Zadnje dva dni smo v Kusadasiju še pospravljali barko, popravljali malenkosti in pripravljali FirstTuxa na zimovanje.

• snemanje jader in zlaganje
• pokrpanje Lazy baga
• kitanje majhnih prask
• tesnjenje s siko kjer pri palubni opremi pušča vodo
• snemanje vseh vrvi (škota, dvižnice, kar ni v jamborju)
• čiščenje pod podnicami
• popravljanje gume na kuhinjskem oknu
• pranje barke, sidra, sprayhooda
• razsoljevanje vse opreme (vrvi, bokobranov, stopnic, mask, plavuti)
• čiščenje boksov, zlaganje nazaj
• čiščenje in zlaganje byboata
• sneti vse zastave, rešilne pasove
• zmenit se za pomladansko dviganje in barvanje

Kar nekaj dela, čeprav je vmes ostalo dovolj časa za sončenje, obhod po mestu, branje in pametne družinske pogovore o vsem in še čem!

Jutri letimo v mrzlo Ljubljano in na polna mariborska pokopališča!

Ponoči nebo in luno zastirajo oblaki, vetrovi zavijajo in vse izgleda, kot da bo nastopila jesen. Zjutraj se kot po navadi spet zjasni, posije sonce. Pred odhodom skočimo še do trgovine, ki je ob 9:30 še vedno zaprta (odpira se ob 9:00) Turkinja nam kaže svojo uro, ki je 8:30. Blazno se čudimo tem časovnim pasom in šel čez nekaj dni ugotovimo, da smo razen časovnega pasu (v Turčiji) v ponedeljek prešli še na zimski čas. Ker pa ura na morju ne igra bistvene vloge, nas to ni preveč motilo.

Poračunamo marino, 45YTL hočejo za marino v delu, brez WCja 🙁 Drugo leto bo letni privez za 12m barko cca €5000. Počasi prihajajo na žmah in evropske cene!

Odplujemo iz zaliva in se usmerimo proti severu. Khios, oz. najprej otoček Oinoussa je naš cilj. Če bo vreme dalo, bi danes še izkoristili za kopanje preden se bo v naslednjih dnevih shladilo in obrnilo na severnik.

Oinoussa je majhen otoček bogu za hrbtom, oz. naslonjen na Khios, ki je med Grki (pa še to verjetno ne vsemi) znan kot dom, ali vsaj rodni kraj najbogatejših grških ladjarskih družin. In to niso Niarchosi niti Onassis, temveč tip po imenu Costa Lemos. Grški ladjarski magnati obvladujejo skupaj preko 70 milijonov BTO, toliko kot vsa preostala EU skupaj. Torej gremo pogledat ta čudo, odkoder je doma Costa.

Dve urici motoriranja po bonaci in znajdemo se pred ciljem. No, še prej se usmerimo na še manjši otoček na vzhodnem delu Oinousse, obrnjen proti Turčiji, ki obeta cel kup zalivov, na pogled (na karti) zanimivih za opoldansko kopanje in sončenje. Žal nam ribje farme malo vzamejo veselje do kopanja, na koncu se le zavlečemo v samoten zaliv čisto na severu. Pretegujemo krake po vodi in se grejemo, Katja in Nika odplavata na kopno. V zavetju bi se dalo tudi prenočevati.

Najprej nas zmotijo ribiči, ki pridejo v naš! zaliv lovit ribe. Motovilijo se okoli, razgrajajo, vržejo mrežo v krogu, nato se privežejo na skalo in vlečejo po celem zalivu razprostrto mrežo.

Na prašni cesti, ki se iz vrha otoka v serpentinah spušča proti našem zalivu zagledam drvečega terenca vojaške barve, ki v oblakih prahu polaga po ovinkih. Očitno drvi v zaliv. Otoček namreč gosti vojaško postojanko in en del je označen kot prepovedano območje, ampak ne ta zaliv.

Terenec se ustavi na grički, iz njega skoči vojak, steče proti ribičem in začne nekaj vreščat. Drugi vojak stopi na gas in oddivja dalje proti pomolu, blizu katerega smo zasidrani tudi mi. Katja dobiva vse večje oči, gleda kje je Nika in začne pizdit. No, samo tega nam je še treba. Na šverc smo iz Turčije skočili v Grčijo, papirje sicer imamo od zadnjič, ampak ne bi zdaj imel nekih vaj iz policijsko / vojaških postopkov. Pa saj smo ja naši/vaši, Evropejci mislim.

