Končno je prišela sreda 21.oktober, ko smo opoldne počohali psa, zalili rože, se vkrcali v avto in odrinili proti letališču Jožeta Pučnika. No, ni šlo tako enostavno. Dan prej smo se še pogajali kaj gre zraven in kaj ne, omejitev je pa 3 x 10kg, da ne zgubljamo spet kovčkov. Flavta in cel kup šolskih knjig je v kovčku, ker baje sicer otrok ne bo mogel nadoknaditi VELIKEEEEGA zaostanka, ki mu ga povzročamo. Za najstnice Turčija jeseni sploh ni zanimiva in je ful dolgčas in brezveze. Sami isti otoki, zalivi in kamenje!
Na letališče nas odpelje Jana, Honda je pri Zmagotu v garaži. Ob 15:30 zdrvimo proti Instanbulu. Nov, dišeč in urejen AB 319 nas nahrani s priokusom Turčije. Po dveh urah smo na AtaTurk (kako pa drugače) letališču v Istanbulu in v eni uri še na nadaljevanju naprej proti Izmirju. Tale let je bolj zagaten, saj je že notranji in ko prestopaš po gatejih in čakalnicah ni več tekočih stopnic in čistoče, za domače je to tudi dobro. Na vionu pa spet hrana (domača – humus, ono pekoče paprika sr****), poln program, ki ga morajo postreči in odnesti v 30 minutah neto. Stevardesa ti skoraj humus in kruh iz rok strga in že pademo v Izmir.
€55 stane taksi do Kusadasija, pa smo na barki. Ura je 22:00, sreda zvečer.
Turki so že v bundah, zimskih čevljih, pihajo v roke in vihajo ovratnike, sicer pa je slabih 20C! Mi, ki imamo na Pohorju že sneg sedimo v kratkih hlačah in majicah!
Pregledujemo vremensko napoved, ki se je zadnji teden spreminjala iz popolnih sončkov in 25C v vedno bolj oblačno, deževno in vetrovno. Trenutno Accuweather in Grib napovedujejo pešajoče sonce v četrtek in petek, ter prehod fronte z dežjem in vetrom do 30kn v soboto in nedeljo. Z repom še v ponedeljek. Potem naj bi se čez teden vetrovi obrnili na NW, še vedno pa okoli 25kn.
Željeni Mali Kikladi ležijo v smeri SW (torej proti južnemu vetru fronte) in nazaj v smeri NE (proti vetru izboljšanja po fronti). Kakorkoli se obrnemo, 80-90 milj jadranja (motoriranja) proti vetru v eno smer 
Potem preverimo še Roda Heikella, ki nobeni lučici na Malih Kikladih, Amorgosu in Santoriniju ne pripisuje več kot kategorijo B. A so zaščitene luke pred vsemi vetrovi, B pa pred prevladujočimi, kar fronta ni, C pa skoraj brez zaščite, oz. samo v stabilnem vremenu. Tudi dežja bo največ ravno po sredi Kikladov, lepše bo ob turški obali in na severu. Dež in tudi do 30 kn juga ni ravno vreme za bit nekje sredi Kikladov, zato pade odločitev:
Na Kiklade ne gremo, bodo počakali na drugo pomlad!
Torej se odločimo za severno varianto, proti mestecu Cesme in okolici, kjer je poleti surfarski raj, verjetno polno turistov. Zdaj bo pa pravo zatišje za miren in (upam da ne preveč) deževno pohajkovanje.
V četrtek zjutraj zato malo dalje spimo, Nika še posebej. Okoli 11:00 posedava s KAtjo in pijeva kavo na sončku. Lotim se opravil, poberem genovo od jadrarja, jo dvignem, pomijem barko, dvignem zastave.
Turške dobrote
“Do ju nid elp?” me vpraša prijazen sosed Francoz. Dvigneva genovo in modrujeva o barkah in obalah, ki jih je treba obiskati. V marini je precej bark na katerih pretežno starejši pari iz Evrope preživljajo zimo. Prijetna družba, časa imajo na pretek.
Večerja v Kusadasiju
Popoldne skok v mesto, naložimo krediti na GSM kartico – za internet ob turški obali, jemo in seveda zapravimo nekaj eurov za nepotrebščine! Tudi vsa naročila od prijateljev smo izpolnili! Čim prej je treba stran od teh nasilnih prodajalcev.
Katja večino dneva preživi najprej na telefonu in potem na internetu v delovnem vzdušju. Nekaj nujnih zadev zahteva čas in živce, za nameček še sredi noči pade domač server in okoli 2:00 lahko gre spat – prisilno!
Moram omeniti tudi to, da nas je na barki pričakalo dišeče perilo, ki so nam ga poleti oprali tukaj v pralnici v Kushadasi marini. Obvezno moram preveriti, kaj uporabljajo za en prašek in mehčalec, ker se je po mesecih, ko odpreš barko in preoblečeš postelje, res prijetno zaviti v sveže dišečo posteljnino.
Hvala za opravljen nakup … To, da je padel domači server, se je slišalo do Amerike!
Dober veter in čim manj dežja!