Zjutraj nas je spet sonček prepričal v jutranje martinčkanje, pa trgovina in zajtrk in spet je bila ura že skoraj 11:00, ko smo se pripravljali na odhod. Današnji cilj je polotok na turški obali, na katerem leži Çeşme, poletni surfarski raj, ki z v bližini ležečim grškim otokom Khios nudi baje odlične vetrovne pogoje.Poleti je to baje “must be” za vse surfarje in verjetno temu primerno hrupno, turistično, nakupovalno, instant.
Mi upamo, da bomo v zalivih na južni obali našli kakšen pred jugom zaščiten kotiček. In naslednje dni Çeşme v jesensko mirni različici. Da! Çeşme pomeni kraj, kjer so pogosti vodnjaki ali “česme” po bosansko – srbsko!
Tankanje (drage turške) nafte in že plujemo iz marine in pristanišča Kuşadasi. Sonček sije, lahen severnik nas le malo hladi. Gas, še malo gasa, še malo več gasa …. in barka ne gre preko 5kn in preko 2300 obratov. ????????
Hej, kaj je to? mi šine skozi glavo preden se spomnim na bridko resnico. Podobna zgodba je bila lani jeseni, tudi oktobra. V marinah brez pretoka morske vode, se školjke neverjetno hitro množijo in ker jim trebuhi bark “smrdijo” po antifoulingu, se s toliko večjim vseljem naselijo na propelerju in nogi motorja, ki sta edina dela “podvozja”, ki nista prebarvana s strupeno barvo. V dveh ali treh mesecih naredijo školjke lepo kolonijo, debelo 1-2 cm in zarasejo vse živo. Propeler seveda zato ne drsi lepo skozi vodo, se trese in upor je dovoljšen, da motor niti približno ne doseže polnih obratov. Lani sem sredi preliva Sv. Ante v šibeniški luki čistil propeler v vodi z 14C 🙁
Letos bom to očitno moral 2 milji izven luke na odprtem morju, le voda ja precej bolj topla. V mislih se seveda najprej spomnim vseh vrst morskih psov, ki živijo v tem delu mediterana in ko moraš v črno vodo, jih vse mrgoli okoli barke. Hop, hitro v vodo z nožkom med zobmi in škrab, škrab, škrab. Štirikrat moram zajeti sapo, da kolikor toliko očistim cel propeler. Ven prilezem ves krvav, zgledam kot prašič na kolinah. Školjke so ostre kot hudič in vsak dotik povzroči pekoče rane. Ampak barka je rešena, zdaj šibamo z 6.5 kn pri 2300 obratih! Vse kaže, da bomo pred sončnim zahodom na načrtovanem cilju.
Niti 10 minut po mojem kopanju se tik pred kljunom prikažeta dve plavuti! Delfina! Mirno se prekopicavata po mirnem morju in zadihano prhata v zrak. Če bi me zasačila v vodi, bi me verjetno kap …
Okoli 18:00 smo pred zalivom Nergis Limani (Limani – zaliv), v južnem delu velikega zaliva Sarpdere Limani. Nergis nudi dobro zaščito pred vsemi vetrovi, še posebej južnimi (saj je odprt le na sever) in peščeno dno na 10-5 metrih, kar je idelano za sidranje. Od napovedanih oblakov in padavin ni kaj dosti ostalo, sončimo se in kopamo. V zalivu smo sami.
Prikaži večji zemljevid
Naslednji dan spet preživimo na sidru. Obisk plaže na koncu zaliva, zasvinjanih ostankov vojaške postojanke in nabiranje školjk. Ker smo pozabili kupiti Ekmek (kruh) se preživljamo s krompirjem in rižem.
Dopoldne po Skypu dobimo Deana in Jano in izkoristimo priložnosti in jim v video callu POKAŽEMO naš počitniški utrip!
Ne pozabimo po SMSju čestitati dediju za RD, ki DVAKRAT odpiše – več kot v vseh SMS komunikacijah do sedaj!
Popoldne se spravimo popravljat “ptiča” (vetrokaz) na vrhu jambora, ki je že od Šibenika zvit, tako da se sploh ne vrti, veter kaže samo na desnem boku in še to ne prav! Zvil ga je serviser, ki je zamenjal sidrno luč. Nekdo mora končno gor in to porihtat. Nika odločno zavrne možnost, da je to najlažji prostovoljec. Ostala dva pa ugibata, ali lažje 65kilski dvigne 100 kilskega ali obratno. Prevladalo je mnenje, da 100 kilski ostane na tleh (na krovu), ker je bolj dragocen, saj zna edini sam pripeljati barko do civilizacije. Katja se sicer junaško zažene v jambor, ampak proti vrhu dobiva vse bolj piskajoč glas, tako da ni po popravilu časa niti za slikanje, “TAKOJ DOL!”
Jutri se posvetimo Çeşme.
Evo – pa sem vedela, da bo že prvi dan visela na jamborju!!! Kaj bo šele na potapljanju? :))