Iz terenca skočita tipa, eden vzame PUŠKO in stečeta na pomol. Kričita, “name of the ship” “flag of the ship”, “name of the captain”. V gatah sedim na kabini in vestno dogovarjam. Ja res je, vdrli smo v varovano vojaško območje. Hitro obljubimo, da bomo odmaglili in glede na kopalke, otroka, čofotanje se jim očitno ne zdimo sumljivi, zato nam še pomahajo. Ribičem pa težijo z neko kapetanijo in ne vem kaj še vse.

Puncam ti vojaki niso bili všeč. Mandraki na Oinoussi je prav prijazna vasica brez znakov turističnega življenja. Edino življenje v sončnem popoldnevu je neka povorka, ki poje nekaj pravoslavno donečega. Katja še pod vtisom vojaškega vpada oceni, da so to borbene vojaške pesmi in da bomo TAKOJ odkurili nekam, kjer kot turisti ne bomo moteči.

Ok, čez dve uri smo privezani na otoku Khious, glavnem mestu Khios, oz. natančneje v Khios marini, že več let nedograjeni marini, ki jo zdaj zasedajo ribiške barke in odslužen ladje lokalnega turističnega prevoznika. Mir, zavetje in prijetnih 2 km sprehoda do mesta Khios.

Khios je baje eden turistično najbolj nedotaknjenih grških otokov. Turistov sicer ni, zato pa je domač utrip toliko bolj živ. Promet, mopedi, smrdeča luka, in značilno grško življenje.

Po poti občudujemo še štiri restavrirane vetrne mline in nazaj grede Interspar od znotraj. Večerja pri Delfinih za €25: ocvrti lignji, špageti s sirom in govedina v rdečem zosu z drobnimi testeninami, pivo, ledeni čaj. Grško ugodno!

Ker smo z nafto pri koncu, merilec pa kot na vseh plovilih kaže bolj “od oka”, moramo nujno tankat. Pump je po mestu sicer vse polno, večinoma pa servisirajo skuterčke, zato nihče ne premore minitankerja, majhnega kamiončka – cisterne, ki je običajen način oskrbovanja z nafto po grških otokih, ap tudi p otruški in grški celini. Saj res, zakaj bi gradili pumbe na obali, če pa lahko s takšnim kamiončkom pridejo skoraj kamorkoli. Poleti to deluje, zdaj pa izgledajo malo manj zainteresirani. Končno odkrijem pumpo, lučaj od Khios marine, ki ima minitanker in bi pripeljal 100L nafte. Ampak ne danes, jutri zjutraj, po 7:00 ko odpremo. Ok, pa jutri, itak ne bomo šli pred 9:00.

Zjutraj nas zbudi dolgo pričakovan NW. Čakamo strica z minitankerjem! Čakamo do 8:45 pa nič. Pot pod noge in do 10 min oddaljene pumpe. Zaprta!!!??? Spet nazaj v marino in po poti se ustavim pri dedku, ki šraufa svojo barkačo. “minitanker? seveda! Samo ne danes! Danes je praznik. Osvoboditev izpod nemškega jarma!”

To je pa Grčija! Tipu se ni dalo zvečer, pa me je skenslal na jutri, ko je itak praznik. Dedek se še nekaj trudi in kliče prijatelje, ki imajo tudi pumpo, ampak ne minitankerja 🙁

Ok, itak bomo šparali in z užitkom razpnemo jadra. 15kn vetra nas v pol krme ležerno žene proti jugu, rt Burun in potem proti vzhodu ob turški obali proti Sığaçıku. Po Burunu nam veter piha v bok in še bolj veselo rezgetamo okoli 7 vozlov. Dremamo, beremo, sončimo se, lepše skoraj ne more bit.

Ob vstopu v zaliv pred Sığaçıkom gremo pogledat še “fjord” Gökkovar Limani. Baje je zelo lep in strme obale nudijo lepo zavetje. Žal so ga že zapackali z ribjimi naselbinami in pritiklo infrastrukturo – kočurami, odpadki in bojami po obali. Škoda. Ne vem kako je poleti, ali lepote premagajo odpor in jadralci “vdrejo” v to idilo ali ne.

