi so dvakrat večji od dnevnih in nočni vozli vetra dvakrat močnejši, zato imam knedl v grlu. Želodec se nekaj punta, ne pomaga niti zdravilo Jack. Po 20 minutah ritanja po valovih in črni noči se zbudi Nika in se pritoži nad neudobno vožnjo in se naseli v kokpit. Valovi se dvigujejo do 3 metrte, na vrhu se lomijo in penijo, začnejo zalivati kljun, palubo in pod sprayhoodom tudi kokpit. Jugo jača in v sunkih dosega 30kn. Ej, to pa se nismo zmenili! Pa še 90 milj je pred nami!
Divjamo preko valov in se borimo z vetrom in slabostjo. Še vedno je tema in če bi to vedel prej, bi ostal na Lastovem!
Kot bi mi brala misli, Katja pripomni, da sicer mogoče ni komot, ampak važno da je ziher! Ja, škoda da se ziher IN komot ne da prečkat Jadrana. Kljub vsemu ni Mariborsko jezero!
Kakor koli, prej ali slej se zdani in življenje postane lepše. Nizki in temni oblaki še vedno grozijo, ob 8:15 dobimo obisk! Z boka se nam kot rakete približujejo trije delfini. Kot izstrelki skačejo iz vode in v dolgih skokih tekmujejo kdo bo prvi pri kljunu. Nakar se začne ples! Levo, desno, na hrbtu pod kljunom, cikcak pod kobilico, pa sinhrono en ob drugem, pa skok iz vode in plosk na hrbet. Tole so navadni delfini (Common dolphin), tisti malo manjši in lisasti po bokih in svetli po trebuhih. Bolj poznani so večji in enakomerno sivi flašasto nosni delfini (bottlenose dolphin). Človek pozabi na veter, valove, mraz, slabost ko gleda neizmerno radost in igro. Nika rezgeta na palubi in stoji v vodi, ki zaliva boke. Po 10 minutah se odločijo za drugo pot.
Naslednje ure minevajo v gledanju na log (kdaj bo 100nm), drgetanju in razmišljanju da tega nam pa res ni treba. Nika gre spat, valovi so malo manjši, s Katjo meditirava med zibanjem.
Ob 12:00 se vrnejo ali pa so sorodniki, spet dva manjša, dober meter dolžine, 20 minutna predstava pred kljunom. Najbolj uživata, ko kljun z vrha val pade v luknjo skoraj do sidra in se mu v zadnjem trenutku umakneta. Plavata ob boku barke obrnjena z bokom navzgor in dobiš občutek da te gledajo. Delfine vidimo skoraj na vsaki plovbi do oddaljenih jadranskih otokov, ampak pridejo za trenutek ali samo od daleč. Večji flašasto nosni delfini so mnogo bolj previdni in redko se jih lahko nagledaš. Tele ta mali pa so od sile. Kar nočejo domov. Na kljunu me že skoraj zebe. Končno pride tretji večji (mama?) in vsi trije hitro izginejo.
Pokaže se sonce in zadnjih 40 nm do Italije mine v bolj prijetnem jadranju z bolj mirnim morjem. 10 nm pred Italijo še jata velikih sivih delfinov, ki nas samo „ovohajo“.
Po 15 urah na morju in jugu, končno malo pred 19:00 pristanemo v Mola di Bari. Špageti in postelja!! Čeprav smo privezani med ribaricami in veter nosi vonj po crknjenih ribah.
Daj se malo zmeni z vremenom ali pa piši manj poetično… še mene je malo strah…