Tisti, ki so že bili, na vsa usta hvalijo potapljanje na ledeniškem jezeru Grüner See. Potrebno pa je ujeti pravi datum, da je jezero polno, vidljivost odlična in vreme lepo. Jezero se nahaja v smeri Graz, Bruck am Mur in še malo proti severu. Ker je to eden izmed najboljših PROSTIH terminov, sva se z Boštjanom odločila da GREVA. Polno ledeniško jezero kristalno čiste mrzle vode, smaragdna modro zelena voda, potopljene sprehajalne poti, klopce, vidljivost do 100m, toplo sonce, pijača, hrana, glasba in prsate avstrijske kelnarce. Priporočena je debela obleka, sicer pa potopi niso zahtevni.

Več: https://www.tragoess-gruenersee.at/

Lokacija:
Prikaži večji zemljevid

Sicer sva vabila tudi druge potapljače, ampak zaradi deževne napovedi, se je marsikdo očitno zbal, da bo MOKER. Zato sva na koncu ostala sama. Vodostaj jezera je bil sicer komaj 5m, ampak želja je bila prevelika in tudi sicer so bili naslednji vikendi že zasedeni. Jezero doseže svojo maksimalno globino običajno v drugi polovici maja ali začetek junija, letos pa je zaradi hladne pomladi zamujalo. Največja globina je okoli 8-10m.

V soboto zjutraj sva se dobila na OMV pumpi na avtocesti pred Šentiljem. Preložila sva vso opremo v Boštjanovega passata in jo mahnila proti Avstriji. Kislo vreme in oblaki so napovedovali nepreveč posrečen dan za potapljanje, ampak kjer je želja je tudi pot. Po avtocesti gas mimo Graza, proti severu, Bruck am Mur, malo lovljenja po obvoznicah in že sva bila na vaških potek proti vasici Tragöß. Zelene doline, zaspane avstrijske vasice in sklanati vrhovi v okolici.

Po približno dobri uri in pol vožnje od Maribora pririneva do parkirišča pred Seehofom pred smaragdnim jezerom na višini cca. 900m. Večina planincev (?) se je zadrževala v topli koči, zunaj je narahlo deževalo. Plačava vsak po €8 (parkirnina + pristojbina za potapljanje) in zdirjava proti jezeru. Vauuu … Lepo! Zeleno modro jezero, obdano s smerkovim gozdom, nad katerim kraljujejo sive pečine. Nikjer nobenega planinca, kaj šele potapljača! Jezero se počasi polni, to se vidi tudi po travi ob robu, ki je ponekod že pod vodo. Vendar se pot od ceste do gladine jezera še vedno precej globoko spusti. Ko bo polno, bo tudi opremo treba manj nositi!

Takoj razloživa opremo, jeklenke, obleke, plavuti, vse regulatorje. Voda ima svežih 5stC, midva pa 2x12l jeklenke tako da oblečeva vse možne podobleke, nogavice in rokavice, da bova čimdlje zdržala! Med občasnim dežjem ujameva 10 minut da se stlačiva v obleko in se odkotaliva do gladine jezera. Kljub temu, da sem oblečen kot eskim, me zalije prijeten hlad!

Jezero je premera cca. 100m, odvisno od višine vode. Ob visoki vodi voda zalije tudi okoliške bregove, travo, klopce, koše za smeti in sprehajalne potke. Večina jezera, vsaj osrednji del, je svetlo peščeno-muljast in od tod tudi svetla turkizna barva. Dno je več ali manj ravno, le ob robovih se relativno hitro dvigne. Vidljivost pa takorekoč neskončna, čez celo jezero.

Življenja je nekaj, toliko da se ne počutiš čisto sam. Jate postrvi, tudi nekaj 30 cm primerkov sva srečala, sicer pa drobiž nekih žužkov, gomazečega, lazečega po dnu in sledove puščajočega.

Počasi sva preplavala celotno jezero in uživala v kristalno čisti vodi in miru in tišini. Po 50 minutah me je že pošteno nohtalo, Boštjan pa je padel v snemanje in se je še kar valal.

Ko sva se ob avtu preoblačila, je prišlo mimo nekaj debelo oblečenih planincev in bila sva lokalna atrakcija (Sehr geehrte fremde Gäste von unten). Lokalne kulinarične ponudbe nisva preizkušala, ampak sva po poti nazaj preverila še stanje na Kopakabani pri Grazu, drugi “zanimivi” potapljaški točki na avstrijskem štajerskem.