Veter v velikem zalivu pred Sığaçıkom se je dobro razpihal že preko 20 vozlov in ker ga imamo zdaj celo v laško orco, s skrajšanimi jadri že precej mokro jadramo proti cilju. Paluba je mokra od pršca, ograja je v vodi, Katja pa že nejevoljna, da to pa ni več ležerno.

Pred mrakom prispemo v Sığaçık. Mestni zalivi je, čeprav obrnjen proti severu, dobro zavarovan pred severnikom z valobranom in v notranjem delu v velikim meri namenjen “marini”. Vplujemo v luko. Prazni pomoli na katerih se gradi, švasa, razbija, hruške vozijo beton. Edino mestni pristanček namenjen domačinom poln do zadnjega kotička. WTF?

Ko samo povohamo prvi prazen nov pomol, nas fantje iz Sahil Guvenlika (obalna straža) odločno naženejo ven. “Samo za eno noč in še diesel rabimo!” Imamo namreč le še kakšnih 10L nafte. Ne, marina je v izgradnji, VEN! To vse s kretnjami, angleško namreč ne znajo. Zunaj nabija 25 vozlov vetra, mrak se dela, nafto rabimo, na večerjo bi šli in si ogledali vas, ta mi pa zdaj pametuje naj grem! KAM? NA sidro?

Pa s temi Sahil Guvenliki se ni za šalit, to je ista kategorija kot vojska in policija, pa še angleško ne znajo! Med njimi na pomolu se pojavi majhen možic v civilu, ki nam v angleščini dopoveduje, da če rabimo nafto naj se privežemo iz zunanje strani valobrana. Vsaj to! Odbrenčimo ven in s Katjo skušava med bojami s krmo pristat na improviziran pomolček. Veter piha, mrak je in ne bi zdaj še kakšnega štrika v motor zahaklal. Možic vidi, da se trudiva in naenkrat naju usmeri v notranji zaliv, namenjen domačinskim čolnom. “Enough depth” zatrjuje. Čez 10 minut med štriki privijugava na minimalnem prostoru FirstTuxa na privez enega čolnička, ki je te dni slučajno na kopnem. Stisnemo se med dve barkači in izgledamo kot mlada štorklja v gnezdu grlic. Brez vrvi smo obstali na mestu.

Možic dela v gostilni in danes nam je rešil dan, oz. noč. Med sidrom na 25 vozlih, špageti in domačo kavo ter turško večerjo, sprehodom in varnim privezom je velika razlika!

Seveda ga obiščemo. Sicer nas malo “cepi” s sicer odlično večerjo (odlične meze, lignji, siskebab, kofte in sadje/sladice, pivo sokovi) za skoraj €50, ampak glede na okoliščine se je dobro izteklo! Lahko noč!

Naslednji dan je tale Sığaçık prav prijetna vasica, sosed Teosa, staro grškega mesta in razvalin proti jugu. Nobenih pretiranih trgovin s spominki, precej turško, domače in lepo urejeno. Edino s tole marino, ki bo zasedala cel notranji zaliv, ga bodo krepko spremenili. Škoda, to me vse bolj spominja na Hrvaško. Ne vem kaj naj si mislim, po eni strani si želimo miru, domačih pristanov, čim manj turistične infrastrukture, marin in plačevanja, po drugi strani pa razumem, da od nečesa pa morajo živeti in od turizma tudi nekaj imeti.

Odjadramo proti Kusadasiju. Kratek postanek še v zalivu pred Teosom, pa ne zaradi razvalin, ampak zavetrja in zadnjega kopanja v sveži vodi. Z Niko tauhava školjke in ker nimam plavuti, jih tokrat jaz kažem in ona vlači iz dna. Do kakšnih 7-8 metrov se potopi na dah! Odkrijeva majhnega lista in ker je tako prepričan v svojo “nevidnost” v pesku, mi ga uspe požgečkat po repu!

Zvečer pristanemo v Kusadasiju in kratke poti je konec.

Zjutraj se zbudimo v sončen dan in osamljen zaliv vabi k jutranjemu kopanju. Voda je kristalno čista in v rosnih dvajsetih še znosno sveža. Kmalu nudistično kopanje zmoti ribiški čoln, ki pikira naravnost v zaliv. Splaziva iz vode (Nika itak še spi) in se ogrneva v brisače, čoln pa na nas.

