Delos-Mikonos-sreda

Pot nas je danes vodila proti Delosu, kjer so ostanki celotnega antičnega mesta. Že od daleč vidna. Pred otočkom Delos sta dve sidrišči za jahte in ko smo se zagnali proti prvemu, je bilo tam že 5 jadrnic. Na eni izmed njih se je sončila priletna nafrfotuljena gospa, ki je brž, ko nas je zagledala, pograbila radijsko postajo in začela v ruščini kričati, verjetno svojemu kapitanu, da smo prišli, vsiljivci na njihovo sidrišče. Ko smo bolje pogledali, smo videli, da so vse barke sicer grške, a so imele izobešene zastave ruskih posadk. Torej, so bili skupaj. Ker so sidrišče tako okupirali, da ni bilo mogoče varno zasidrati naše barke, smo se odpravili na drugo strani, na drugo sidrišče. In spet, še tri ruske barke. Zrinili smo se mimo njih in varno pristali. Sonce je prijetno pripekalo in Andrej je izrazil željo, da se bo kopal. Nika je od veselja poskočila in se mu takoj pridružila. Nato sta oba pogledala mene, šlevo, ki nisem bila najbolj prepričana, če je voda dovolj topla. In ker me je zadnje pol ure v kratkih hlačah na sidru kar precej prezeblo, sem oklevala. A kot vedno, se nisem pustila premagati. Vsi trije smo zaplavali, in zelo hitro tudi skočili iz vode nazaj na barko. Egejsko morje je leeeeedeeeennno.

Napihnili smo rešilni čoln, namestili motorček nanj in se odpravili na kopno gledat ostanke antike. A ko smo prispeli do kopnega, nas je že čakala majhna gospa v rdečm anoraku z nahrbtnikom, ki je govorila :“ It’s closed, it’s finished. It’s 3 o’clock. Go back!“ Zaprepadeno smo jo gledali, kaj nas zdaj naganja, saj gremo samo malo pogledat zgodovino. A gospa je resno mislila, in ni odnehala, dokler nismo obrnili čolna in se odpeljali nazaj proti bark. Takoj sem zgrabila vodiča in prebrla, da je res ogled možen le do 3h popoldan. Si lahko mislite, kako vzdušje smo imeli naslednjih nekaj minut na barki. Nika je to čisto OK sprejela, Andrej pa je sikal z besedami in bliskal z očmi. Kdo je bil kriv? Seveda jaz. „Glavno, da smo se šli kopat!!“ je siknil proti meni, kot da sem to jaz predlagala. Deset minut sem ga pustila potem pa vrnila backend udarec. To imam pač v krvi, da ne maram situacij, ko bi se kdo mulil.

Odpluli smo na Mikonos, za katerega vodiči pravijo, da ni prav nič več grški, ampak da je na njem vse podrejeno turizmu. Znašli smo se v nedokončani marini 2,5 km vstran od mesta, skupaj z 12 barkami Rusov. Poiskali smo si miren kotiček za prenočitev, se privezali in odpešačili teh 2,5 km do mesta. Mesto je sicer luštno, polno uličic med snežno belimi zaobljenimi hiškami s plavimi okni. A ravno v trenutku, ko smo prispeli do mesta, se je pred njim zasidrala velikanska križarka in na kopno spustila nešteto turistov, ki so mestece praktično preplavili. Sicer smo hoteli jest v kakšni tavernici, a tukaj tavernic ni bilo. Samo lovišča na denar. Med sprehodom po mestu smo Niko odpravili s hot dogom in odpešačili nazaj na barko, ter si tam pripravili fino grško solato, špageti napolitana in špageti s tuno. Napokani smo segli vsak po svoji knjigi in se odpravili počivat.