Morje pred Pagom skriva (ali pa vsaj zaliva) kar nekaj potopljenih ladij zadnjega stoletja. Segajo pa od parnikov iz obdobja pred prvo svetovno vojno do bojnih ladij druge svetovne vojne. Skupno jih imenujemo “paški wreckovi”.
Celotna planota pomorja med Lošinje, Rabom, Pagom in Orudo leži na globini do 80m-90m, zato je tudi večina razbitin na teh globinah. Dosegljivi so s pomočjo tehničnih potopov z mešanicami Trimix in Nitrox, ter neobhodnimi daljšimi dekompresijskimi postanki. Čeprav gre tudi za parnike in delno lesene ladje, so presenetljovo dobro ohranjene. Delno zaradi težje dosegljivosti za masovni potapljaški turizem, večinoma pa zaradi velike globine, malo svetlobe in enakomerne poraščenosti.
Dober pregled vseh wreckov nudi članek, od koder so tudi opisi in slike v hrvaškem jeziku.
Večinoma so v ponudbi paških potapljaških centrov, mi smo zaradi nižje cene, prijaznosti in zgledno urejenega centra izbrali Mirko Diving Center iz Raba.
V začetku oktobra, vikend 9. in 10. oktober smo se skupinica 10 potapljačev (Robert, Matej, Viktor, Zvonimir, Vojko, Dušan, Peter, Katja, Boštjan in jaz) odpravili na ekspedicijo na “paške wrecke”. Cilj: razbitini Albanien in Euterpe. Žal brez našega tovariša Igorja, ki je imel druge obveznosti (“Če niste sposobni it sami na Rab, vam bom izkaznice stran pobral :)” Za nekaj nas prvi samostojni Trimix potopi. V zadnjem tednu je bil na mailing listi sodelujočih kar živahen promet, večinoma smo usklajevali prehranjevalne želje in zahteve. Sobotni roštilj, kaj gor, kaj zraven, kdo kaj ne je, oziroma kaj je.
Večerni trajekt na Rab in zvečer smo že prispeli v velik, lepo urejen, a samo za nas odprt potapljaški center Mirko Diving Center – barbe Mirka in sina Ariana. Vreme sončno jesensko, malo hladno, ker
je v preteklih dneh “zahladilo”, ampak bo že. Naslednji dan nas pričaka sonček, bonaca in barka v pristanu. Z avti dostavimo vso opremo do pomola in začnemo prekladati opremo, jeklenke, obleke, stage jeklenke, maske, boje, foto opremo, etc, etc … Boštjanov Tiguan se je šibil pod dvema kompletoma opreme : trojne 2x12L dvojne flaše, 5 stage jeklenk, dve torbi, dve suhi obleki, lučke, pa še kup potrebne in nepotrebne opreme.
Okoli 11h končno odplujemo in v eni uri prispemo do prve lokacije:
SS Albanien
“Parobrod Albanien, dovršen 1910. godine, pripadao je Austrijskom Lloydu (Lloyd Austriaco, Österreichischer Lloyd) iz Trsta, a i građen je u Trstu, u brodogradilištu Stabilimento Tecnico Triestino (STT), zajedno s blizancem nazvanim Adelsberg. Imao je 1122 BRT i 517 NRT, bio dugačak 66 m i širok 9,7 m, a visina trupa iznosila je 4,8 m. Brzinom do 12 čvorova pokretao ga je parni stroj trostruke ekspanzije snage 1350 KS (992,6 kW), a za kotlove je nošeno 150 tona ugljena. Mogao je ukrcavati 1010 tona tereta i 
prevoziti 44 putnika, po 22 u prvom i drugom razredu. Do početka rata služio je u maloj obalnoj plovidbi, a zatim je do 1916. godine ležao na Prukljanskom jezeru. Unajmljen je za lokalne vojne transporte duž jadranske obale5, a na 
svom posljednjem putovanju prevozio je sijeno u Zeleniku. U rano jutro 4. lipnja 1916. godine, oko 6 sati i 45 minuta, nalazio se pet nautičkih milja južno od otočića Dolfin uz sjeverozapadni vrh Paga, gdje ga je presrela talijanska podmornica Atropo, kojom je zapovijedao poručnik bojnog broda (Tenente di vascello) Giotto Maraghini. Podmornica je bila nova, imala površinsku istisninu 231 tonu i podvodnu 315 t, a za razliku od drugih talijanskih podmornica građena je 1913. u njemačkom brodogradilištu Germania u Kielu. Bila je naoružana s dvije torpedne cijevi i ukupno četiri torpeda kalibra 450 mm.” Vir in več info
Na boji, ki je 70m nižje pod vodo privezana na trup Albanien, nas pričaka bonaca in toplo sonce. Vzamemo si čas in se počasi pripravimo na potop. Suha obleka, 24L TX 18/40 na hrbtu in 11L jeklenka SA50 pri strani, sta dovolj za 20 minut na globini cca 65-70mm. Potop je v parih, ki si sledijo na 10 minut, da se ne bomo na koncu vsi znašli skupaj na deko postankih na 6 in 3m invse suvali in komolčili na edinem štriku. Z Boštjanom sva tretja, in požre naju modrina, moj prvi globji TX potop, zato me kar malo mrazi ko se spuščava. 30, 35, 40, 45, 50m pa vedno bolj temno in sivo zeleno je. Le štrik se spušča v globino. Na cca 55m zagledava sivo senco 
parnika Albanien. Na 65m zaokroživa proti krmi, ladja je enakomerno debelo poraščena, nikjer niti pri oknih niso vidne odrgnine od trum potapljačev, ki “kukajo” v notranjost, kot je to običaj pri bolj obiskanih lokacijah. Albanien pripada neskončnim jatam rib, ki plavajo po hodnikih, prehodih in nad palubo starega parnika. Le stare mreže so nema priča, da včasih roke grabežljivi ribičev sežejo tudi sem. Stara, debela in mastna škarpina si je našla prostor pod rešilnim čolnom in naduto zre v naju. Pri takih potopih se težko v miru naužiješ pogleda na tihožitje, naenkrat je tukaj 16 minuta in čas, da se začneva dvigovat. Še zadnji pogled na mirno in tiho senco Albanien, po kateri brskata še dva zadnja potapljač za nama.