Valjda, ima sveže ribe; “fresh fish” sta edini dve besedi, ki jih ribiča obvladata v angleščini. Prekrcam se na njun zanikrn čoln in pregledam ponudbo. Šef (očitno) mi predstavi vsebino skrinje (škatle z ledom), kjer se skrivajo neki šnjuri, pa pici, vmes pa se zahaklam na rdeče oranžno glavo z grdim pogledom, ki še tu in tam odpirajo usta. Tri škarpine, skupaj vsaj kilo in pol, oceni šef na €15. Ceno napiše na škatlo cigaret, tako se najhitreje sporazumemo. Zraven vrže še dva jastogova mladička, eden še leze po palubi. Zatem si ribič vzame 10 minut za čiščenje. Mlajši medtem ponudi čaj in hitro vsi trije sedimo na skrinji (očitno je to najbolj eminenten kotiček na čolnu “za goste”) in modrujemo. Z rokami in nogami mu razložim, da v Sloveniji oz. bivši Jugoslaviji poznamo precej besed turškega korena – čaj, šečer, kat, čilim, česma, čizma, peškir, etc. Ves navdušen nad sorodnostmi naših jezikov mi začne v hitri in bogati turščini razlagati o sorodnostih Jugoslavije in Turčije. Recimo manjšinski problemi, predstavi mi celovito problematiko kurdskega vprašanja skupaj s PKK. Pametno kimam in razumem vsako peto besedo, vresnici pa le slutim, kaj mi razlaga. Šef pa se reži kot pečen maček in kaže svoje rumene zobe. Imajo pa zelo dobro uho za jezike, saj kmalu vpraša “Katja čaj?” in pokaže na barko! Ne, ne bo, ker če vidi vajino higieno ne bo hotela jesti rib! Tešeker ederem in se poslovimo.

Počasi spokamo (v bistvu ne, saj vso kložje vozimo s seboj) in jo mahnemo proti zahodu in zalivu Alaçatı. Tamkaj je baje poleti surfarski raj, saj je v zavetrju (zavalovju) polotoka, tako da je vetra dovolj, pa brez valov. Manjši hotelček in Alaçatı marina izgledata vabljivo. Sploh, ker je nekaj km do Çeşme. Vas Alaçatı s starimi mlini je nekoliko višje, turistično naseljo okoli “marine” pa primer “sonaravnega” turističnega razvoja, kot alternativa betonskim kolosom.

Vplujemo v zaliv in ob poti ogledujemo hotelsko obalo s surfarsko infrastrukutro – barčki, zastave, peščene plaže, kričeči napisi. Po mirnem zalivu so posejani zasidrani čolnički in barčice, posadke se sončijo in počivajo. Nika bi “absolutno” ostala tukaj, nama pa ni najbolj všeč, saj je vse skupaj en sam hotel. Po bonaci se približujemo marini in razpravljamo, kaj je še sprejemljiv strošek da ostanemo tukaj. Katjinih €15 vsekakor, kaj dosti več pa ne! Nika trdi, da je ta prelep kraj vreden vsakega Eura!! V tistem se kljun barke pogrezne v vodo krma in kokpit se dvigneta, mene skoraj vrže na nos! Med žolčno debato se zarijemo v peščeno sipino, ki je na zemljevidu lepo označena celo s križcem. Še sreča, da je samo mivka, zato pa lepo obsedimo na kobilici in se ne premaknemo nikamor. Motor naprej, nazaj, nič. Barka čvrsto ždi na kobilici in se ne premika. Vesimo se na bum in jo skušamo s pomočjo motorja vsaj na mestu obrniti proti globoki vodi in potem z motorjem ven. Po 10 minutah premetavanja, dretja in bobnenja motorja spet morje za ritjo barke zažubori in plavamo na vodi. Pa smo priredili predstavo za okoliške kopalce, he, he!

Vplujemo v marino, €35 na dan!! Pa kaj ste nori. Sredi Turčije, pa izven sezone. Pa še groznosmrdi po postani vodi, kanalizaciji ali kaj vem čem. Obrnemo se in tokrat pazljivo mimo sipine proti Çeşme.

