V umirjenem Meltemiju jadramo iz Chalkija proti Symiju. Francoska dedek in babica iz pontona v Emboriu, sta pred nami na obzorju. Sonček sije, laška orca pri 10 vozlih, edino sonce neusmiljeno pripeka. Vzhodni Mediteran je sicer fajn, ker vetrčiki stalno pihljajo in vročina ne žge tako, kot zna na Jadranu. Ampak sonce je še močnejše in potencialne opekline še hujše. V zadnjih letih smo se navadili, da se prve dni morja “mažemo z vsemi žaubami”. Tako se izognemo popečeni kožici, večernemu kuhanju po celem dnevu na soncu. Vse dni pa se skušamo čimbolj zakrivati in skrivati. Žal First Tux nima biminija, ki bi ga lahko uporabljali med vožnjo – zaradi “nemške” škote na koncu booma in drsalca sredi kokpita. Zato nosimo slamnike, bele srajce z dolgimi rokavi, “lepršaste” oblekice (jaz ne!) in hlače čez bedra. Pomaga! Vsaj meni, tako da po enem tednu “treatmenta” ne rabim več žaub.
Do prihoda “prišlekov” – Deana in Jane – imamo še štiri dni, ki jih kanimo preživeti potikajoč se ob turški obali okoli polotoka Bozburun, Marmarisa do Göcka. Priletita v sredo zvečer na letališče Dalaman, ki je podobno oddaljeno od Marmarisa in Göcka. Dogovorjeni smo, da jih čakamo nekje v mestu Göcek. Ker nimajo nekega mestnega pristana, bo to verjetno ena izmed marin, ki jo bomo izkoristili tudi za pranje in pospravljanje barke, pranje perila in večji nakup. Po 14 dnevih na morju smo že vsega potrebni!
Današnji cilj je velik zaliv na Bozburun yarimadasi (polotok Bozburun), kakšni dve milji zahodneje od fjorda Serce Limani. Pričakujemo podobno ponudbo, zaščiten zaliv z možnostjo sidranja in ponudbo lokalnih gostilnic – brezplačne boje in ponudbe večerne hrane. Pregled potrdi ene tri gostilne na zahodni obali zaliva, vse tri približno podobne ponudbe. Mooringi, oz. boje iz praznih 5 litrskih plastenk, iz desk zbiti jettai – pomol na kolih, na obali koliba z nadstrešnico, letna kuhinja, akumulatorska razsvetljava, generator za televizijo in klasična ponudba – kebab, meze, etc.
Že med ogledom nas obletavajo gostinci v čolničkih, privzdigujejo boje, vabijo, vse za večerni obisk njihove “restavracije”. Odločimo se za srednjo pozicijo, mogoče tudi zato, ker so najmanj “prijazni” – vsiljivi 🙂 Turki imajo drugačna merila za kakovost priveznih boj kot recimo Hrvati. Medtem ko na Hrvaškem večinoma srečaš “profi” boje (vsaj kante za olje), vsako na svojem betonskem bloku, privezano z debelim (če že ne novejšim) štrikom , pa so Turki pri tem precej bolj “praktični”. Po zalivu potopijo dva, tri betonske bloke, jih povežejo z verigo, ali pa verigo kje potegnejo še na kopno in zapnejo na skale, potem pa na to verigo navesijo kratke vrvi z zanko in plastenko na koncu, ki sežejo do gladine in še kakšen meter.Razdalja med vrvmi pa “od oka”, tako da so včasih plastenke na površini tudi samo 10 m narazen, vrvi pa napete navpično v morje.
Sicer poceni in enostavno, ampak se bojim da uporabno samo za poletne mirne noči! Ne upam si pomislit, kako takšen “setup” prenese kakšno hrvaško nevero ali pa zimski “jugo”. Se bojim, da je to bolj posledica turške bolj brezbrižni, kot pa da takšnih neurij v Turčiji ni. Zato vedno z masko tudi preverim stanje “free mooringov”. Če ne bi bilo morje večinoma precej globoko na sidriščih (15m) in bi rabili precej verige, se bi začeli sidrat na svoje sidro. Vsaj veš na kaj si privezan!