Začne se dolg in tečen dvig ob vrvi, 27m 1min, 24m 1 min, 21m menjava plina, 18m 2 minuti, 15m 2 minuti in tako vse skupaj skoraj 40 minut visenja na vrvi.
Zvečer dolgo pričakovan roštilj in potapljaške zgode in nezgode. Same morske specialitete: ihanski brancin v vseh mogočih oblikah.
Zjutraj klasični dalmatinski potapljaški zajtrki: bela kava, kruh, puter, podriguše, jajček in podobna porcedura krcanja opreme. Mirko in Arian polnita vse vrste plinov po sprejemljivih cenah, večina pa si je kljub temu prinesla domač, Igorjev Trimix. Sam si dofilam flaše in Nitrox iz Mirkotove zaloge.
Današnji cilj: SS Euterpe
“Putnički-teretni parobrod Euterpe isto je u Prvom svjetskom ratu prevozio austrougarske vojnike i tvarivo na bojišnicu u Albaniji, a na povratku ranjenike i vojnike na dopust. Njegovo potonuće kod Paga predstavlja jednu od najvećih tragedija na Jadranu, veću od puno poznatijeg gubitka putničkog broda Baron Gautsch (gdje je poginulo oko 280 ljudi, pretežito žena i djece), jer su se prema službenim podacima utopile 453 osobe, ali se vjeruje da je broj žrtava bio još veći, više od 600 ljudi9.
Euterpe je također pripadao parobrodarskoj kompaniji Austrijski Lloyd sa sjedištem u Trstu, a građen je 1886. u britanskom brodogradilištu J. L. Thompson & Sons u Dumbartonu. Nazvan je prema Euterpi, muzi instrumentalne glazbe, kao i drugi stariji parobrodi Austrijskog Lloyda, s imenima muza i stvorenja iz mitologije. Brod je imao 2302 BRT i 1392 NRT (prema nekim izvorima 2270 BRT i 1446 NRT), bio dugačak 96,5 m i širok 11,3 m, a visina trupa iznosila je 7,2 m. Parni stroj trostruke ekspanzije (prvi tog tipa na jednom parobrodu Austrijskog Lloyda) i snage 2633 KS (1936 kW) omogućavao je najveću stalnu brzinu do 13,55 čvorova. Brod je krcao 344 tone ugljena, nosio do 2604 tona tereta, a mogao prevoziti 94 putnika, od čega – prema podacima iz 1914. godine – 70 putnika prvog i 24 drugog razreda.” Vir in več info
Euterpe zahteva kakšnih 15 minut več plovbe, tako da smo se po poti še konkretno nasončili. Ladja ni (bila) značena z bojo, zato smo jo iskali s sonarjem. Hitro se je na ekranu pokazal njen obris in najbolj hrabri potapljači, Dušan, Vojko in Peter so se javili in se spustili v globino iskat današnji parnik, s seboj so vlekli vrv, da jo az vse večne čase označijo – dokler vrvi in boje ne potrga naslednja kočarica 🙁 Čez dobri 10 minut na površje priplava plastenka in boja – znak da so ladjo našli in vrv varno privezali.
Z Boštjanom sva naslednja. Za potop sva si pripravila TX15/45 24L, za povratek in dekompresijo, pa po Igorjevem nasvetu najprej TX30/25 7L in šele od 21m SA50 11L. Otovorjena se spustiva v vodo in spet ista zgodba, ob vrvi v sivo modrino, tokrat še malo globlje, preko 70m, čeprav vijak leži skoraj pri 80 m. Euterpe nudi podoben občutek kot Albanien, velike jate rib, ki leno plavajo ob in v ladji, takšne količine sicer na Jadranu že težko vidiš. Velike škarpine, ugorji in tudi kakšen jastog. Tudi Euterpe zahteva kar nekaj potopov, če bi človek želel natančno raziskati njene skrivnosti. Ladja je velika in prvič ti ostane le bežen vtis, orientacija in nekaj podrobnosti.
Tokrat je bil BT še krajši, na 9 minuti sva se začela dvigovati, dekompresija še daljša. Potop preko 65 minut.
Po poti nazaj spet sončenje, z vremenom smo res imeli srečo, zvečer pa pot nazaj v Slovenijio. Odličen potapljaški vikend! Aja, podvodnih fotografij in filmov to pot ni, saj je na žalost Vojkovo vesoljsko ohišje spustilo dušo in izdahnilo nekje okoli 60m 🙁
Pag očitno ponuja kar nekaj zanimivih možnosti za tehnične potope. Vsak wreck je po svoje zanimiv, vsak zahteva kr nekaj potopov, da ga spoznaš. Še se bomo vračali, to sta bila le prva dva.
Supr zapis! Še takih, da mi, ki še nismo tam, lahko cedimo sline! 🙂