Po dveh urah smo pred mestnim zalivom, na koncu katerega je marina. Saj ne da bi ljubili marine, ampak napovedano je slabo vreme, obrat vetra NW – SE, mestni pristan pa je pravzaprav odprta obala proti morju. Prazna marina sicer daje upanje za ceneno varno prenočišče, ampak ne. Žal dela in pobirajo cca €20 na dan, le da je privez mogočle ob obali, saj je sezona prenove in so pontone spraznili. Privežemo se in raztegnemo noge. Preurejanje marine, iz državnih rok gre v roke konzorcija, vodi Camper & Nicholsons. Torej še ena luksuzna marina na turški obali, namenjena petičnim gostom z debelimi denarnicami in velikimi motornjačami. Zdaj se gradnja niti začela ni, baje pa bo nared maja 2010! To so gradbene pogodbe. Ko sva komentirala, da to ni izvedljivo, se je mornar samo zasmejal “penali so dovolj visoki, da bo!)

Çeşme je značilna turška vas (mestece), ki jo zadnja leta razvija turizem. Grad in center mesta kažeta bogato zgodovina, turistične trgovine, novi hoteli in marina pa na edini vir preživetja. Poleti so surfarji glavna klientela, na kar kažejo razni bari in pubi, ki ponujajo evropski mladeži prilagojeno ponudbo – fish&chips, beer, različne športne TV programe, etc.

Prebavljivo v pred in posezoni, poleti pa verjetno preveč turistično.

Na poti iskanja prehrane za preživetje, na preseneti velik napis na hiši “Original Turkish bath- Turk hamam”. Že dalj časa, ko cruisamo tod okoli, se pogovarjamo, da bi enkrat šli pogledat kako to izgleda. JAz (Katja) imam sicer vedno znova pomisleke o higienskem minimumu. Tudi tokrat je tako. Ko prestopimo prag, ki ga je označeval obetaven napis, se kar hitro odločim, da tule mene ne bodo umivali. Andrej sicer še nekaj sprašuje o cenah in tretmanu, jaz pa skozi turško angleščino razberem, da gre pravzaprav za malo bolj detaljno umivanje za 25 €. Posledica: ženski upor. Nika in jaz odločno začneva pritiskati, da tule razen kake sočne gljivice ne moremo profitirati ničesar. Zahvalimo se in odidemo.

V nadaljevanju obiščemo tržnico, ki je polna domačinov in raznorazne zelenjave (bistveno bolj poceni kot Kusadasi) in sirov, oliv … Njammmm. Prodajalci večinoma ne znajo angleško, zato se trudimo s turškimi ciframi in nazivi zelenjave. Kumpir (krompir) je recimo bir lira kilo (eno liro kilogram) 🙂

Pred odhodom domov v Roxy trgovini padejo še sončna očala za RD najstnice in majčko za ateja.

Aja, zvečer smo se nažrli (priznamo) ribje juhe, škarpin s krompirjem in baklav.

Ponedeljek je Nikin (rojstni) dan, zato se trudiva organizirat dogajanje po njenem okusu. Med nasprotujočimi si zahtevami in pričakovanji, nama ne uspeva najbolje. Kosimo v turški restavraciji polnjene melancaee (patliđani), špinačo s faširanim, faširančke z zrnjem, kurja bedrca s krompirčkom in rižem in seveda meze za predjed (pasto iz fižola like humus, sarmice v vinskih listih in sirove palčke v testu).

Rojstno dnevno zabavo zaključimo s partijo UNOta in bridgeremmija. Celo smejimo se v količinah, ki povzroča bolečine v trebušnih mišicah -> torej lahko rečemo, da se zabavamo. Za zaključek Andrej spiše tale blog prispevek, midve pa se zarijeva v mojo kabinoin debelo uro čitava vsaka svojo knjigo. Prijetno!

Danes je vmes deževalo in upam, da bo jutrišnji dan, ko skočimo na Khios kaj lepši.,

Zjutraj nas je spet sonček prepričal v jutranje martinčkanje, pa trgovina in zajtrk in spet je bila ura že skoraj 11:00, ko smo se pripravljali na odhod. Današnji cilj je polotok na turški obali, na katerem leži Çeşme, poletni surfarski raj, ki z v bližini ležečim grškim otokom Khios nudi baje odlične vetrovne pogoje.Poleti je to baje “must be” za vse surfarje in verjetno temu primerno hrupno, turistično, nakupovalno, instant.

Mi upamo, da bomo v zalivih na južni obali našli kakšen pred jugom zaščiten kotiček. In naslednje dni Çeşme v jesensko mirni različici. Da! Çeşme pomeni kraj, kjer so pogosti vodnjaki ali “česme” po bosansko – srbsko!

