Ikarija- četrtek

Saj verjetno veste, kaj pravijo, da je Ikar, sin Dedalusa (labirint mana), skušal pobegnit iz ujetništva tako, da si je iz ptičjega perja naredil krila tako, da je perje zlepil z voskom. Pa je revež poletel tako visoko proti soncu, da mu je to stopilo vosek, krila so razpadla in štrbunknil je na zemljo v morje in tako je nastala skala, ki so jo poimenovali Ikarija.

In res, ko se človek pripelje proti otoku, je fasciniran, kaka skala je to. Prebrali smo tudi, da tukaj ljudje sploh ne vstanejo iz postelje pred 12h in tako je tudi bilo res. Zjutraj ni bilo pravega življenja. Vse skupaj je nekako oživelo šele šp 16h. Mi smo se privezali čisto v glavnem mestecu Ayios Kirikos. Družbo nam je delala samo še ena jadrnica dveh 70 letnih Nemcev, ki počasi plujeta po sredozemlju sem ter tja in sta polna dobrih nasvetov in napotkov, kje s dobri in poceni privezi in prijazni domačini. Tod okrog plujeta že od leta 2000 in takrat sta bila tudi zadnjič na Hrvaškem. Po tistem se jima je zdelo zelo neumno, da bi ju še odirali za praktično nič gostoljubja, glede na to, kako se jima je godilo v drugih deželah. Saj to je bil pravzaprav tudi naš razlog, da smo se odločili malo povohljati še okoliške obmorske dežele. Res je, da je hrvaška obala prekrasno filigransko razgibana, a kaj, ko še preden uspeš dodobra izostriti sliko, ko pogledaš po okolici (še pred pristankom-privezom ali sidranjem), že pridrvi br,br,br,br….kaka ženička ali gospodič v čolničku, maha s paragonskim blokom in te obvešča o višini plačila, ki pa te vsako leto znova preseneti z višino. Tega ni ne v Grčiji, ne v Turčiji. Zdaj lahko že rečem, da je preverjeno.

Sprehodili smo se po precej skromnem mestecu, ki ga turistočna masovka ni uspela okrniti. Domačini so zvečer posedali pred parimi tavernami in pili ouzo ter zobali zraven neke specialitete (no vsaj nam so se na prvi pogled zdele, saj so imeli tako na krožnik zložene popečene škampe, pa sirček, pa majhne ribice,…). Bolj ko smo se muzali okoli in spraševali, bolj so nam gostilničarji zatrjevali, da to niso restavracije za jest, ampak gostilne za pit. Z dolgimi nosovi smo si poiskali gyrosarnico in se zadovoljili ponovno z mesom, ki pa nam ga je prvi teden potovanja itak primanjkovalo. Če pa na tem mestu lahko primerjam vse pojedene gyros pite na tej poti, moram priznati, da je zame nezmotljivo naj, najboljša gyros pita tista, ki sem jo jedli na Krfu in smo jo odkrili lansko poletje, ko smo se potepali po Ionskem morju do Zakyntosa.