In tako smo prišli do petka, ki je naš ciljni dan za prihod v Turčijo, na naš cilj, marina Kusadasi.

Startali smo okoli 8h zjutraj. Veter je bil zelo ugoden, tako da že zjutraj razpeli jadra. Prekrasna vožnja. Tišina, šelestenje jader, ki so se napenjala v zmernem vetru. Pihalo je med 10 in 17 vozli in mi smo ga šibali s hitrostjo 7-8 vozlov. Odločili smo se za pot mimo južne strani Samosa, katerega ogled smo si prišparali z poletni čas. V petek je bil naš cilj Turčija in tega smo se tudi odločili držati, saj moramo pred odhodom domov še vrsto stvari urediti.

Kot že rečeno, nam je bila smer vetra naklonjena tako, da smo skoraj priglisirali do konca grčije in se znašli pred majhnim turškim otočkom tik pred Turško obalo. Na njem je stala bajtica z razpeto Turško zastavo. Res zanimivo, ko vidiš, kako vsi ti grški veličastni otoki poplesavajo praktično tik pred turško obalo, potem pa zagledaš en mali otoček, ki ima komaj dovolj prostora, da je na njem svetilnik in zastava. A vendarle je dovolj velik, da smo se v trenutku zavedli, da smo v TURČIJI. Vsi trije prvič v tej državi in polni radovednosti, kaj nas čaka.

Še vedo z jadri smo brzeli proti našemu cilju, ker se je veter ojačal, smo glavno jadro skrajšali do prve krajšave. Nika je že komaj čakala, da pridemo do cilja in je že kar malo nergala, da ji je dolgčas. Knjige je že vse prebrala, veter pa je bil premočan, da bi lahko pod palubo počela kaj bolj zahtevnega. Tik pred Kusadasijem pa veter nenadoma še pojača vse do 35-40 vozlov. Z Andrejem sva se ravno pričela dogovarjati o ponovnem krajšanju jader, ko……..

Saj ne vem, ali sem vam že pripovedovala. Andrej je spremljal po internetu in si dopisoval še z tremi slovenskimi posadkami, ki so se v tem času odpravile na pot do Turčije. Vsi sicer s kar nekaj daljšim časovnim planom kot mi, a vendarle poti so precej podobne. In ravno pred par dnevi, mi je Andrej razlagal, da sta na eni izmed bark par, kjer se je ona na blogu ojunačila napisati, kako to sodelovanje kapetana (moža) in njegovega pomočnika (žene) izgleda. Opis je precej točen. Privezovanje je opisala kot glasno vpitje moža in skakanje ženičke s štriki dol in gor iz barke, privezovanje bokobranov zdaj tu, zdaj tam…., skratka ko nekdo zunanji to opazuje, ima občutek, da babe nimamo pojma. Sicer ta del, privezovanje, je pri naju z Andrejem že precej rutinska zadeva. Da pa ne bo njeno pisanje osamljen primer, poslušajte mojo zgodbo :o)

Kje smo ostali? Aja, pri 35 vozlih in drugem krajšanju glavnega jadra.

„Potegniva genovo not“ pravi Andrej in jaz sem skočila odpustila škote genove in jo zvila not. Nato sva na hitro ponovila manever krajšanja glavnega jadra in tik predno sem hotela skočiti do jambora, se je Andrej odločil, da glavno jadro spustiva, saj so bili refuli vetra še močnejši. Kaj zdaj? Začelo se je vreščanje: „Spusti škoto!“. Prvi krik še niti prav nisem sprocesirala od ušes do možganov, ko zaslišim nov krik: „Spusti škoto glavnega jadra!“ Barko je med tem že obrnil proti vetru. Brez obiranja spustim škoto glavnega jadra. „Spusti dvižnico glavnega jadra!“ Shit, panika, kateri štrik je že to od onih belo rdečih. Pa ne da ne vem, samo ob tem kričanju, mi možgani nehote zablokirajo. „Spusti glavno jadro!!“ še en krik. Zagrabim na srečo pravi štrik in spustim. Ti hudič, jadro noče dol v tem vetru. Ja kaj hočem, skočim iz kokpita naprej na jambor (tokrat še ni uspel zakričati novega ukaza) in začnem vleč jadro na roke dol. Veter še jača. Ne dosežem dvižnice, da bi jo zataknila za bitvo na jamboru. Kaj zdaj? Veter mi brije v obraz, lasje mi silijo v oči. A, stopnička na jamboru. Sranje, noče dol! A tako, malo jo je treba bolj dvignit, pol pa se spusti ta packa. Hop, na stopničko, zagrabim dvižnico, zataknem za bitvo in zakričim: „ Lahko!!“, kar je pomenilo, zategni dvižnico. Uh, uspelo nama je, jadro je spuščeno. Andrej začne barko obračati nazaj proti cilju, jaz se začnem kobacati proti kokpitu, valovi premetavajo,… Sranje!!! Ko je Andrej obrnil barko, se je v spuščeno glavno jadro zajel veter in ga napel iz lazy jacka na eno stran barke. Spet skočim nazaj do jambora, Andrej spet obrne v veter, jaz pa skušam jadro spraviti nazaj v lazy jacka, a je veter premočan in jadro se povrhu vsega še zaplete v dvižne štrike od lazy jacka. Andrej se zadere:“ Spusti dvižnico!“, kar je pomenilo dvižnico leve polovice lazy jacka. Shit, shit, shit! TA je čisto spodaj na bitvi. Čez je stokrat zavezana dvižnica buma in še zategnjena dvižnica glavnega jadra. Začnem vleči stran dvižnico glavnega jadra, se dokoplem do rumenega štrika (takrat š nisem vedla, da je to dvižnica buma), ga z zadnjimi močmi odmotam z bitve, a nisem prepričana, če ga lahko spustim? Sranje, ne morem ga držat v eni roki in z drugo odmotavat dvižnico lazy jacka, ker mi v tem vetru in valovih zmanjka rok, da obdržim na barki sebe. Ma, vrag ga vzemi. Spustim rumeni štrik. A med tem ko si dam opravka z rdečebelim, ki je tapravi, me grize slaba vest in vseeno zakričim Anmdreju:“ Kaj je ta rumeni? Ne morem do rdečega če ga ne odtegnem!“. V resnici je bil že v zraku!