Tankanje (drage turške) nafte in že plujemo iz marine in pristanišča Kuşadasi. Sonček sije, lahen severnik nas le malo hladi. Gas, še malo gasa, še malo več gasa …. in barka ne gre preko 5kn in preko 2300 obratov. ????????

Hej, kaj je to? mi šine skozi glavo preden se spomnim na bridko resnico. Podobna zgodba je bila lani jeseni, tudi oktobra. V marinah brez pretoka morske vode, se školjke neverjetno hitro množijo in ker jim trebuhi bark “smrdijo” po antifoulingu, se s toliko večjim vseljem naselijo na propelerju in nogi motorja, ki sta edina dela “podvozja”, ki nista prebarvana s strupeno barvo. V dveh ali treh mesecih naredijo školjke lepo kolonijo, debelo 1-2 cm in zarasejo vse živo. Propeler seveda zato ne drsi lepo skozi vodo, se trese in upor je dovoljšen, da motor niti približno ne doseže polnih obratov. Lani sem sredi preliva Sv. Ante v šibeniški luki čistil propeler v vodi z 14C 🙁

Letos bom to očitno moral 2 milji izven luke na odprtem morju, le voda ja precej bolj topla. V mislih se seveda najprej spomnim vseh vrst morskih psov, ki živijo v tem delu mediterana in ko moraš v črno vodo, jih vse mrgoli okoli barke. Hop, hitro v vodo z nožkom med zobmi in škrab, škrab, škrab. Štirikrat moram zajeti sapo, da kolikor toliko očistim cel propeler. Ven prilezem ves krvav, zgledam kot prašič na kolinah. Školjke so ostre kot hudič in vsak dotik povzroči pekoče rane. Ampak barka je rešena, zdaj šibamo z 6.5 kn pri 2300 obratih! Vse kaže, da bomo pred sončnim zahodom na načrtovanem cilju.

Niti 10 minut po mojem kopanju se tik pred kljunom prikažeta dve plavuti! Delfina! Mirno se prekopicavata po mirnem morju in zadihano prhata v zrak. Če bi me zasačila v vodi, bi me verjetno kap …

Okoli 18:00 smo pred zalivom Nergis Limani (Limani – zaliv), v južnem delu velikega zaliva Sarpdere Limani. Nergis nudi dobro zaščito pred vsemi vetrovi, še posebej južnimi (saj je odprt le na sever) in peščeno dno na 10-5 metrih, kar je idelano za sidranje. Od napovedanih oblakov in padavin ni kaj dosti ostalo, sončimo se in kopamo. V zalivu smo sami.
Prikaži večji zemljevid

Naslednji dan spet preživimo na sidru. Obisk plaže na koncu zaliva, zasvinjanih ostankov vojaške postojanke in nabiranje školjk. Ker smo pozabili kupiti Ekmek (kruh) se preživljamo s krompirjem in rižem.

Dopoldne po Skypu dobimo Deana in Jano in izkoristimo priložnosti in jim v video callu POKAŽEMO naš počitniški utrip!

Ne pozabimo po SMSju čestitati dediju za RD, ki DVAKRAT odpiše – več kot v vseh SMS komunikacijah do sedaj!

Popoldne se spravimo popravljat “ptiča” (vetrokaz) na vrhu jambora, ki je že od Šibenika zvit, tako da se sploh ne vrti, veter kaže samo na desnem boku in še to ne prav! Zvil ga je serviser, ki je zamenjal sidrno luč. Nekdo mora končno gor in to porihtat. Nika odločno zavrne možnost, da je to najlažji prostovoljec. Ostala dva pa ugibata, ali lažje 65kilski dvigne 100 kilskega ali obratno. Prevladalo je mnenje, da 100 kilski ostane na tleh (na krovu), ker je bolj dragocen, saj zna edini sam pripeljati barko do civilizacije. Katja se sicer junaško zažene v jambor, ampak proti vrhu dobiva vse bolj piskajoč glas, tako da ni po popravilu časa niti za slikanje, “TAKOJ DOL!”

Jutri se posvetimo Çeşme.

