Na pomolčku pred restavracijo Iskele bi sicer z veseljem preživeli še kakšen dan, a bliža se odhod Jana&Dean in Mery&Andro, zato moramo počasi proti Bodrumu. V zaliv Orhniye pa se bomo še prav gotovo vrnili.
Pred odhodom se ustavimo še na plaži ob vzhodni obali, kjer je dolg peščen jezik, ki sega daleč v morje. Hecno izgleda, ko ljudje tudi 100 in več metrov od obale hodijo skoraj po gladini. No, razlog postank ni bila hoja za gladini, ampak Deanova obljuba Niki, da jo bo častil z vožnjo z vodnim skuterjem. Nika je bila sicer zelo vesela, ampak previdnost ji je narekoval, naj za voznika raje vzame očija. Pri Deanu nikoli ne ve kdja bo začel delati neumnosti. Kljub vsemu je oči očitno bolj zaupanja vreden.
Torej z Niko kakšnih 15 minut divjava s skuterjem po zalivu in uživava oba. Čeprav Nika ves čas opominja na navodila posojevalca: “Ne predaleč!” “Ne prehitro.” “Ne proti otoku”, etc.
Po izhodu iz zaliva in pred plovbo ob severni obali polotoka Bozburun, nas spremlja severni veter in kmalu nehmo ropotati in v bok se Tux zažene proti zahodu in okoli rta proti mestecu Bozburun na južni strani polotoka. Udobno in hitro jadranje nas je tako prevzelo, da smo skoraj zgrešili “odcep” in se že napotili naprej proti Marmarisu. Med vožnjo v krmo uspemo zaradi premetavanja jadra in tolčenja po jamboru strgati UV zaščito genove.
Bozburun je precej neturistično mestece z džamijo sredi mesta in plačljivim mestnim pristanom (neturistično?). Kar sem slutil že pri prihodu, ob pogledu na poln zaliv jadrnic pred mestecem. Šparajo! Mi smo se odločili za vezanje na pomol, za €10 smo dobili udobje skakanja na kopno brez uporabe bajbouta.
V petek načrtujemo plovbo mimo Symija proti Bodrum in tankanje bistveno cenejše grške nafte. Dovolj zgodaj se odpravimo iz Bozburuna in spet z jadri proti EU (Grčiji). Ustavimo se na kopanje v manjše zalivčku za otočkom južno do vhoda v zaliv, kjer leži mesto Symi. Symi nas najprej spozna na pumpi, potem šele poiščemo privez v mestnem pristanišču. Pred nadaljevanjem poti si bomo še ogledali Symi. Lučica je precej obiskana, zato ob 15:00 ne moremo več vezati nekam na bok, čeprav je prostora dovolj. “mooring man” razloži, da bodo začele prihajati barke, ki jih zlaga kot kekse v škatlo. Ne moreš po dolgem, če si je on zamislil poprek. Ma kakšen bok, tudi za eno uro ne! Torej zgubimo kakšno uro, da smo na vrsti za “zlaganje” in šele potem smuknemo v res lepo grško mestece. Razlika med turšk obalo in grškimi otoki je očitna. Zgodovina, kultura, vera, kaj pa je komu všeč, pa je stvar okusa. Očitno pa postajamo Evropejci, saj se v Grčijo počutim bolj “domače”! Vmes si obvezno ogledam(o) še privezanega Wallyja Kenora, da ti čeljust dol pade! Ampak po palubi je vseeno slan in boki so šekasti!
Po ulicah Symija nas spet “očarajo” trgovinice, tak da smo Dean, Andro in jaz že malo utrujeni, kljub temu pa nas vsakega svoje “babe” vzamejo za barantače in bankomate na dveh nogah. Toliko časa opletamo po Symiju, da je ura 19:00 ko odrinemo proti Knidosu. Priznam, tako sem se že sprostil in udomačil v turških vodah, da ne preverjam več natančno oddaljenosti! Neodgovorno. Bil sem prepričan, da nas čaka še kakšnih 10 mil (1,5 ure) pa sem se uštel, več kot 25 milj je do Knidosa, kar pomeni plovbo v noč. Na srečo je vetra malo in mirno morje, zato pot mine v čvekanju (enim pa v spanju).
Malo pred polnočjo zaplujemo v zaliv pred Knidosom in celo najdemo prostor na pomolu (paznik, ki pobira nekaj YTL za vezanje že zdavnaj spi!).
Dodaj odgovor