Torej izberemo bojo namesto jettija – da se ubranimo prijazne ponudbe, ampak pridemo iz dežja pod kap. Niti vrv še ni na barki in motor še brni, ko nas napadejo lokalne dekline in njihove mame v malih kajičih in s popolno ponudbo spominkov, tekstila – rut, prtov, zaves, medu, fig, etc. Je pa res, da se hitro oddaljijo, ko jim poveš, da sicer lepo, ampak da si se že oskrbel s tovrstnim blagom.
Zvečer v gostilnici gledamo fuzbal, mezimo in se čudimo povišanju cen. Očitno smo že prišli v cono cenovnega vpliva Marmarisa – lignji na žaru 40 YTL – €20 ! Pa kaj ste nori, to v Mariboru ne najdeš, moraš vsaj do Ljubljane. Meze so pa dobre!
Nika in želva
Lov za želvami v Ekinciku
Nasledni dan preskočimo Marmaris in odkrijemo globok zaliv Ekincik, ki je izhodiščna baza za obisk Kaunosa, še enega kamnitega razvališča na turški obali. Ekinci je pravzaprav vasica in pred njo dolga plaža iz temnega peska – ne mivke. Lokalni “turisti” in privezni pomol v W delu zaliva,ki pa je poln guletov in lokalnih čolnov, ki vozijo turiste do rečne delte in po reki navzgor do razvalin Kaunosa. Za privez so pripravljeni tudi pretepat, zato vržemo sidro na pesek na globini 6-8m. Veriga še niti ni dobro odrožljala, ko Nika zagleda nekaj metrov od barke – ŽELVO! Oči, oči, oči – želva! Mama prevzame ugašanje motorja, oče pa prevzame vlogo alfa samca, obvlada situacijo in otroka povede v raziskovanje živalskega sveta. Hop na glavo v vodo in v dir za želvo. Trdobučnica nama nakloni pogled iz nekaj metrov, potem pa se naju naveliča in odbrzi v motno globino.
Šele kasneje nam postane jasno, da bodo želve naš stalni spremljevalec, saj vstopamo v njihovo področje. Popoldne jih opazujemo, ko se prihajajo nadihavat v okolici barke – Nika plava za njimi s fotoaparatom v roki in ugotavlja katere so plane in katere ne. Tiste ta prijazne se pustijo nadlegovati, božati in plavajo ravno tako hitro, da jih ne doseže za plavuti. Nika pa je več pod vodo kot nad, se potopi tudi do 8m in zasleduje želvo pod vodo skoraj dalje kot jaz.
Želva pri kosilu
Popoldne skočim še v byboatom do restavracije v E delu zaliva, z manjšo “marino”. Odlično urejena obaja, vse leseno in platneno, brez betona. Nekaj deset privezov izgleda kot majhna luksuzna marina. Sanitarije urejene, snažne, sezuvanje, vsak dobi lesene cokle pred vstopom, vse stavbe lesene, v senci dreves. V bistvu pa je vse skupaj bolj urejen jetti restavracije nekaj deset metrov višje v bregu, z vsemi pritiklinami – trgovinica, sanitarije, etc, vse pa še vedno brezplačno za obiskovalce restavracije. Naslednjič gremo sem!
Zvečer – nedelja – finale fuzbala pod vedrim nebom na velikem platnu in basic ponudbi bifeja.
Čolnarji nam ponujajo obisk Kaunosa za vse tri za €70! Za ponudbo smo se jim lepo zahvalili. Ne morem pomagat, ampak ne zdi se mi potrebno plačevati in lesti na vsak kamen, kjer je kak “anatolec” redil ovce! Ob vsem spoštovanju do kulturne dediščine!