Film Boštjana Virca o najinem “podvigu”.

Drugi potop:

Prikaži večji zemljevid

“Šodrjama” pri Grazu, preurejena v zanimivo letovišče, obkrožena z nekaj počitniškimi hišicami, sicer pa ponuja vso potrebno infrastrukturo: disco bar, grško restavracijo, pizzerijo, plažo, griček s kopijo kristusa in Ria, ter seveda potapljaški center z vsemi pritiklinami, ki je delal tudi to deževno soboto in nama ponudil toplo zatočišče. Pred centrom pa bogato opremljeno podvodje: mrežasti platoji na 6,9 in 12m za vaje na tečajih, napihnjen morski pes, amfore, kip pozejdona ter atrakcija – potopljena ladja na 10 m globine. Turistična ladjica cca 15m, s kabino, krmarnico, prostorom za potnike. Lahko dostopna in lahko odprta.

Potopila sva se samo in naravnost na ladjico, le vidljivost je bila bolj slaba. Spremljale so naju ščuke, krapi in potočni raki.

Pod črto: avstrijska štajerska nudi tudi zanimive potapljaške lokacije. Zeleno jezero me bo videlo še enkrat ko bo polno, Kopakabana pa je za Mariborčane ena najbljižjih resnih potapljaških lokacij – razen domače Drave seveda 🙂

Navsezgodaj zjutraj nas mlado sonce nad vzhodnim obzorjem pospremi iz Kalotaritise. Sončni vzhod, kot ga lahko doživiš le na morju. Moram priznati, da če ne bi iblo jadralskih podvigov, bi sončne vzhode v življenju bolj redko videval, tukaj pa so mi že prešli skoraj v navado! Maja je ozračje še precej mrzlo in vlažno, tako da jutranje sonce šele ob 9h ali 10h posuši kokpit in palubo. Nizke meglice se vlečejo po morju.
Vetra je koma za vzorec, motorirava, današnji cilj je Santorini, oz. Thera (ali Thira, grško Θήρα [ˈθira]. Proti poldnevu zagledava Santorinij, vulkanski otok, ki se je okoli 1600 PNŠ razpočil od jeze. in povzročil propad Minojske civilizacije in kulture. Minojci so namreč na Santorini

Do 12h pospravimo barko, počistimo ostanke napacanega olja, napolnimo vodo, plačamo marino (29€ za privez, elektriko in vodo) in odplujemo.

Vreme: sonce

Veter: 23 vozlov narašča

Jadra: glavno na drugi krajšavi, genova cela

Hitrost vožnje: 8,5 vozlov

Prihod v zaliv Ormos Levitha ob 15h. Prekrasen zaliv. Sicer nam prvič v Grčiji poberejo bojarino 7,5€, a za mirno spanje se to splača, saj te dni in noči kar precej piha za majski čas. Sledi kopanje (voda ledena), sončenje, branje, Nikin ribolov, malica (testeninska solata). Ves večer uživamo in ga zaključimo z dobro rižoto z bučkami, česnom, olivnim oljem in sirom. Nika pomije posodo, potem pa pojamra , da je prebrala že vseh šest knjig (Obrekljivka, ……………), ki jih je pritovorila na dopust. Hitim brati svojo knjigo, da jo bom lahko predala njej.

Aja še plan za jutri: Smer Mali Kikladi, prvi cilj Amorgos, kjer so snemali film Luca Bessona, Big Blue. Komaj čakam!

Sobota, 1.5.2010, 4 zjutraj. Barka se mirno pozibava, a očitno me moti polna luna in mi ne da spati. V daljavi slišim beketanje ovc in koz, ki se očitno že na vse zgodaj pasejo po otoku. Pomislim na domače, ki bodo verjetno splezali danes na Urbana, kot je običaj vsako leto za 1 maj. Ker se ne morem uspavati, prižgem lučko in se za eno urco posvetimi svoji knjigi Anne Provost, Padec. Nato poskušam spet zaspati.

Ura: 7 zjutraj. Andrej vstane in me nežno vpraša, če odrinemo. Ker tako ali tako moje spanje ni kaj prida, privolim in se kot ponavadi lotim pospravljanja potencialno letečih predmetov in pripravim barko na jadranje. Vetra je spet kar precej.

