Zbujanje ni več tako zgodnje. Sploh pa ne za Niko. Danes je dosegla svoj rekord in vstala ob 12.30h. Zavidljivo. Z Andrejem sva malo pregledala možnosti in razdalije in po prebranem v vodičih po grških otokih, sem predlagala, da se nocoj vstavimo na Syrosu. Kea, kjer gremo mimo ima sicer na vzhodni strani otoka v skale vklesanega tigra z mačjim obrazom, a je to tako s poti, da po vseh ostalih opisih otokov absolutno izstopa po zanimivosti Syros. Syros ni bil kaj dosti vpleten v vojno, je pa bil stičišče vseh pribežnikov. Tako sta se tu začeli mešati krščanska in pravoslavna vera. Če bi človek sodil po prodaji turškega medu in ratluka, pa kaj hitro pomisliš, da si že v Turčiji.
Plovba je danes trajala 12 ur. Ne boste verjeli, a danes sva z Andrejem videla morske pse. No,nisva čisto prepričana, a skoraj čisto. Ko smo puli bolj na odprtem morju, se je na enkrat z leve prikazala temna plavut. Andrej se je zadrl „morski psi“ in jaz sem poskočila. Dva sta bila. Zaokrožila sta barko in se še enkrat prikazala z desne strani, potem pa odplavala. Ker smo videli že toliko delfinov, sva skoraj prepričana, da to delfini niso bili. No, pustimo domišljiji svojo pot……
Ker smo se nekako všteli v urah poti in je veter spet ves čas prhal direktno v kljun barke, nas je proti večeru malo dajala panika, da nam bo zmanjkalo nafte. Jaz sem takoj naredila pritisk, da je veliko bolj pametno, če pridemo na cilj malo kasneje in pričnemo takoj jadrat, čeprav z vetrom v kljun. Bomo pač malo letali. Nikakor si v pristanišču ne želim pristajati z jadri, saj pristanišča ne poznam, ne vem kako je polno, kakšne so globine ob obali, na sidru pa ne želimo biti. In seveda, moj pritisk je bil uspešen, rahla panika pa odveč, saj je bilo čisto dovolj tudi nafte. Ampak jadranje pa je bilo lepo.
Še posebej zvečer, okoli 21h, ko smo prispeli proti mestu Ermoupolis, smo bili očarani. Najprej nam je zasijala prekrasno osvetljena cerkev in nekaj hišk okoli nje. Takoj za ovinkom pa se prikaže celotno mesto z nešteto drobnimi lučkami in prekrasnimi osvetljenimi cerkvami. Z leve strani malo videz kazi ladjedelnica, a je zelo urejena in „pospravljena“, tako da lahko samo dahnem Lepo!
Po pristanku smo odkorakali na ogled mesta in splezali do cerkvice sv. Nikole. Do nje nas je vodila pot po uličicah, z nešteto prekrasnih starih stavb. Zraven cerkvice je bila prav tako ena krasna hiša, na kateri pa je bila zastava rdeče zlate barve. To je očitno tista prva zastava, ki so jo imeli, predno so prevzeli modro belo, kot je danes. Kar se tiče razpozvnavanja znamenitosti tukaj je malo problem, saj so vsi napisi, ki bi nam razkrili znamenitost v njihovih grablicah. Malo si sicer pomagam z znanjem cirilice, a se ne bi mogla ravno pohvaliti.
Večer smo zaključili v prijetni grški taverni, Andrej na jagenčku v omaki od papričic, sira in rožmarina, jaz na sipi, Nika pa na praženem siru. Z vrečko polno ratluka, smo se vrnili na barko, na zasluženo počivanje.