Turške turistke na kopanju v Ekinciku
Motoriramo proti jugu, proti arhipelagu in zalivu Skopea. Štiri urice, kopanje, praženje, na koncu pristanemo v Tomb bayu, privezani na obalo pod licijsko grobnico, malo oddaljeni od gostilnice, upam da bo mir, da ne dobimo kakšnega guleta za soseda.
Skopea limani je precej velik “zaliv”, oz. bolje del obale zaprt z nekaj otočki, kar tvori simpatičen in varen arhipelag za poletno poležavanje po zalivčkih. Zelenje, pinije in borovci segajo skoraj do morja in mediteransko sidranje – spredaj sidro, zadaj pa dolge vrvi na kopno – med kamnitimi grobnicami in kamnito obalo ima svoj čar. Le obupno poseljeno zna biti poleti – Gocek je blizu in flote charterskih jadrnic najde zavetje v tisočerih zalivčkih.
Licijska obala južneje od Marmarisa postaja vedno bolj kamnita, strma, nedostopna, morej vedno bolj temno modro in globje. Lepo ampak manj prijazno sidranju – mediteransko sidranje je skoraj pravilo. V torek zvečer pristanemo v Skopea marini v Göcku. Turkih waters pilot obljublja bazen in zmerno ceno. Bazena ni, oziroma voda ni vzdrževana, cena je pa še vedno sprejemljivih €36. Smo na ruskem pomolu, zraven nas nekaj deset metrske jahte pod “offshore” zastavami rusko govorečih lastnikov! Peremo, čistimo, šivamo sprayhood, polnimo vodo, kupujemo v trgovini in pohajkujemo po Göcku, ki je prav simpatično in urejeno turistično mestece. Edino cene so precej zdivjane, tudi za turške razmere.
Pokopališki mir v Tomb Bayu
Zvečer pričakamo “prišleke” in čvekamo dolgo v noč. Naslednji dan postorimo še nekaj nujnih zadev in zapustimo Göcek s sicer lepimi vtisi o urejenem in lepem mestecu, vendar pa tudi z nekaj bolj grenkimi izkušnjami o turškem “britju” turistov. Je že tako, da je Göcek bolj monden in tukaj ni usmiljenja, kolikor se da iztisnejo iz tebe!
Recimo: popravilo sprayhooda, pošivanje po glavnih nosilnih šivih, ki so se začeli parati – €50 (z dostavo na barko). Pa tole: prvi večer smo pristali v Sushi restavraciji, ki je imela privlačene cene (€10-15), ampak smo potem ugotovili da je to za zelo majhne porcije. Ko smo pojedli (in se ne najedli) za cca. €50 je kelnar vrnil €5 drobiža. Ker smo se pri mizi malo zaklepetali in pustili račun in vrnjen drobiž ležati na mizi, je jadrno pridrvel se sicer lepo zahvalil in odnesel €5 kot svojo napitnini. Jaz ne bi bil balkanec, če ga ne bi z hrkanjem opozoril, da to ni njegovo!
Tudi “leg shave” je v ponudbi
Naslednje jutro smo mezili v mestecu, 4 meze in nekaj pijače in račun je znašal okroglih 78YTL (€40). Pa saj nismo večerjali! Po pregledu smo ugotovili, da se je na računu znašlo skoraj 30ZTL nekih neznanih stroškov. Kelner se je sicer lepo opravičil, ampak probal pa je!
Pa še lučki kapetan nam je preko svojega prevajalca pojasnil, da spremembe crew liste (dodati Deana in Jano) ne moremo narediti direkt pri njem (taksa 10YTL), ampak moramo najeti Ship Agency v sosednji stavbi. Čisto slučajno je to bila gospodična, ki se je že prej vrtela po njegovi pisarni in je tudi kasneje pod njegovim nadzorom napisal vlogo za crew listo. Strošek za ship Agency? €50!!! Pa še lučkemu kapetanu je vsaj pol v žep padlo!
Ja, tudi to je Turčija!
Dodaj odgovor