Ura: 7:30 Odhod. Priči sva prelepemu sončnemu vzhodu. Nekaj časa plujeva na motor, da ohladiva hladilnik,

Veter: 12 vozlov

Jadra gor

Hitrost vožnje: 7,2 vozla. Lepo!

Smer: Amorgos

Pred nama se že kaže Nisos (otok) Kinaros, s svojimi klifi. Približujemo se severni strani Amorgosa, a ker se veter večino časa v naša jadra zaganja s hitrostjo 30 vozlov in več in je morje precej valovito (vsaj 2 meterski valovi in to nekoordinirani, tako da nas tudi občasno zaliva) in če na to dodam še svojo neprespano noč, ni čudno, da se je v meni naselilo kar precej nelagodno počutje. Roko na srce, vedno bolj ugotavljam, da moja fizična moč ni več to, kar je bila do 40. leta. Temu primerno pa verjetno včasih tudi psiha riše nekoliko višje valove, kot bi bilo potrebno. A če se človek tega zaveda in zna obrniti misli v pozitivno smer, je vsak strah za nekaj dober, pa če tudi za to, da se nekoliko skrajšajo jadra. Saj veste kako pravijo. Ko prvič pomisliš, da bi skrajšal jadra, stori to takoj! Ko pa prvič pomisliš, da bi jadra močneje razpel, počakaj, da na to pomisliš vsaj dvakrat!

Ko nas je morje najbolj premetavalo, sem se spomnila na v Aegean Pilot prebrano dejstvo, da v bližini Amorgosa živijo cele družine delfinov. In ni minilo niti pol ure, ko sem levo za barko zagledala dva delfina. Igrivo poskakujeta iz vode. A ko se približata barki, ugotovimo, da jih je vsaj sedem. Vsi se začnejo poigravati z kljunom naše barke in vsaj 15 minut plavajo z nami in se otročje igrajo. Če ne verjamete, poglejte filmček, ki mi ga je uspelo posneti.

Polni prijetnih vtisov, a utrujeni od premetavanja in precejšnjega vetra smo končno le prispeli do pristanišča Katapola.
Sposodili smo si rent a car in se odpeljali pogledat Choro nad pristaniškim naseljem. Prekrasno glavno mestece otoka (na grških otokih se glavna mesteca mnogokrat imenujejo Chora – Khora).

Ves čas sem mislila na vaju Jana in Dean, saj bi bilo vama tukaj želo všeč. Drobne uliči se prepletajo med z belim apnom lepo pobarvanimi majhnimi hiškami na hribu. Kmalu nas je prišel pozdravit tudi majhen kuža, ki ga je Nika takoj vzljubila in nas je spremljal ves čas, ko smo raziskovali mestece. Na koncu nas je pripeljal do taverne, kjer je na tabli pisalo “daily dishes, ask inside”. In to smo tudi naredili in dobili 1 x meet ballse in 2 x kozlička pod peko, oboje s krompirjem ter tzaziki. Za aperitiv pa še neko njihovo domačo zadevo, ki je prekosila vse dosedaj sprobane travarice. Cena pojedine 14€. Njami!

Jutri nadaljujemo po Amorgosu z avtom (Cena rentanja avta je 20€ za en dan).

Nedelja, 2.5.2010 Potep po Amorgosu, kopanje in sončenje na prekrasni plaži, ogled še dveh manjših mestec (naselij), ki so vsa na vrhu otoka in ne

ob morju. Očitno ljudje tukaj niso ribiči ampak živinorejci, saj je koz in ovac nešteto. In kako so smešne. Samo da jim štanga od znaka dela senco čez oči in so že prepričane, da jim ni vroče in da so popolnoma skrite v senci. Kam vse se stišijo, da najdejo košček sence. Prav zanimive so.

Ko se vrnemo k privezu ugotovimo, da so eni američani vrgli svoje sidro čez naše in da ne moremo odpluti naprej, brez da jih dvignemo. Po daljšem pregovarjanju in manevriranju okoli njihovega sidra, se le končno odločijo, da bodo dvignili svoje sidro in nam omogočili odhod. Odpravimo se proti jugozahodu, v majhen zalivček Kalotaritisa, kjer bomo zjutraj imeli najbližje proti oddaljenemu Santoriniju.

Ura: 17h

Smer: Miren zaliv na južni strani Amorgosa – Kalotaritisa.

Plan: jutri vstajanje čim prej in odhod proti Santoriniju

Vremenska napoved: Skoraj nič vetra in sonce.