Končno je prišela sreda 21.oktober, ko smo opoldne počohali psa, zalili rože, se vkrcali v avto in odrinili proti letališču Jožeta Pučnika. No, ni šlo tako enostavno. Dan prej smo se še pogajali kaj gre zraven in kaj ne, omejitev je pa 3 x 10kg, da ne zgubljamo spet kovčkov. Flavta in cel kup šolskih knjig je v kovčku, ker baje sicer otrok ne bo mogel nadoknaditi VELIKEEEEGA zaostanka, ki mu ga povzročamo. Za najstnice Turčija jeseni sploh ni zanimiva in je ful dolgčas in brezveze. Sami isti otoki, zalivi in kamenje!

Na letališče nas odpelje Jana, Honda je pri Zmagotu v garaži. Ob 15:30 zdrvimo proti Instanbulu. Nov, dišeč in urejen AB 319 nas nahrani s priokusom Turčije. Po dveh urah smo na AtaTurk (kako pa drugače) letališču v Istanbulu in v eni uri še na nadaljevanju naprej proti Izmirju. Tale let je bolj zagaten, saj je že notranji in ko prestopaš po gatejih in čakalnicah ni več tekočih stopnic in čistoče, za domače je to tudi dobro. Na vionu pa spet hrana (domača – humus, ono pekoče paprika sr****), poln program, ki ga morajo postreči in odnesti v 30 minutah neto. Stevardesa ti skoraj humus in kruh iz rok strga in že pademo v Izmir.

€55 stane taksi do Kusadasija, pa smo na barki. Ura je 22:00, sreda zvečer.

Turki so že v bundah, zimskih čevljih, pihajo v roke in vihajo ovratnike, sicer pa je slabih 20C! Mi, ki imamo na Pohorju že sneg sedimo v kratkih hlačah in majicah!

Pregledujemo vremensko napoved, ki se je zadnji teden spreminjala iz popolnih sončkov in 25C v vedno bolj oblačno, deževno in vetrovno. Trenutno Accuweather in Grib napovedujejo pešajoče sonce v četrtek in petek, ter prehod fronte z dežjem in vetrom do 30kn v soboto in nedeljo. Z repom še v ponedeljek. Potem naj bi se čez teden vetrovi obrnili na NW, še vedno pa okoli 25kn.

Željeni Mali Kikladi ležijo v smeri SW (torej proti južnemu vetru fronte) in nazaj v smeri NE (proti vetru izboljšanja po fronti). Kakorkoli se obrnemo, 80-90 milj jadranja (motoriranja) proti vetru v eno smer Potem preverimo še Roda Heikella, ki nobeni lučici na Malih Kikladih, Amorgosu in Santoriniju ne pripisuje več kot kategorijo B. A so zaščitene luke pred vsemi vetrovi, B pa pred prevladujočimi, kar fronta ni, C pa skoraj brez zaščite, oz. samo v stabilnem vremenu. Tudi dežja bo največ ravno po sredi Kikladov, lepše bo ob turški obali in na severu. Dež in tudi do 30 kn juga ni ravno vreme za bit nekje sredi Kikladov, zato pade odločitev:

Na Kiklade ne gremo, bodo počakali na drugo pomlad!

Torej se odločimo za severno varianto, proti mestecu Cesme in okolici, kjer je poleti surfarski raj, verjetno polno turistov. Zdaj bo pa pravo zatišje za miren in (upam da ne preveč) deževno pohajkovanje.

V četrtek zjutraj zato malo dalje spimo, Nika še posebej. Okoli 11:00 posedava s KAtjo in pijeva kavo na sončku. Lotim se opravil, poberem genovo od jadrarja, jo dvignem, pomijem barko, dvignem zastave.

“Do ju nid elp?” me vpraša prijazen sosed Francoz. Dvigneva genovo in modrujeva o barkah in obalah, ki jih je treba obiskati. V marini je precej bark na katerih pretežno starejši pari iz Evrope preživljajo zimo. Prijetna družba, časa imajo na pretek.

Popoldne skok v mesto, naložimo krediti na GSM kartico – za internet ob turški obali, jemo in seveda zapravimo nekaj eurov za nepotrebščine! Tudi vsa naročila od prijateljev smo izpolnili! Čim prej je treba stran od teh nasilnih prodajalcev.

Katja večino dneva preživi najprej na telefonu in potem na internetu v delovnem vzdušju. Nekaj nujnih zadev zahteva čas in živce, za nameček še sredi noči pade domač server in okoli 2:00 lahko gre spat – prisilno!