„ Spusti tega rumenega, madonca! Če bi kdaj poslušala, ko ti razlagam,bi vedela, kaj je kaj. Ampak ne, tebe to ne zanima ko je čas za to!“

V tem trenutku nisem imela časa „lajati“ nazaj, a sem vse shranila v spominsko kartico. Bom že našla datoteko, ko bo čas za to.

Premalo sem močna, dvižnice lazy jacka mi ne uspe zategniti in dvigniti jadra nazaj na svoje mesto. V tistem se začnem odločati, al naj zdaj držim jadro na roke, al naj vse skupaj spustimin skočim po en štrik, da jadro za silo zvežem, da ga veter ne bo razpenjal? A v tistem že zagledam Andreje, ki s ravno to že počne. Z vrvjo veže jadro. Uh, super. Potem se vrne za krmilo in začne obračati barko, jaz pa še malo v strahu počakam pri jamboru, ker nisem čisto sigurna, da ne bo še kaj šlo narobe.

„Pridi nazaj ljubica“, zaslišim zdaj izza krmila. „Si prepričan, da se jadro ne bo spet razprlo?“, še rahlo tresoča vprašam.

„Ja, seveda sem prepričan. Kar pridi.“

In tako on to meni, kot da nič ni bilo. Sedem v kokpit dvakrat globoko vdihnem in: „ Bova dala zdaj jadro spet gor? Tako lepo piha, da se bomo prav lepo pripeljali do marine. Potem pa jadro lepo zloživa, kot mora bit.“

Zdaj pa sem jaz odprla datoteko na moji spominski kartici in lahko si mislite. Za vse tiste pripombe pri 40 vozlih, o tem, da nič ne znam in da nikoli ne poslušam ko je čas za to, ko sem plapolala v vetru in se skušala iz sekunde v sekundo soočiti s situacijo in jo po svojih močeh reševati (vseh pripomb itak raje nisem pisala), se je našel ustrezen backend udarec.

A nič ne skrbite. Tega smo pri nas vajeni. Pri nas besede ne ostanejo neizrečene. Kako bi le lahko, glede na to, da sva praktično 24 ur na dan skupaj. Saj bi eksplodirala, če to vse, kar se nama dogaja ne bi bilo izrečeno. In verjetno je to tudi eden izmed načinov, da nama uspeva uživati v vsakem trenutku najinega skupnega življenja, tudi takrat, ko so izzivi zelo zahtevni. Ja kje pa piše, da moraš biti zamerljiv. Ko stopiš z nekom v zakon, moraš imeti vse ….(tu pride zdaj kičasto en fajni pregovor, ki pa ga zdaj čisto točno ne vem citirati, pa ga bom doma dopisala. Je pa dober nauk,ki ga jaz vztrajno napišem vsem prijateljem,ki se ženijo/možijo).

Zgodba gre naprej tako, da ko se malo umiri vse skupaj, z Andrejem ugotoviva, da ves čas najinega manevra naš otrok mrtvo hladno gleda v salonu film. Pravi morski volk! V vseh teh letih se je že navadila, da mami in oči že naredita tako, da je prav in da ona samo moti, če se vmešava, saj morava potem še zanjo skrbet.

Zadnje tri milje pa le dvignemo spet jadra in zaplujemo proti marini. Seveda brez vsakršnjih zamer in še vedno vsi z neizmerno prijetnimi vtisi o celotnem popotovanju. Pred zadnjim valobranom marine zapeljemo ponovno proti vetru, jaz grem na do jambora in zložim jadro kot se šika, zapremo lazy jacki in vplujemo v marino. Tam nas že čaka mornar, ki nam odredi prostor in nam pomaga privezati barko.

Dobrodošli v Turčiji, v marini Kusadasi.