Spomini rane mladosti mi beležijo tudi lovske pohode mojega očeta, ki se je z dolenjskimi “jagri” v temi dopravil od doma. Siva, meglena in mračna jutra so se mi zdela vse prej kot primerna za vstajanje sredi noči, mrzel sprehod in “jago”. V topli postelji, stiskajoč pod pazduho medveda, mi nikakor ni šla v glavo ta lovska strast, ki jih je gnala v temo in mraz.

Nekaj dest let kasneje sem se neke nedeljske noč zavalil v avto, poln potapljaške opreme in se skozi nočne meglene  koprene praznih semaforjev mariborskih predmestij, podal na pot proti morju. Res da nisem šel peš, res da je bilo v avto toplo, a vendar bilo je SREDI NOČI. Ampak kaj čemo, če hočeš novembra obiskat Barona Gautcha pred istrskimi obalami, moraš iz Maribora pač sredi noči. Vsaj malo se zgodovina ponavlja. Določen zadeve tudi mene spravijo v nedeljo zarana iz postelje.

Maribor, 5:45, Ljubljana 7:00 – poberem Viktorja in Boštjana, avto je že poln flaš in opreme, pred nami še kakšni dve uri vožnje do Rovinja.